VSRS Sodba I Ips 31143/2010-40

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sodbo z dne 26. 10. 2010 spoznalo obsojenega J. H. za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. V plačilo mu je naložilo sodno takso, plačila ostalih stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ga je oprostilo; oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 12. 4. 2011 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 27. 7. 2011 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. V zahtevi navaja, da je novi Kazenski zakonik (KZ-1), ki je stopil v veljavo po storitvi kaznivega dejanja, milejši pri opredelitvi nekega „grdega ravnanja“ kot kaznivega dejanja, saj vsako grdo ravnanje ne opredeljuje več kot kaznivo dejanje. Zato bi sodišče moralo obsojenca oprostiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo preda v novo odločanje ob ustreznih navodilih za pravilno delo, ali pa jo tako spremeni, da obsojenca oprosti očitanega dejanja.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 26. 8. 2011, meni, da stališče zahteve za varstvo zakonitosti ni utemeljeno, o čemer sta razloge navedli že sodišči prve in druge stopnje. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena dne 30. 8. 2011.

B. - 1

4Glede na navedbe obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je:

že v svoji odločbi I Ips 56/2009 z dne 9. 7. 2009 glede kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ-UB1 ob spremembi kazenske zakonodaje (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 z dne 4. 7. 2008, ki velja od 1. 11. 2008) presodilo, da črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ne predstavlja dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo do združitve kaznivih dejanj v eno, pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti do združitve ogrožanja in grdega ravnanja (grdo ravnanje je ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1). Ker kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 med drugim stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem je potrebno ugotoviti, ali je obdolženec s svojim ravnanjem kot mu ga očita obtožba, izpolnil zakonske znake tudi tega kaznivega dejanja, torej z grdim ravnanjem ogrozil varnost drugega (točka 7 obrazložitve);

enako tudi v svoji odločbi I Ips 117/2009 z dne 3. 9. 2009, glede kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ-UB-1 (ob spremembi kazenske zakonodaje) presodilo, da to kaznivo dejanje ob spremembi kazenske zakonodaje ni bilo dekriminirano, saj je ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in kadar je to dejanje storjeno z grdim ravnanjem, to je z uporabo sile določene intenzitete proti oškodovancu oziroma s fizičnim napadom na oškodovanca, je ogrožanje varnosti oškodovanca v objektivnem pogledu nujno vključeno in tudi že konzumirano v napadu oziroma v protipravni uporabi sile zoper oškodovanca (Zbirka sodnih odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Kazenski oddelek 2007 – 2010, GV Založba Ljubljana 2010);

enako tudi v svoji odločbi I Ips 196/2009 z dne 8. 10. 2009, glede kaznivega dejanja grdega ravnanja presodilo, da črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja iz Kazenskega zakonika (KZ-1) ne pomeni dekriminacije takšnega ravnanja, temveč je prišlo pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 do združitve ogrožanja in grdega ravnanja v eno kaznivo dejanje (Zbirka sodnih odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Kazenski oddelek 2007 – 2010, GV Založba, Ljubljana 2010).

B. - 2

5Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona uveljavlja z navedbo, da je sodišče, ko je z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznalo obsojenca za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, napačno uporabilo materialno pravo, saj je Kazenski zakonik (KZ-1), ki je stopil v veljavo po storitvi dejanja in je veljal ob izreku sodbe sodišča prve stopnje, za obsojenca milejši, ker več ne sankcionira kaznivega dejanja grdega ravnanja.

6Iz opisa dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi izhaja, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, ker je z grdim ravnanjem prizadel telesno celovitost oškodovanca s tem, da ga je dne 28. 5. 2006 s spodnjim plastičnim delom grabelj udaril v predel trebuha, nato pa še z grabljami v predel zatilja levo na glavi in mu tako povzročil udarnino glave in trebuha. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe ocenilo in presodilo, da je obsojenec z dvema udarcema z grabljami v predel trebuha in glave, prizadel telesno celovitost oškodovanca, saj je ta utrpel udarnine, prizadejal mu je bolečino in s tem izpolnil vse znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in ki je za storilca milejši od novega KZ-1, ki je veljal ob izreku sodbe (stran 7 sodbe). Tem razlogom je v celoti pritrdilo sodišče druge stopnje ob zavrnitvi zagovornikovih (enakih) pritožbenih navedb o kršitvi kazenskega zakona (stran 2 sodbe).

7Tudi po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenca ni podana (B.-1 odločbe), saj je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilno uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve dejanja (KZ-UPB-1), ker novi zakon (KZ-1) takega dejanja, za kakršnega je bil obsojenec obsojen, ni dekriminiral, niti ni zanj milejši. V izreku sodbe sodišča prve stopnje opisan fizični napad obsojenca z grabljami na oškodovanca na javnem kraju, ki je prizadel oškodovančevo telesno celovitost, je pomenil (tudi) ogrožanje varnosti v smislu prvega odstavka 135. člena KZ-1, za katerega pa je predpisana strožja kazen kot za kaznivo dejanje grdega ravnanja po prejšnjem kazenskem zakoniku.

8Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve zakona, ki jo je obsojenčev zagovornik uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.