VSRS Sodba II Ips 568/2009

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 422,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožnika sta s tožbo z dne 12. 5. 2005 od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da je nedopustna izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. In 99/00301 z dne 27. 10. 1999 na stanovanju št. 171 v izmeri 68,41 m² v četrtem nadstropju stanovanjskega bloka v ulici ..., ki ni vpisano v zemljiško knjigo.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnikov in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3Zoper takšno odločitev sodišča druge stopnje vlagata tožnika revizijo. Navajata, da je sodišče druge stopnje kršilo prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Poudarjata, da je priča odvetnik Ž. L. lagal, ko je ob zaslišanju rekel, da darilna pogodba, s katero jima je mati S. K. podarila sporno nepremičnino, ni bila dne 20. 9. 1999 sklenjena v njegovi odvetniški pisarni. Tožnika menita, da se je odvetnik ustrašil „močne toženke“, za katero je v preteklosti tudi že opravljal odvetniške storitve. Poudarjata, da sta šele po glavni obravnavi uspela pridobiti zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo shranjeno v notarski pisarni T. A. in kaže na to, da odvetnik ni govoril resnice. Tožnika navajata tudi, da ju je na naroku, na katerem je bil zaslišan odvetnik, zastopal substitut njunega pooblaščenca in da zato nikakor ne moreta sprejeti odločitve sodišča druge stopnje, da nista imela opravičljivih razlogov za naknadno predložitev listinskih dokazov. Poudarjata, da nista mogla pričakovati, da bo odvetnik lagal. Opozarjata na določbi 212., 213. in tudi 8. člena ZPP in menita, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 337. člena ZPP in je zato prišlo do procesne kršitve, ki je vplivala oziroma bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Zato predlagata, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, odločbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da sta tožnika v izvršilnem postopku šele 22. 2. 2005 vložila ugovor tretjega, tako da je šele takrat izvedela za sporno pogodbo, ko so bili že vsi roki za izpodbijanje pogodbe zamujeni. Toženka poudarja, da je datum na pogodbi ročno vpisan in da tožnika nista dokazala, da je bila pogodba dejansko res sklenjena preden je bil opravljen rubež stanovanja. Toženka poudarja, da listine, ki sta jih tožnika predložila v pritožbenem postopku, tudi ne izkazujejo, da je bila pogodba res sklenjena 20. 9. 1999, poleg tega pa sta sodišči pravilno odločili, da tožnika nista izkazala, da jih brez lastne krivde nista mogla predložiti prej. Toženka tudi poudarja, da je to, da je tožnika na naroku zastopal substitut in pa tudi kvaliteta njegovega zastopanja stvar njunega pooblaščenca, ki je substituta izbral. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5Revizija ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

da izvršilni postopek teče zoper dolžnika S. in P. K., sedaj že razvezana starša tožnikov;

da je bil izvršilni postopek, ki je tekel že od 1. 3. 1994 s sklepom z dne 27. 10. 1999 razširjen še na sporno stanovanje, ki je bilo zarubljeno dne 18. 11. 1999;

da je S. K. sporno stanovanje podarila tožnikoma;

da je bil na pisni darilni pogodbi ročno vpisan datum 20. 9. 1999, da pa je bila pogodba notarsko overjena 8. 12. 1999;

da je bil obdarjenec A. K. dne 20. 9. 1999 še mladoleten, ob overitvi pogodbe pa že polnoleten;

da je odvetnik Ž. L. zanikal, da bi bila darilna pogodba sklenjena dne 20. 9. 1999 v njegovi odvetniški pisarni in da tudi iz listine same ne izhaja, da bi pogodbo res sestavljal odvetnik;

da je bila glede na vse navedene okoliščine pogodba sklenjena z namenom izogniti se rubežu spornega stanovanja.

7Tožnika sta s pritožbo izpodbijala zgoraj navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in sta v podkrepitev svojim navedbam pritožbi priložila še tožbo odvetnika Ž. L. v eni od kazenskih zadev, iz katere naj bi izhajalo, da je napisana z enakim računalnikom, kot sporna darilna pogodba, kar naj bi dokazovalo, da odvetnik ni govoril resnice. Predložila sta tudi listino notarja A. o overitvi zemljiškoknjižnega dovolila tožnikov za vknjižbo hipoteke, v kateri se notar sklicuje, da sta tožnika pridobila lastninsko pravico na stanovanju na podlagi pogodbe z dne 20. 9. 1999, kar naj bi dokazovalo, da je bila pogodba res sklenjena tega dne.

8Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da pritožbi priloženi dokazi glede na vsebino prvega odstavka 337. člena ZPP niso dopustni, ker pritožnika nista navedla opravičljivih razlogov, zaradi katerih listin nista predložila do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Navedena ugotovitev sodišča druge stopnje je pravilna, posledično pa je tudi pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da pritožbi priloženi dokazi predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto.

9Ob ugotovitvi, da sodišče druge stopnje pri odločanju ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče vezano na zgoraj navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, najpomembnejša dejanska ugotovitev pa je, da je bil namen sopogodbenikov preprečiti izvršbo na spornem stanovanju. Ob takšni ugotovitvi je pravilna odločitev, da je bila podlaga pogodbe nedopustna in da je ta pogodba nična na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Res je, da po prvem odstavku 53. člena nagibi, s katerih je bila pogodba sklenjena, praviloma ne vplivajo na njeno veljavnost. Nedopusten nagib, zaradi katerega je ena od pogodbenih strank sklenila pogodbo, na podlagi katere je nastalo dvostransko obligacijsko razmerje, po drugem odstavku 53. člena ZOR vpliva na veljavnost pogodbe samo, če je druga pogodbena stranka za ta nedopusten nagib vedela, oziroma bi morala vedeti. Pri neodplačnih pogodbah, pa po tretjem odstavku 53. člena ZOR nedopusten nagib povzroči ničnost pogodbe tudi, če druga pogodbena stranka za ta nagib ni vedela. Sodišči prve in druge stopnje sta tako pravilno uporabili navedene določbe, ko sta odločili, da je darilna pogodba, ki jo je S. K. sklenila z tožnikoma, zaradi nedopustnega nagiba nična, kar pa pomeni, da je posledično neutemeljen njun zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

10Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11Odločitev, da tožnika sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določil pa morata tožnika toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 422,28 EUR (750 točk po 0,46 EUR, kar zanaša 345 EUR, 2 % mat. stroške, kar znaša 6,9 EUR, od vsega skupaj še 20 % DDV, kar zanaša 70,38 EUR, takse za odgovor na revizijo pa ni po Zakonu o sodnih taksah (Ur.l. RS, št.37/08, v nadaljevanju ZST), ki po 39. členu velja za vse revizijske postopke, ki so se začeli po uveljavitvi ZST dne 1.10.2008).