VSK sklep Cp 269/2011

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parc. št. 3628/2 k.o. N., ki je v lasti predlagateljice postopka M.V. in med parcelo št. 3638/1 iste k.o., ki je javno dobro, cesta v lasti Občine. Mejo je določilo po numeričnih katastrskih podatkih na podlagi skice izvedenca geodetske stroke M.M., jo z mejniki označilo v naravi in kot sestavni del sklepa štelo skico zamejničenja z dne 13.1.2011.

2Proti sklepu se pritožuje nasprotna udeleženka po pooblaščencu. V pritožbi vztraja pri določitvi meje na podlagi grafičnih podatkov. Parcela št. 3638/1 namreč predstavlja glavno pot v vasi N., ki je bila z izpodbijanim sklepom zožana. V zvezi z arhivskimi izmerami oz. grafičnimi in numeričnimi podatki pritožba opozarja, da je sporna ravno točka C, ta pa se je določala v drugem sodnem postopku, v katerem nasprotna udeleženka ni sodelovala. Sodišče zato ne bi smelo slediti mnenju izvedenca in bi moralo mejo določiti na podlagi grafičnih podatkov. Po teh podatkih je meja ves čas potekala v ravni liniji, medtem ko se mejna linija, določena z izpodbijanim sklepom, lomi v škodo javnega dobra. Kljub mnenju izvedenca, da se numeričnim podatkom potrdi verodostojnost, kadar je njihovo odstopanje od grafičnih manjše od 1,5 metra, po mnenju pritožbe sodišče tem podatkom ne bi smelo dati prednosti, temveč upoštevati grafične podatke. To pa še posebej zato, ker je na nasprotni strani meja med potjo in zasebnimi zemljišči že dokončno določena. Celotna površina javnega dobra se bo s tako določeno mejo zmanjšala za skoraj 70 m², dejstvo pa je, da je cesta že sedaj zelo ozka. Ker javnega dobra ni mogoče priposestvovati in ne pride v poštev določitev meje na podlagi močnejše pravice, je sodišče nepravilno ravnalo, ker je posredno, s tem ko je upoštevalo numerične podatke namesto grafičnih, določilo mejo v škodo javnega dobra.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ni mogoče pritrditi nasprotni udeleženki, da je sodišče z mejo, ki jo je določilo v tem postopku, zožalo širino javnega dobra. Tudi nepremičnina, ki je javno dobro, je namreč omejena s podatki katastra. Čeprav gre v obravnavanem primeru za konkurenco zasebne lastnine in javnega dobra, slednje ne more biti pomembno v tem smislu, da ima absolutno prednost ne glede na kriterije, ki veljajo za določitev meje. Kot se je že izrekla sodna praksa, bi lahko imelo javno dobro status močnejše pravice v smislu 77. člena SPZ le v primeru, če bi predlagateljica posegla v katastrske meje javne ceste (že ustanovljenega javnega dobra torej), ne pa obratno (glej odločbo VS RS II Ips 510/97). Mejo je v takem primeru zato mogoče urediti le po stanju, kot ga izkazuje kataster.

5V zvezi z katastrsko mejo pa tudi pritožba ne oporeka pravilnosti stališča izvedenca, da je potrebno dati prednost in verodostojnost numeričnim podatkom pred grafičnimi, kadar je odstopanje med njimi manjše od 1,5 metra, za kar gre tudi v obravnavanem primeru.

6Nedvomno predlagateljici ne more iti v škodo dejstvo, da naj bi bila na nasprotni strani javnega dobra meja že dokončno določena, saj ni dolžna trpeti posledic morebitne nepravilne določitve meje v postopku, v katerem ni sodelovala. Glede pritožbenih trditev, da je bila točka C na skici izvedenca v resnici določena v sodnem postopku, v katerem nasprotna udeleženka ni sodelovala, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče na podlagi spisa N 1 prepričalo, da je bila ta točka, ko se je določala meja med istim javnim dobrom – cesto in drugo parcelo (št. 3627/1), nesporna. Ne drži pa niti, da naj bi se z mejo, kot jo je določilo sodišče v tem postopku, sedaj meja v tej točki lomila, saj je iz skice izvedenca na listovni št. 58 spisa mogoče ugotoviti, da takega loma glede na potek meje v nadaljevanju, ne bo.

7Neutemeljeno pritožbo nasprotne udeleženke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).