VSK sodba Cp 1160/2010

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23.10.2009 razveljavi v prvi in tretji točki izreka, kolikor se nanaša na glavnico v znesku 14,53 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 12,45 EUR za čas od 21.2.2009 dalje, zakonske zamudne obresti od zneska 2,08 EUR za čas od 21.3.2009 dalje in izvršilne stroške v znesku 8,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2009 dalje in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede odločitve, da sklep o izvršbi ostane v veljavi za preostalih 53,60 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 10,41 EUR za čas od 21.2.2009 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 43,19 EUR od 17.3.2009 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 32,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2009 dalje) se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka na prvi stopnji v znesku 17,83 EUR, v 15 dneh, tožnik pa tožencu stroške pritožbenega postopka v znesku 15,64 EUR, prav tako v 15 dneh.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1 z dne 23.10.2009 ostane v veljavi v prvi točki izreka za znesek 68,13 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 22,86 EUR od 21.2.2009 do plačila, od zneska 2,08 EUR od 21.3.2009 dalje do plačila in od zneska 43,19 EUR od 17.3.2009 do plačila ter v 3. točki izreka za znesek 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2009 do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je naložilo tožencu, da tožnici v 15 dneh plača stroške pravdnega postopka v znesku 44,16 EUR.

Zoper sodbo se je toženec pritožil. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da je glede na izvedene dokaze sodišče napravilo napačne zaključke in napačno uporabilo materialno pravo. Prezrlo je, da Obligacijski zakonik – OZ določa temeljna načela in splošna pravila za obligacijska razmerja in med temi so načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic. Prezrlo je tudi, da se nejasna pogodbena določila pogodbe, natisnjene v naprej natisnjeni vsebini od ene stranke, razlagajo v korist druge stranke. V konkretni zadevi je bilo sporno, kdo in komu je pošiljal sporočila informativne in zabavne narave in ali je bil tožnik le ponudnik komunikacijske poti in ali mu je bil toženec dolžan plačati za posredovanje teh sporočil. Toženec je s tožnikom sklenil pogodbo, ki je bila vnaprej natisnjena in v kateri ni bilo navedeno, da naj bi nek zunanji ponudnik H. d.o.o., ki je dejansko povezana družba s tožnikom, tožencu pošiljal sporočila, ki naj bi jih nato toženec plačal v računu tožniku. Kaj takega toženec ni nikoli podpisal in niti pristal na to in z družbo H. d.o.o. tudi ni sklenil nobene pogodbe, iz katere bi izhajalo, da mu lahko ta družba pošilja določena sporočila, ki mu jih nato zaračunava tožnik. Zato ni zavezan ne družbi H. d.o.o. ne tožniku plačevati karkoli iz naslova SMS ali drugih sporočil, ki jih sam ni poslal. Kaj takega pa se je izrecno izključilo z aneksom z dne 2.10.2008, kjer je določeno, da toženec ne soglaša z nobenimi vrstami pošiljanja sporočil (9. člen). Splošni pogoji pa ne morejo zavezovati več, kot sama pogodba, poleg tega mora tožnik tudi izkazati, da je take pogoje izročil tožencu (posebej, ker zapis v 11. členu naročniške pogodbe tega ne dokazuje) in v kolikor v teh pogojih obstajajo obveze, ki bistveno odstopajo od pogodbe, da se z njimi strinja toženec.

Glede na to, da ni obstajalo nobeno razmerje, ki bi opravičevalo zaračunavanje sporočil tožencu, in to takih, ki so bila njemu poslana s strani H. po tožniku, je toženec tudi upravičeno odstopil od pogodbe (naročniškega razmerja) s tožnikom. Zato tudi ni nobene podlage za zaračunavanje zneskom 6,17 EUR zaradi predčasne prekinitve naročniškega razmerja. Toženec slednje utemeljuje še z navedbami, da je tožnik (v pritožbi očitno pomotoma navedeno toženec) izvrševal pogodbo v nasprotju z namenom in splošnimi obligacijskimi načeli. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožnik povzema pritožbene navedbe in jih prereka kot neutemeljene. Meni, da je iz sodbe razvidno, zakaj sodišče meni, da je zahtevek utemeljen, kot navaja, je sodba logična in ustrezno obrazložena glede vseh relevantnih dejstev. Povsem pravilno je ugotovilo, da izpoved toženca, da splošnih pogojev ni prejel, ni upoštevna, ker 11. člen pogodbe izkazuje, da je z njimi seznanjen. Prav tako je pravilno ugotovilo, da se je toženec sam prijavil na storitev zunanjega ponudnika H. d.o.o., ki mu je pošiljal sporočila zabavne in informativne narave, za posredovanje teh sporočil pa je tožnik zaračunal tožencu uporabo komunikacijske poti. Ustrezno je tudi pojasnilo, da se določba 9. člena aneksa nanaša na sporočila, ki bi jih pošiljal tožnik. Tožnik pritrjuje tudi ugotovitvi, da je toženec zaradi predčasne prekinitve naročniškega razmerja dolžan plačati 6,17 EUR mesečno, do izteka veljavnosti aneksa, kar izhaja iz 6. člena aneksa. Tudi tožnik uveljavlja stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik je v tej pravdi od toženca kot zdaj že bivšega naročnika (po pogodbi o sklenitvi naročniškega razmerja za uporabo storitev tožnikovega omrežja GSM z dne 16.7.2003 in aneksu št. 8/2005 z dne 1.10.2008) uveljavljal plačilo dolga po treh spornih in neplačanih računih.

Del zatrjevanega dolga se je nanašal na obračun storitev informativne in zabavne narave – gre za znesek 12,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2009 dalje po računu št. 1 in znesek 2,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2009 dalje po računu št. 2. Iz sodbenih ugotovitev izhaja, da gre za storitve, ki jih je tržilo podjetje H. d.o.o. kot zunanji ponudnik tožnika prek izdelanih aplikacij in se je na tako aplikacijo prijavil toženec z dne 3.9.2008 poslanim SMS na številko, ki jo je zasledil na televiziji. Posledično je H. d.o.o. tožencu pošiljal SMS sporočila zabavne in informativne narave, posredovanje teh sporočil pa je tožnik zaračunal tožencu. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik pri tem nastopal kot posrednik, ki je s svojo komunikacijsko infrastrukturo omogočil komunikacijo med zunanjim ponudnikom in tožencem.

Toženec ves čas postopka zanika, da bi glede na vsebino naročniške pogodbe med njim in tožnikom obstajala njegova zaveza k plačilu teh storitev in pritožbeno sodišče mu pritrjuje. Ne zato, ker bi se strinjalo, da Splošni pogoji (z vsebino, kot izhaja iz priloge A3-A16 spisa) toženca ne vežejo. V tem delu nima prav - sodišče mu je pravilno pojasnilo, da je odločilnega pomena to, da iz naročniške pogodbe izhaja, da je s Splošnimi pogoji seznanjen in se z njimi strinja. Zato se njihovi uporabi kot sestavnemu delu pogodbe (12. člen pogodbe in 120. člen OZ) s svojim v pritožbi ponovljenim ugovorom ne more uspešno upirati. Glede na vsebino citiranega aneksa k naročniški pogodbe je prepričljivo tudi sodbeno stališče, da se 9. člen aneksa k naročniški pogodbi nanaša na sporočila s strani tožnika in ne na sporočila tretjih.

Napačna pa je po oceni pritožbenega sodišča pravna presoja, da je zato, ker je tožnik kot posrednik omogočil komunikacijo med tožencem in H. d.o.o., toženec dolžan plačati za posredovanje SMS, ki jih je tožencu pošiljalo omenjeno podjetje. Ugotovljena posredniška vloga operaterja mobilne telefonije sama zase ne daje podlage za tak zaključek, saj ne daje odgovora na vprašanje, v čigavo stroškovno breme se vrši transfer sporočil, ki jih naročnik ne pošilja, temveč prejema. Še toliko bolj, ker je bil glede na spisovne podatke očitno tožnik kot ponudnik svoje infrastrukture tudi v poslovnem odnosu z zunanjim ponudnikom. Pri tem tudi v pogodbenih pravilih ni podlage za sklepanje, da je toženec prevzel obveznosti plačila spornih storitev. Česa takega ne omogoča niti vsebina Splošnih pogojev, na katere se je, kot izhaja iz podatkov spisa, v utemeljitev svoje terjatve skliceval tožnik v korespondenci s tožencem (tekom te pravde se je sicer le posplošeno skliceval na dejansko uporabo storitev, pravico mesečnega izstavljanja računov zanje in toženčevo dolžnost plačila ter pravico ugovora zoper račun). Gre za določbe 6. točke, ki se nanašajo na obseg storitev digitalnega omrežja tožnika in pogoje uporabe storitev in opredeljujejo tudi posredniško vlogo tožnika. V zvezi s tem predvidevajo, da tožnik v razmerjih, ko gre za posredovanje storitev in vsebin zunanjih izvajalcev, nastopa kot ponudnik infrakstrukture, medtem ko za delovanje in izvajanje storitev oziroma za same vsebine jamči ponudnik storitev oz. vsebin, ki izdaja splošne pogoje storitev, cenike, rešuje reklamacije in druge postopke z uporabniki storitev in vsebin, pa tudi določbo, da tožnik ne odgovarja za škodo, ki jo uporabnik utrpi zaradi ponudnikov vsebin oz. storitev.

Navedeno narekuje zaključek, da tožnik, ki se je skliceval na pogodbene obveznosti toženca, ni izkazal pravne podlage, ki bi ga upravičevala, da od toženca kot svojega telefonskega naročnika zahteva plačilo storitev informativne in zabavne narave, ki jih je zunanji ponudnik pošiljal tožencu prek tožnika kot ponudnika infrastrukture. Kolikor se nanaša na plačilo teh storitev, tožbeni zahtevek torej ni utemeljen. Pripomniti velja, da so okoliščine glede razmerja med tožencem in H. d.o.o., ki je nastalo vsled SMS sporočila toženca z dne 3.9.2008, v tej zvezi same zase tudi irelevantne, saj gre za drugo razmerje, med tožencem in tretjim.

Zaradi zmotne pravne presoje sodišča prve stopnje, ki je zahtevku v tem delu ugodilo, je pritožbeno sodišče odločitev o glavni stvari delno spremenilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23.10.2009 razveljavilo v prvi in tretji točki izreka, kolikor se nanaša na glavnico v znesku 14,53 EUR (12,45 + 2,08 EUR), zakonske zamudne obresti od zneska 12,45 EUR za čas od 21.2.2009 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 2,08 EUR za čas od 21.3.2009 dalje in v tej višini tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

V preostalem delu pa pritožba zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena. Zoper presojo glede dela zahtevka, ki se nanaša na plačilo zneska 10,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 21.2.2009 dalje po računu št. 09011298019, pritožba ne vsebuje argumentirane graje. Preizkus glede kršitev, na katere mora sicer pritožbeno sodišče paziti že po uradni dolžnosti pa je pokazal, da v sodbi ni nepravilnosti. Pravilna je tudi odločitev, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 43,19 EUR s pripadki po računu št. 3 z dne 2.3.2009. Odločilno je, da je toženec po lastni odločitvi predčasno prekinil naročniško razmerje, za ta primer pa je, kot izhaja iz 6. člena aneksa k naročniški pogodbi (in kot je pojasnilo tožencu že sodišče prve stopnje), toženec soglašal, da plača znesek 6,17 EUR za vsak preostali polni mesec do izteka veljavnosti aneksa. Zato očitek, da ni podlage za ta del vtoževane terjatve, ne drži. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče delno neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je moralo sodišče ponovno odločati o stroških postopka na prvi stopnji (165. člen ZPP). Glede na končni izid pravde je uspeh toženca v pravdi približno 1/5, tožnika pa 4/5. Zato je tožnik upravičen do sorazmerno manjšega zneska izvršilnih stroškov, kot so mu bili priznani v sklepu o izvršbi, kar znese 32,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2009 dalje. V tem obsegu stroškovni del sklepa o izvršbi ostane v veljavi, za razliko 8,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2009 dalje pa je pritožbeno sodišče sklep o izvršbi tudi razveljavilo in stroškovni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Tožnik je upravičen tudi do sorazmerno manjšega zneska stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji, ki skupno po neizpodbijanem obračunu sodišča prve stopnje znašajo 44,16 EUR. Torej mu mora toženec na ta račun povrniti 35,33 EUR. S temi stroški je pritožbeno sodišče glede na končni delni uspeh toženca poračunalo njegove stroške za postopek na prvi stopnji. Odmerjeni izhajajoč iz stroškovnika in izračunani skladno z ZOdvT in ZST-1 skupno znašajo 87,50 EUR. Predstavljajo pa odvetniško nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v znesku 22,10 EUR (nagrada glede na vrednost zahtevka po 12. členu 17,00 EUR, zvišana po količniku 1,3), nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v znesku 20,40 EUR (količnik 1,2), izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT 5,00 EUR in sodno takso 40,00 EUR. Kar je toženec zneskovno zahteval več, mu glede na navedeno ne gre. Tožnik mu mora glede na uspeh v pravdi povrniti petino celotnega zneska, torej 17,50 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora toženec tožniku plačati 17,83 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

Kar se tiče stroškov pritožbenega postopka, toženčevi skupno znašajo 78,20 EUR, predstavljajo pa nagrado odvetniku za postopek v višini 27,20 EUR (ne pa več, glede na vrednost zahtevka, 12. člen ZOdvT in količnik 1,6 po tar. št. 3210 ZOdvT) in sodno takso v znesku 51,00 EUR. Petina tega, kolikor mu mora povrniti tožnik, je 15,64 EUR. Tožniku pa stroškov za pritožbeni postopek pritožbeno sodišče ni priznalo, saj meni, da ni izkazal njihove potrebnosti. V odgovoru na pritožbo namreč zgolj ponavlja pritožbene navedbe in izraža strinjanje s sodbenimi razlogi, kar ni prispevalo k razjasnitvi okoliščin.

Odločitev o stroških temelji na določbah 154. in 155. člena ZPP.