VSL sklep II Cp 1356/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Druga nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom Republiki Sloveniji naložilo, da je dolžna pokojnemu F.D. vrniti zaplenjeno premoženje parc. št. 2/1, vl. št. 5112 k.o. AA v izmeri 1.367 m2, prej del parc. št. 2 k.o. AA in parc. št. 2/2, vl. št. 5112 k.o. AA v izmeri 1.481 m2, prej del parc. št. 2 k.o. AA, v obliki odškodnine v skupni višini 4.170,97 EUR, v obveznicah Republike Slovenije, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplenjenega premoženja (Ur. list RS, št. 49/99; ZIOOZP in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (Ur. list RS, št. 84/99) z obrestmi od 22. 03. 1995 do izdaje obveznic v višini vlog na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev v Republiki Sloveniji, od dneva izdaje obveznic do izročitve pa z obrestmi, kot jih določa Uredba na podlagi ZIOOZP.

2Prva predlagateljica je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče postopek enostavno nadaljevalo, kot da je o vrnitvi v naravi dokončno odločeno in da je potrebno le še izračunati višino odškodnine. Če drugostopenjsko sodišče razveljavi sodbo in zadevo vrne v ponovno sojenje, mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Še vedno pa lahko ostane pri svojem pravnem mnenju. To po mnenju pritožbe pomeni, da pravno mnenje v novem postopku še vedno obstaja, pri čemer se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 872/2008, ki citira odločbo ustavnega sodišča U-I-426/98. Višje sodišče navedeno interpretativno odločbo Ustavnega sodišča spremeni oziroma jo drugače zaključi. Pritožbeno sodišče ni obrazložilo in utemeljilo svojega odstopa od odločbe Ustavnega sodišča in sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Po odločbi Ustavnega sodišča U-I-426/98 z dne 17. 05. 2001 je omogočeno vračanje zaplenjenega premoženja v naravi v vseh primerih, v katerih to premoženje še ni v zasebni lasti. Zavezanci za vrnitev zaplenjenega premoženja so tako postale vse pravne osebe, v premoženju katerih so stvari, ki (še) niso v zasebni lasti. Iz odločb Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča izhaja, da edino zasebna lastnina predstavlja v nepravdnem postopku oviro za vrnitev nepremičnin v naravi. Stečajni postopek ni imel vpliva na obravnavani dve parceli, saj je Okrožno sodišče v Ljubljani o njima odločalo s sklepom St 98/98 z dne 02. 04. 2001 na način, da je priznalo izločitveno pravico. Na osnovi tega sta navedeni parceli tudi nadalje ostali v družbeni lastnini. Kot nesporno se lahko ugotovi, da sta kljub spreminjajoči se zakonodaji in izvedenim postopkom, tako stečajnem kot postopku lastninjenja, obe parceli, ne glede na spremembe v lastništvu, ves čas ostali v družbeni lasti. Nikoli nista prišli v zasebno last.

3Druga nasprotna udeleženka M. je vložila odgovor na pritožbo, v katerem kot neutemeljene zavrača vse pritožbene trditve in predlaga sodišču druge stopnje, da pritožbo prve predlagateljice kot neutemeljeno zavrne in sklep potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti in predlagateljici v postopku ni odvzelo pravice do izjave (4. člen Zakona o nepravdnem postopku – ZNP), kot mu očita pritožba. Če v ponovljenem postopku ni sledilo stališčem pritožnice, ki jih je že predhodno večkrat predstavila, še ne pomeni, da ji je sodišče prve stopnje (kljub neustreznemu zapisu v obrazložitvi) odvzelo pravico do izjave. Glede obrazloženosti izpodbijanega sklepa sicer drži, da je skromno obrazložen glede dejanske in pravne podlage, ki onemogoča vračilo še spornega zaplenjenega premoženja predlagateljem v naravi. A kljub temu ni kršena določba 29. člena ZNP, ki terja od sodišča, da sklep obrazloži, saj poleg opredelitve pravne podlage vsebuje ugotovitev, da vrnitev nepremičnin v naravi ni možna, ker sta bili obe parceli predmet zaključka lastninskega preoblikovanja in privatizacije na podlagi določb Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe – ZZLPPO, kar pomeni, da o odločilnem dejstvu sklep vsebuje razloge.

6Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku znova odločalo o vrnitvi zaplenjenega premoženja po pokojnem F.D. in sicer o zahtevi predlagateljev za vrnitev nepremičnin parc. št. 2/1 in 2/2 k.o. AA v naravi od druge nasprotne udeleženke, ki je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin. Iz zemljiškoknjižnih podatkov in ostalih listin v spisu je razvidno, da sta bili obe parceli (v pretežnem delu kmetijski zemljišči) po zaplembi družbena lastnina s pravico uporabe LH d.d. oziroma njenih pravnih prednic. Navedena družba ob lastninjenju obeh parcel ni vključila v otvoritveno bilanco, zaradi česar se je ob uveljavitvi ZZLPPO štelo, da nepremičnini preideta v last in upravljanje SRD d.d. (6. člen). Z dnem 01. 09. 1999 je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom St 89/98 začelo stečajni postopek nad dolžnikom LH d.d., v katerem je SRD d.d. zahtevala kot upnik priznanje obstoja izločitvene pravice med ostalim tudi na spornih dveh parcelah. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani v stečajnem postopku St 89/98 z dne 02. 04. 2001 je sodišče SRD d.d. kot upnici priznalo obstoj izločitvene pravice in ji izročilo v last parceli, pri čemer se je na podlagi te sodne odločbe 03. 07. 2001 vknjižila v zemljiški knjigi nanjo lastninska pravica. Druga nasprotna udeleženka je bila izbrana kot najboljši ponudnik na javnem razpisu za prodajo parcel in je postala njuna lastnica na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe z dne 14. 01. 2008 s prodajalcem DSU, na katerega je SRD d.d. po zaključku likvidacijskega postopka prenesla vsa pooblastila in pravice s področja lastninskega preoblikovanja družbene lastnine.

7Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno uporabilo določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) v zvezi z določili Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-G) ter odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-426/98. Pred uveljavitvijo ZIKS-G je bilo namreč vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi možno zahtevati le od osebe, ki je po izvršitvi zaplembe zaplenjeno premoženje prevzela. Vrnitev v naravi torej ni bila mogoča, če je na tem premoženju pravico uporabe oziroma pravico upravljanja imela druga družbenopravna oseba (in ne tista, ki je premoženje prevzela). ZIKS-G je pogoje vračanja odvzetega premoženja na podlagi ZIKS in na podlagi Zakona o denacionalizaciji - ZDEN v veliki meri izenačil. Ustavno sodišče se je v odločbi U-I 426/98, ukvarjalo z vprašanjem, ali je ZIKS-G izenačil položaj neupravičeno obsojenih s položajem vseh upravičencev do poprave povojnih krivic tudi glede možnosti vračila podržavljenega premoženja v naravi. Ustavno sodišče je v obrazložitvi odločbe v določeni meri pritrdilo stališču, da ni razlogov za razlikovanje glede zavezancev po ZIKS in ZDEN. Opozorilo je na primere, ko so bila sredstva oziroma del kapitala izločena iz lastninskega preoblikovanja, ker so bile izdane ustrezne začasne odredbe po določbi 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij – ZLPP, s katerimi je bilo začasno prepovedano razpolaganje s premoženjem, ki je bilo predmet vrnitvenega postopka. V takih primerih pravne osebe nimajo veljavnega pravnega naslova za pridobitev premoženja med svoja sredstva in je zato to premoženje še vedno mogoče vračati v naravi tudi po določbah ZIKS. Zato imajo pričakovana upravičenja tistih, ki so bili prikrajšani s krivičnim podržavljenjem in so uveljavljali vrnitev po ZDEN oziroma ZIKS večjo težo od pričakovanih upravičenj upravičencev do lastninjenja. Pri tem ni pomembno ali je bila začasna odredba izdana na podlagi ZLPP ali na podlagi drugega zakona, ampak je pomembno le, da je bila izdana s tako vsebino, da je to preprečilo lastninjenje premoženja, ki je hkrati predmet zahteve za vrnitev zaplenjenega premoženja. Ob tem pa Ustavno sodišče ugotavlja, da je zakonodajalec ob spremembah ZIKS v letu 1998 izhajal iz pravnega in dejanskega položaja, ko je premoženje, ki je predmet zahtevkov po ZIKS, že olastninjeno. Zakonodajalec ni mogel poseči v novo nastale lastniške položaje, ki imajo stvarnopravne značilnosti. Zaradi predhodno več let trajajočega procesa lastninskega preoblikovanja takoimenovanih družbenopravnih oseb, naknadna popolna izenačitev tudi glede zavezancev ni možna. Sledeč ustavni odločbi bi bila v neskladju z Ustavo ureditev, po kateri kljub izenačitvi položajev glede vračanja premoženja, vračanje v naravi v postopku po ZIKS ne bi bilo mogoče tudi v tistih primerih, ko premoženje ni bilo predmet lastninskega preoblikovanja oziroma, ko še ni bilo predmet privatizacije.

8To pomeni, da bi bila zahteva pritožnice za vrnitev spornih dveh parcel v naravi od druge nasprotne udeleženke kot zemljiškoknjižne lastnice teh parcel upravičena le v primeru, če bi šlo za vračanje premoženja, ki ni bilo predmet lastninskega preoblikovanja oziroma, ki še ni bilo privatizirano. Po presoji pritožbenega sodišča pa takšnega statusa sporni nepremičnini nimata in zato ni mogoče njuno vračanje v naravi. Kot izhaja iz listin v spisu in zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska sta bili parceli vknjiženi kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe LH d.d., le do 03. 07. 2001, ko se je na podlagi sklepa stečajnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 02. 04. 2001, opr. št. St 89/98, v stečajnem postopku nad LH d.d. - v stečaju in 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, vknjižila lastninska pravica za SRD d.d.. Pritožnica pa je postala zemljiškoknjižna lastnica navedenih nepremičnin 03. 02. 2009 na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe z njeno pravno naslednico. V postopku lastninskega preoblikovanja družba LH d.d., spornih parcel ni zajela v svoji otvoritveni bilanci po stanju na dan 01. 01. 1993, predlagatelji pa tudi niso niti zatrjevali niti izkazali vložitve ustreznega predloga za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij po določbah 9. do 16. člena ZLPP. Zato je po uveljavitvi ZZLPPO prešlo tovrstno premoženje v last in upravljanje SRD d.d.. Slednja je zaradi stečajnega postopka nad družbo LH d.d. priglasila svoje terjatve kot upnica, stečajno sodišče pa ji je priznalo obstoj izločitvene pravice med ostalim tudi na spornih dveh parcelah ter ji izročilo nepremičnine v last. To hkrati pomeni, da sta bili sporni nepremičnini že del stečajne mase družbe LH d.d., v stečaju in tudi zato ne moreta biti predmet vrnitve zaplenjenega premoženja v naravi (Pravno mnenje, VS RS z dne 17. 01. 1996). Odločitev prvostopenjskega sodišča, da druga nasprotna udeleženka ni zavezanka za vrnitev premoženja v naravi, je torej pravilna in ni v neskladju z ustavno odločbo U-I-426/98, niti sodno prakso (sklep VS RS, II Ips 872/2008). Predlagatelji so zato upravičeni do vrnitve zaplenjenega premoženja v obliki odškodnine od tretje nasprotne udeleženke kot zavezanke. Višino in obliko odškodnine pa pritožba ne izpodbija in ker je odločitev tudi v tem delu materialno pravno pravilna je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

9Odločitev, da druga nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in na prvem odstavku 155. člena ZPP. Stroški sestave odgovora na pritožbo niso potrebni stroški postopka, saj je po vsebini v pretežnem delu le ponovitev trditev, ki jih je druga nasprotna udeleženka že podala v pripravljalnih vlogah v spisu.