VSL sodba I Cp 1570/2011

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 06. 2009 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za strah. Tožnik je namreč zatrjeval, da je v muslimanskem svetu, po šeriatskem pravu homoseksualnost kaznivo dejanje. Za istospolna nagnjenja je v njegovi domovini - v X. zagrožena celo smrtna kazen. Izpostavil je tudi več konkretnih dogodkov, ob katerih se je počutil prestrašenega. Zaradi govoric o njegovi homoseksualnosti se tako po nasvetu brata, ki živi v S., ni udeležil gospodarskega foruma v X. Prav tako pa je zaradi govoric, da v X. živi gej afričan, zaradi strahu predčasno zapustil afriški piknik v X. Nadalje meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje odmeriti tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zatrjeval je namreč, da se zaradi objavljene neresnice ne more udeleževati družabnega življenja in da si ne upa obiskati svoje domovine. Glede dosojene odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice pa meni, da je ta nedvomno prenizka in v nasprotju s sodno prakso, hkrati pa je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu tudi neobrazložena. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev.

3Toženka je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovorila. Meni, da je ta neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi toženkinega članka, v katerem je tožnik omenjen kot razkriti homoseksualec. Zahteva odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah.

6Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v določilu 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katerim za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

7Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Niti tožnikove trditve niti izvedeni dokazi ne utemeljujejo priznanja odškodnine za navedeni obliki škode.

8Po ustaljeni sodni praksi je namreč za strah mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, če je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, pa je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Kot rečeno, tožnik takšnega strahu ni ne zatrjeval ne izkazal. Zgolj zaskrbljenost zaradi (morebitnega) odziva na sporni članek v afriški skupnosti v Sloveniji in v tožnikovi domovini (pri čemer je dodati, da je skoraj neverjetno, da bi v X. izvedeli za članek, ki je bil že pred nekaj časa objavljen v Sloveniji in pri tem niti ni bil deležen večje pozornosti) glede na obrazloženo ne utemeljuje priznanja odškodnine iz naslova strahu kot samostojne oblike škode. Sodišče prve stopnje pa je sicer tožnikovo skrb glede odziva (afriške skupnosti in družine v državi X) na članek (pravilno) upoštevalo v okviru duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti oziroma pri odmeri odškodnine za te duševne bolečine.

9Zmanjšanje življenjske aktivnosti kot podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal v prihodnosti. Z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih razmerah. Ta oblika škode je praviloma trajne narave in je posledica telesnega ali psihičnega prikrajšanja, ki ga je oškodovanec pretrpel zaradi škodnega dogodka. Kot rečeno, tožnik tudi te oblike škode ni ne zatrjeval ne izkazal. Dejstvo, da se tožnik zaradi spornega članka trenutno ne udeležuje družabnega življenja in ne obiskuje domovine, glede na obrazloženo ne predstavlja zmanjšanja življenjske aktivnosti kot podlage za priznanje samostojne oblike škode. Kot že povedano, pa je sodišče prve stopnje tožnikovo skrb glede odziva okolice, ki je vzrok tožnikove nedružabnosti, upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

10Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožniku odmerjena odškodnina za prestane duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti v znesku 2.500,00 EUR (2,6 povprečnih mesečnih neto plač v RS v času izdaje izpodbijane sodbe) pravična denarna odškodnina, odmerjena po kriterijih 179. člena OZ. Tako odmerjena odškodnina predstavlja ustrezno zadoščenje za tožniku nastalo škodo, ki se je kazala v njegovi mesec do dva trajajoči prizadetosti, užaljenosti, razburjenosti, nespečnosti in skrbi glede odziva afriške skupnosti. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine pravilno upoštevalo, da je toženka že takoj v naslednji številki časopisa (naslednji dan po objavi spornega članka) objavila popravek, v katerem je bilo navedeno, da tožnik ni homoseksualec, in se mu za napako v tem popravku tudi javno opravičila. Takšen popravek in opravičilo je vsekakor potrebno upoštevati kot delno zadoščenje za tožniku povzročene duševne bolečine v zvezi s spornim člankom, ki vpliva na odmero višine denarne odškodnine (primerjaj sodbo VSL I Cp 205/2005). Tudi sicer ni utemeljena pritožbena navedba, da se odškodnine za tovrstno obliko škode v slovenski sodni praksi gibljejo le od šestih mesečnih plač navzgor (primerjaj npr. odločbi VS RS II Ips 627/2001, II Ips 111/2002 in druge). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o odmeri odškodnine tudi ustrezno obrazložilo, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o nasprotnem.

11Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (v drugem odstavku I. točke in v II. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tudi toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).