VSL sodba I Cp 4108/2011

I.Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne zahtevek, ki se glasi:
„Ugotovi se, da je listina, naslovljena z „razveljavitev oporoke“, ki jo je dne 4.9.2000 podpisal J. M., kot oporočitelj, neveljavna.“
II.Tožeča stranka je v roku 15. dni od vročitve te sodbe dolžna plačati R.M. 2.952,49 € stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od od izteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1.Z izpodbijano sodbo je ugodeno ugotovitvenemu zahtevku, da je listina, naslovljena kot razveljavitev oporoke, ki jo je dne 4.9.2000 podpisal J.M., neveljavna.

2.Pritožuje se toženec R.M.. Uveljavlja vse tri, v 1. odstavku 338. čl. ZPP uveljavljane pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Meni, da se pri argumentiranju nezastaranosti zahtevka sodišče neutemeljeno sklicuje na 1. in 2. odstavek 61. čl. Zakona o dedovanju, ker ne gre za oporoko, ampak izjavo o preklicu oporoke. Predmet tega postopka je izpodbojnost listine zaradi napake volje in ne razveljavitev oporoke. Zahtevek je zastaran, ker je že davno potekel enoletni zastaralni rok, v katerem bi tožeča stranka morala uveljaviti neveljavnost listine z dne 4.9.2000. Ugovarja nesklepčnost zahtevka in se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani in Vrhovnega sodišča. Opozarja, da je potrebno upoštevati motiv pok. J.M. za sklepanje poslov in njegova ravnanja oceniti celovito. V zadnjem letu življenja je sklenil več pravnih poslov. Njegovi odnosi s tožnico, prvo in drugo toženo stranko so razvidi iz zadeve. Dne 24.7.2000 je sklenil izročilno pogodbo, s katero je poskrbel tudi za tožnico. Listino z dne 4.9.2000 je sestavljal zapustnikov dolgoletni odvetnik v navzočnosti priče, ki tudi nima nobenega odnosa s katerokoli od strank. Nasprotuje nekritičnemu opiranju na izvedeniško mnenje izvedenke P.G. in opozarja, da izvedenka v zdravstvenem kartonu ni našla podatkov o kakršnih koli psihoorganskih spremembah pok. J.M.. Izvedenkina ugotovitev o 20 in več letni zasvojenosti je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Meni, da bi moralo biti ugodeno predlogu za postavitev novega izvedenca. Meni, da je v primeru ugoditve zahtevku tožnik dolžan nositi le tretjino tožničinih pravdnih stroškov, saj sta bila tudi ostala dva toženca v postopku aktivna.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je v sodbi opozorilo na potrebo po preoblikovanju zahtevka v oblikovalni zahtevek in s tem tožeči stranki omogočilo, da bi zahtevek popravila. Izrecne zahteve za popravo zahtevka ni smelo podati, kajti s svojimi aktivnostmi mora ostati v mejah postavljenega zahteva, tudi če je po materialnem pravu tožeča stranka upravičena do česa več ali česa drugega. Pravila o materialnem procesnem vodstvu in tudi izrecno 3. odstavek 318. čl. ZPP v primeru nesklepčnega zahtevka od sodišča terjajo aktivnost v smeri dopolnitve trditev, ne pa obratno, postavitev zahtevka, ki bi se prilegal trditveni podlagi. Vrsta in obseg zahtevanega pravnega varstva in s tem postavitev zahtevka je stvar tožeče stranke. V sodbi se je pritožbeno sodišče tega pravila držalo, vendar kljub temu tožeči stranki omogočilo, da tožbeni zahtevek popravi (problem sklepčnosti zahtevka je nakazalo). Tako je ravnalo zato, ker tožena stranka do prvega odločanja sodišča prve stopnje sklepčnosti zahtevka ni ugovarjala. Takratna sodna praksa je namreč ob odsotnosti ugovora nesklepčnosti tolerirala postavitev ugotovitvenih zahtevkov; ne samo na prvi in drugi stopnji, ampak tudi v primeru izrednih pravnih sredstev. Pritožbeno sodišče je svoj pristop štelo za enakopravno obravnavanje tožeče stranke s tožniki v drugih (istovrstnih) zadevah. Ocenilo je, da ni nepravičen niti do tožene stranke, kajti le-ta sklepčnosti zahtevka v tisti fazi postopka (do prvega odločanja sodišča prve stopnje) ni nasprotovala.

5.Tožeča stranka možnosti prilagoditve zahtevka svoji trditveni podlagi in materialnim predpisom s področja dedovanja, na katere je pritožbeno sodišče v zadevi opozorilo, ni izkoristila. Tudi v ponovljenem postopku je vztrajala pri ugotovitvenem zahtevku.

6.V nadaljevanju postopka – konkretno v obravnavani pritožbi – pa tožeča stranka nesklepčnost, še vedno ugotovitvenega zahtevka, ugovarja. S tem je problem ustrezne postavitve zahtevka oz. njegove sklepčnosti izrecno izpostavljen in se mora pritožbeno sodišče z njim soočiti. Nima več možnosti varovati z zavajajočo pravno prakso povzročenega negotovega pravnega položaja tožeče stranke, ker bi to pomenilo neenakopravno obravnavanje strank. Zaradi tožeči stranki dane možnosti, da zahtevek prilagodi, tudi potrebe za tako varovanje več ni. Razen tega je bila 10 mesecev pred zaključkom tega pravdnega postopka (na prvi stopnji) izdana sodba Vrhovnega sodišča, ki bo verjetno pomenila konec neenotnosti sodne prakse pri obravnavanju zahtevkov, s katerimi se izpodbija veljavnost oporoke zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje. Vrhovno sodišče, ki je bilo s strani revidenta postavljeno pred problem sklepčnosti ugotovitvenega zahtevka, se je odločno izreklo za nujnost oblikovalne tožbe, ki jo terja materialno pravi (1. odstavek 61. čl. Zakona o dedovanju) in tudi pravna teorija.

7.Po tem, ko je tretji toženec ugovor nesklepčnosti tožbe podal in po tem, ko je iz sodbe Vrhovnega sodišča razvidno, da se neustrezna sodna praksa ne bo več tolerirala, je pritožbeno sodišče dolžno ravnati enako kot Vrhovno sodišče. S pomanjkanjem oporočne sposobnosti utemeljen ugotovitveni zahtevek o neveljavnosti oporoke (gre za oporoko, s katero se razveljavlja prejšnja oporoka) je treba zavrniti. Navedbe tožeče stranke o pomanjkanju oporočne sposobnosti utemeljujejo oz. terjajo postavitev oblikovalnega zahtevka. Iz tožbe namreč sledi, da tožeča stranka uveljavlja oporočiteljevo oporočno nesposobnost, zato bi, skladno s 1. odstavkom 61. čl. Zakona o dedovanju, morala zahtevati razveljavitev oporoke. Postavljeni ugotovitveni zahtevek je nesklepčen; razlogi, ki bi ga utemeljevali, niso podani, zato ga je treba zavrniti. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je prvostopenjska odločitev spremenjena (358. čl. ZPP). Po naravi stvari je spor mogoče rešiti le na enak način za vse tožence, zato se odločitev pritožbenega sodišča nanaša tudi na prva dva toženca, ki se zoper odločitev prvostopenjskega sodišča nista pritožila (196. čl. ZPP).

8.Če pritožbeno sodišče spremeni odločbo sodišča prve stopnje, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. čl. ZPP). Ker tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, je dolžna tretje toženi stranki, ki je povrnitev stroškov zahtevala, le te povrniti, sama pa do povrnitve pravdnih stroškov ni upravičena. Tretje toženi stranki so nastali sledeči potrebni pravdni stroški: odgovor na tožbo 400 točk po Odvetniški tarifi, udeležba na narokih: 18.5.2009 440 točk, 20.1.2010 290 točk, 7.4.2010 340 točk, 16.6.2010 390 točk, 8.9.2010 440 točk, 11.5.2011 290 točk in 7.9.2011 240 točk, potni stroški Domžale-Ljubljana-Domžale 7 x po 14,80 €, prva pripravljalna vloga 400 točk, druga pripravljalna vloga 300 točk, tri pripravljalne vloge po 200 točk, pritožba 500 točk, končno poročilo 50 točk, 2 % oz. 1 % materialni stroški 26,07 €, DDV 455,60 €, sodna taksa za odgovor na tožbo 43,82 € in za pritožbo 175,28 €, skupaj 2.952,49 €. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve.