VSL sodba II Cp 378/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1.Prvo sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo skupnega zneska 175.882,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.326,08 EUR v roku 15 dni.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. V pritožbi navaja, da se sodba prvega sodišča sklicuje zgolj na trditve toženke in ugotovitve izvedenke, tudi tiste, ki niso v njeni pristojnosti, pri čemer tudi ni šlo za trditve toženke (navajanja izvedenke, da tožnik zaradi postopka pridobivanja koncesije ni imel interesa, da bi se projekt končal v predvidenem roku). Prvo sodišče se sploh ni opredelilo do navedb tožnika in z njegove strani predlaganih dokazov, razen računov v prilogah A11 – A13 in A33 – A36. Ker se prvo sodišče sploh ni vrednostno opredelilo do dokaznih predlogov tožnika, izpodbijane sodbe sploh ni mogoče preizkusiti in se do zaključkov prvega sodišča zato ni mogoče argumentirano opredeliti. Zgolj primeroma tožnik navaja zavrnitev zahtevka iz naslova izgubljene najemnine. Sodišče ugotavlja, da tožnik ni dokazal, da bi moral igralni salon začeti obratovati že v novembru, pri tem pa prvo sodišče ni presojalo izpoved priče B. P., časopisnih člankov o pričetku obratovanja igralnega salona v novembru 2006 in koncesijske pogodbe. Sodišče na podlagi izvedenskega mnenja ugotavlja, da je vzrok za zamudo z izpolnitvijo v fazi PZI projektov na strani tožnika, pri tem pa se ne opredeli do navedbe izvedenke, da so roki v pogodbi opredeljeni napačno in v nasprotju z veljavno gradbeno prakso ter kot takšni neizvedljivi. Pogodbo je sestavila tožena stranka kot strokovnjak. Tožnik ni mogel vedeti, da so roki v pogodbi opredeljeni napačno. Na toženi stranki kot strokovnjaku je bilo, da opredeli pogodbene roke tako, da bo lahko posel izvedla pravočasno in pravilno. Če se je pri tem uštela je tožniku kot naročniku pogodbeno in odškodninsko odgovorna. Prvo sodišče se do teh navedb sploh ni opredelilo. Zgolj povzemanje izvedenskega mnenja, s katerim se tožnik ni strinjal v celoti, zlasti zato, ker je delno posegalo tudi na področje, ki ni v pristojnosti izvedenke, brez argumentirane obrazložitve sodišča o navedbah in predlaganih dokazih tožnika, ne zadosti standardu obrazložene sodbe. Sodišče ugotavlja, da sta bili potrdili P. K. C. B. z dne 6. 6. 2007 in E. d.o.o. L. z dne 1. 6. 2007 vnaprej sestavljeni, vendar pa toženka ni podala takšnih trditev. Toženka računov in potrdil v prilogah A11 – A13 in A33 – A36 sploh ni prerekala in se do njih ni opredeljevala, kar pomeni, da jih je priznala po temelju in po vsebini (drugi odstavek 214. člena ZPP). Prvo sodišče ni imelo razlogov za postopanje po drugem odstavku 7. člena ZPP. Razen tega sodišče tožniku ni nikoli predočilo svojih pomislekov v zvezi z navedenimi dokaznimi listinami in mu tudi ni dalo možnosti, da se izjavi o njih, kar predstavlja nadaljnjo kršitev drugega odstavka 7. člena ZPP. S temi pomisleki sodišča je bil tožnik seznanjen šele ob prejemu sodbe, v nasprotnem primeru dokaznega predloga z zaslišanjem zakonitih zastopnikov družb, ki so izdale račune in potrdila, ne bi umaknil. Tožnik graja tudi zaključke prvega sodišča, da storitve v navedenih dokaznih listinah niso bile specificirane. Sodišču so bili predloženi specificirani računi, iz katerih je razvidno, katere storitve so bile opravljene, kar je prvo sodišče očitno prezrlo, toženka pa teh računov sploh ni prerekala.

3.Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Prvo sodišče je med drugim ugotovilo, da je med pravdnima strankama potekalo sprotno usklajevanje o končni izdelavi projektov v času od marca 2005 do marca 2006, čeprav so bili armaturni načrti PZI končani že aprila 2005, da je toženka prejela zadnje gradivo s strani investitorja (tožnika) 17. 3. 2006 (stopniščne stene, sanitarije ob stopnišču), da je naročnik (tožnik) v okviru projektov spremenil tudi fasado objekta, da je tožnik kot naročnik bistveno vplival na trajanje projektiranja in da je tožnik vse do marca 2006 z zavlačevanjem usklajeval projektne rešitve s toženko, vsled tega pa je prihajalo do zamude z izdelavo PZI projektov izključno iz razlogov na tožnikovi strani, zaradi česar razlogi za zamudo glede na 3. člen pogodbe pravdnih strank in tretji odstavek 626. člena OZ niso bili na strani toženke. Teh dejanskih ugotovitev in posledičnega materialnopravnega zaključka prvega sodišča, da toženka ne odgovarja za zamudo, tožnik v pritožbi obrazloženo ne izpodbija. Čim je prvo sodišče ugotovilo, da toženka ne odgovarja za zamudo z izdelavo PZI projektov, pa je pravilna tudi njegova nadaljnja ugotovitev, da toženka ni dolžna plačati zahtevanega zneska iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti, zaradi česar je prvo sodišče tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo. Prvo sodišče je s tem v zvezi pravilno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo zneska 15.000,00 EUR iz naslova odškodnine za izgubljeni dobiček, ker naj bi tožnik prejemal najemnino za poslovne prostore že v času od 1. 11. do 15. 12. 2006, če bi bil objekt tedaj že zgrajen, saj do zamude z izvedbo gradnje objekta ni prišlo iz razlogov na toženkini strani (zato je nepomembno, ali bi igralni salon obratoval že v novembru 2006 ali ne).

6.Prvo sodišče je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 17.864,09 EUR. Pravilno je njegovo stališče, da tožba v tem delu ni bila sklepčna. Tožnik v trditveni podlagi ni pojasnil, iz katerih konkretnih razlogov zahteva plačilo tega zneska, tega zahtevka pa ni obrazložil niti po višini. O tem delu tožbenega zahtevka je tožnik podal prve in povsem neobrazložene trditve v pripravljalni vlogi, predloženi sodišču na naroku 3. 4. 2007, ter na samem naroku. Kljub pozivu prvega sodišča, da „specificira“ ta del zahtevka (poda takšno trditveno podlago, da bo tožba v tem delu sklepčna), tožnik tega ni storil niti v pripravljalni vlogi z dne 7. 6. 2007, saj ni obrazložil, katere izdatke po vrsti in po višini naj bi predstavljal ta znesek in zakaj naj bi jih bila toženka dolžna plačati. Tožnik je podal le pavšalno trditev, da se je zaradi neustreznih in nepopolnih PZI projektov toženke cena storitev podjetja P. K. C. B. d.o.o. zvišala za 25.000,00 EUR, cena storitev podjetja E. d.o.o. L. pa se je zvišala za 5.890,64 EUR z DDV (v tem delu so trditve o zvišanju cen zaradi priprave PID projekta brez pomena že zato, ker pogodba med pravdnima strankama sploh ni obsegala obveznosti izdelave PID projektov), ter se skliceval na dokazne listine (priloge A33 – A36). Tudi iz teh dokaznih listin ni razvidno, zakaj naj bi toženka dolgovala tožniku ravno znesek 17.864,09 EUR (ne glede na to z dokazi ni mogoče dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage, ob tem pa tožnik v pritožbi obrazloženo ne izpodbija niti ugotovitve prvega sodišča, da so bili projekti toženke v obsegu pogodbenih del ustrezni in popolni). Zato je bil ta del tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti tožbe utemeljeno zavrnjen.

7.Pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje sklicuje le na trditve toženke in ugotovitve izvedenke, do tožnikovih navedb in „njegovih“ dokazov pa se ni opredelilo, niso konkretizirane, zato ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Za odločitev prvega sodišča o bistvenih vprašanjih te pravde sploh ni bila pomembna navedba izvedenke (ki jo je prvo sodišče sicer povzelo), da tožnik do dodelitve koncesije RS za igralniško dejavnost v marcu 2006 ni potreboval PZI projektov. Pravno nepomembne so tudi pritožbene trditve o napačni opredelitvi pogodbenih rokov za izdelavo projektne dokumentacije, glede na že omenjeno neizpodbijano ugotovitev oziroma zaključek prvega sodišča, da toženka na podlagi 3. člena pogodbe pravdnih strank in tretjega odstavka 626. člena OZ ne odgovarja za zamudo. Tožnik je s pritožbo sicer izpodbijal sodbo v celoti, vendar pa je pritožba glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zneskov 5.883,82 EUR in 13.933,70 EUR, neobrazložena. Uradni preizkus tega dela sodbe prvega sodišča (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pokazal, da je sodba pravilna tudi v tem delu. Ostale pritožbene trditve niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8.Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožnik ni uspel s pritožbo, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).