VSL sodba II Cp 478/2011

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 56286/2008 z dne 13.8.2008, razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženki povrne njene stroške pravdnega postopka v višini 10,00 EUR.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, Višjemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma vzdrži sklep o izvršbi v veljavi tudi v 1. in 3. točki izreka s stroškovno posledico. Pritožnica v bistvenem navaja, da bi prvostopenjsko sodišče moralo sodbo opreti na tarifni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, UL RS 138/2006 (v nadaljevanju Pravilnik 06), in ne na tarifni del Pravilnika o priobčitvi glasbenih del, UL RS 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik 98). Pravilnik 98 v 11. členu določa, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno, kar pomeni, da povsem določno ureja višino tarife z rastjo cen na drobno. Vsakdo bi si lahko na podlagi besedila Pravilnika 98 in uradno objavljenih podatkov o indeksu cen na drobno izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Odobritev Pravilnika 98 s strani Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) se torej nanaša tako na tarifno prilogo, kot na vse druge določbe normativnega dela, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom Pravilnika 98. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom ni potrebno niti soglasje URSIL niti objava. Če bi zakonodajalec z novelo ZASP-B tarifo želel zamrzniti, bi to izrecno določil. Opozarja na dosedanjo različno sodno prakso v tovrstnih zadevah in meni, da se prvo sodišče ni dovolj opredelilo do njegovih argumentov. Valorizacija ni spremembe tarife, pač pa le ohranja razmerja, ki se zaradi inflacije porušijo. Odločitev po njegovem mnenju krši pravico do poštenega obravnavanja in ni v korist avtorja, njegov položaj pa je varovan z Ustavo RS in mednarodnimi konvencijami.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvostopenjska sodišča je ravnalo, ki se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifo iz Pravilnika 98, je pravilna. V Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-UPB1, UL RS 94/2004), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 06, je določeno, da kolektivne organizacije (v tem primeru tožnik) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B (UL RS 43/2004) pa je določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik 98 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 06 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, pač pa je enostransko sprejel Pravilnik 06, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignil višino nadomestil za uporabo glasbe. Tožnik je to storil v nasprotju z določili veljavnega ZASP in zato takšno zvišanje tarife ni veljavno (prim. odločbo VSRS II Ips 160/2011).

Pravilnik 98 v 11. členu res določa, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno, vendar ta sodi v normativni del in ne tarifni del pravilnika. Vrhovno sodišče je v zgoraj navedeni odločbi II Ips 160/2001 zavzelo jasno stališče, da je s pojmom „tarifa“ iz četrtega odstavka 26. člena ZASP-B mogoče razumeti zgolj tarifno prilogo in ne tudi normativni del pravilnika, zato ta določba z uveljavitvijo ZASP-B ni postala sestavni del skupnega sporazuma.

Posledično je prvo sodišče ravnalo pravilno, da Pravilnika 06 ni uporabilo sklicujoč se na excpetio illegalis. Sodniki so namreč pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na Ustavo in zakon (125. člen Ustave RS, prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih). če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis). Nevezanost sodnika na podzakonske akte pomeni, da sodišče lahko sproži postopek pred Ustavnim sodiščem, če dvomi v njegovo ustavnost in zakonitost, ni pa dolžno tega storiti, kadar samo ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis. Tudi v konkretni zadevi je prvostopno sodišče lahko samo ugotavljalo zakonitost Pravilnika 06 in jo tudi ugotovilo.

Enako kot v primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče v že citirani zadevi, tudi v konkretnem primeru ni izkazano, da bi neupoštevanje enostransko določenih tarifnih postavk, zvišanih ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno in objavljenih v Uradnem listu pomenilo, da avtorske pravice, s katerimi v skladu z zakonom upravlja tožnik, niso več zagotovljene v ustavno varovanem obsegu.

ZASP-B, ki je predvidel sporazumno dogovorjeno tarifo, je pričel veljati aprila 2004, torej 6 let po uveljavitvi Pravilnika 98. Stopnja inflacije v tem obdobju je znašala 48,3 %. Tožnik je imel v tem obdobju možnost, da bi spremenil tarifo neodvisno od uporabnikov avtorskih del (z odobritvijo URSIL). Če je tožnik po uveljavitvi ZASP-B poskušal doseči spremembo veljavne tarife, pa mu to zaradi nepripravljenosti organizacij uporabnikov ni uspelo, je imel možnost sprožiti postopek za presojo ustavnosti zakonske ureditve.

Tožnik tudi ni izkazal, da bi se razmere v obdobju, ko se je tarifa iz Pravilnika 98 uveljavila kot skupni sporazum, toliko spremenile, da bi to narekovalo prisoditev zahtevane višine nadomestila. V obdobju od aprila 2004, ko je prišlo do uveljavitve ZASP-B do januarja 2007 (uveljavitev ZASP-D) je namreč indeks rasti cen življenjskih potrebščin po podatkih Statističnega urada RS znašal (le) 6,6%, drugih okoliščin pa tožeča stranka ni zatrjevala.

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. V zavrnitvi so zajeti tudi pritožbeni stroški, ki jih je tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna nositi sama.