VSL sodba I Cp 4223/2010

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko 1. izreka vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 62672/2008 z dne 5.9.2008 za zakonske zamudne obresti od zneskov 15,97 EUR od dneva dospelosti terjatve v plačilo do dejanskega plačila tožene stranke za posamezen mesec od marca 2007 do avgusta 2008. V točki 2. izreka ga je v presežku razveljavilo ter v tem delu tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Pod točko 3. izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 239,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter ponovno odločanje o zadevi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V zvezi s tarifo za javno priobčitev glasbenih del pojasnjuje, da Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 določa splošne pogoje za uporabo avtorskih del in splošno tarifo za uporabo avtorskih del. Citira njegov 11. člen, ki določa, da se vrednost točke usklajuje letno, vrednost pa se lahko spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na dobro preseže 10 %. Gre za mehanizem, ki je bil namenjen ohranjenju realne vrednosti tarife, ki omogoča, da bi si lahko vsakdo izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Pravilnik je odobril Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: UIL) in sicer tako normativni del kot tudi tarifno prilogo, ki tvorita celoto. Od sprejema Pravilnika 1998 dne 19.3.1998 do konca novembra 2006 je bila inflacija že tolikšna, da bi bilo na podlagi 11. člena treba vrednosti iz tarifne priloge zaradi revalorizacije pomnožiti s faktorjem 1,587. Soglasje UIL v skladu z 11. členom ni bilo potrebno. Iz besedila Pravilnika 2006 izhaja, da je tarifa preračunana v EUR in da gre zgolj za uskladitev z indeksom cen. Torej tarifa ni bila spremenjena. Objava glede na 11. člen Pravilnika niti ni bila potrebna. Gre za podoben primer kot pri določitvi EURIBOR. Z odločitvijo sodišča, da je objava v Uradnem listu št. 138/2006 pomenila spremembo Pravilnika 98, je nepravilno uporabljeno materialno pravo. Nepravilno je upoštevalo tarifo iz Pravilnika 98, ker ga ni upoštevalo v celoti, pač pa selektivno in v nasprotju s sodno prakso (I Cp 4292/2009) izpustilo 11. člen. Sodišče ni pristojno presojati veljavnosti podzakonskega akta. To je v pristojnosti Ustavnega sodišča RS. Z drugačno odločitvijo je prvo sodišče arbitrarno odločilo, kateri pravilnik bo uporabilo. Takega pooblastila v 125. čl. Ustave RS in v 3. členu Zakona o sodiščih nima. Če ugotovi protiustavnost ali nezakonitost podzakonskega predpisa, mora svojo odločitev opreti na zakon. V konkretnem primeru zakon (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah – ZASP) ni uporabljen in tudi ne more biti, ker ne vsebuje tarife. Tako je Pravilnik 98 za razmerje, ki so nastala po 31.12.2006, nepravilno uporabljen.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje malih avtorskih pravic od tožene stranke v tej pravdi vtožuje nadomestilo za njihovo uporabo. Osrednje materialnopravno vprašanje te pravde (in več podobnih, ki jih je obravnavalo tukajšnje sodišče) je, ali je tožeča stranka pri obračunu nadomestila smela uporabiti tarifne postavke iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (v nadaljevanju: Pravilnik – 2006), oziroma ali ta akt predstavlja pravno veljavno revalorizacijo tarifnih postavk iz tarifne priloge Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (v nadaljevanju: Pravilnik – 98).

Prvo sodišče se je pri odločanju o tožbenem zahtevku oprlo na tarifni del Pravilnika- 98, potem ko je ugotovilo, da je Pravilnik- 2006 nezakonit in je zato zavrnilo njegovo uporabo, in po nadaljnji ugotovitvi, da določila 11. člena Pravilnika- 98 ni mogoče šteti kot osnove za samodejno valorizacijo tarifnih vrednosti iz Pravilnika-98. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje njegovi odločitvi in jasnim ter popolnim razlogom sodbe, s katerimi je že odgovorilo na vsa v pritožbi ponovno izpostavljena stališča tožeče stranke o veljavnosti Pravilnika-2006 ter dopustni valorizaciji avtorskih honorarjev na podlagi 11. člena Pravilnika-98. Pravilnost njegove odločitve potrjuje tudi odločba VS RS II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011, sprejeta ob obravnavi zahteve za varstvo zakonitosti o istih materialnopravnih vprašanjih in zaradi (deloma) neenotne prakse tukajšnjega sodišča, na katero v zvezi z dopustnostjo valorizacije po 11. členu Pravilnika-98 opozarja tudi pritožba.

Zato je v odgovor na pritožbene navedbe dovolj ponoviti, da je v Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP-UPB1, Ur.l. RS 94/2004), veljavnem v trenutku objave Pravilnika-06, določeno, da kolektivne organizacije – v obravnavanem primeru tožeča stranka – sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B (Ur.l. RS 43/2004) pa je določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot skupni sporazumi o tarifi po določbah tega zakona. S tem je bila ohranjena v veljavi tarifa, ki jo je sprejela tožeča stranka sama in ki je dotlej veljala kot primerna. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik-98 in njegova tarifa. Slednja je torej štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika-06 skupaj s tarifnim delom bi bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj, vendar ga tožeča stranka ni imela. Pravilnik-06 je tako sprejela enostransko in v tarifnem delu občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignila višino nadomestil za uporabo glasbe. Po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča tarifa iz Pravilnika–06 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvideval zakon, zato takšno zvišanje tarife ni veljavno.

Odločitev prvega sodišča, ki je zavrnilo njegovo uporabo v obravnavanem primeru, je pravilna. Pritožbena graja uporabe instituta exceptio illegalis ni utemeljena. Po 3. členu Zakona o sodiščih, ki pomeni realizacijo 125. čl. Ustave RS, je sodnik pri odločanju vezan le na zakon, ustavo, splošna načela mednarodnega prava in mednarodne pogodbe. Podzakonskega predpisa, glede katerega oceni, da ni v skladu z zakonom, ne sme uporabiti. Ker pravilnik ni bil sprejet na zakonit način, ga sodišče ni smelo uporabiti, s tem pa ni v ničemer poseglo v pristojnosti ustavnega sodišča, kot zmotno trdi pritožba.

Prvo sodišče je nadalje pravilno zavrnilo v pritožbi ponovljeno naziranje tožeče stranke v zvezi z 11. členom Pravilnika-98 kot osnovo za samodejno valorizacijo oziroma usklajevanje avtorskih honorarjev z rastjo cen na drobno. Takšna je bila tudi večinska sodna praksa tukajšnjega sodišča v podobnih primerih. Pritrdilo ji je Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 160/2011. Navedlo je, da normativni del Pravilnika-98, v katerega spada tudi njegov 11. člen, ki je urejal usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na dobro, ni bil sestavni del tarife v ožjem pomenu besede, ki ga je preizkusil in nanj izdal soglasje pristojni UIL. Naravo skupnega sporazuma po 4. odst. 26. čl. ZASP-B je imela le tarifna priloga Pravilnika-98, poimenovana tarifa za javno priobčitev glasbenih del. To pomeni, da normativni del Pravilnika -98 skupaj z v njem opredeljenim 11. členom z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma in se tožeča stranka nanj kot na veljavno osnovo za obračunavanje avtorskega honorarja v obravnavani pravdi ne more sklicevati.

ZASP-B, ki je predvidel sporazumno dogovorjeno tarifo, je pričel veljati aprila 2004, 6 let po uveljavitvi Pravilnika-98. Stopnja inflacije v tem obdobju je znašala 48,3 %. Tožeča stranka je imela v tem obdobju možnost spremeniti tarifo neodvisno od uporabnikov avtorskih del – z odobritvijo UIL, a te možnosti ni izkoristila. Po uveljavitvi ZASP-B pa bi v primeru, da bi skušala doseči spremembo skupnega sporazuma, a ji to ne bi uspelo zaradi nasprotovanja nasprotne strani, lahko sprožila postopek za presojo ustavnosti zakonske ureditve. Ker je ravnala v nasprotju z zakonskimi možnostmi in sprejela enostransko odločitev, je odločitev prvega sodišča, ki je tako ravnanje zavrnilo kot pravno nepravilno, pravilna.

Pritožba torej ni utemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP – za tožečo stranko in v zvezi s 1. odst. 155. čl. za toženo stranko. Prva mora trpeti svoje stroške s pritožbo, ker z njo uspela, druga pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi na drugi stopnji.