UPRS sklep IV U 183/2011

Tožba se zavrže.

Z izpodbijano prvostopno odločbo je odločeno, da se vlogi davčnega zavezanca A.A. (tožnik v tem sporu) za odpis in delni odpis davčnega dolga, ki na dan 28. 3. 2011 znaša iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (konto 215011) 19,12 €, od tega glavnica 18, 62 € in zamudne obresti 0,50 € ugodi in se mu davčni dolg iz navedenega naslova v celoti odpiše. Drugostopni upravni organ v obrazložitvi našteva vse davčne predpise, ki se nanašajo na kriterije na odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog davčnega dolga, urejene nadalje z Pravilnikom o izvajanju Zakona o davčnem postopku (101. člen ZDavP-2).

Ugotovljeno je, da so mesečni dohodki zavezanca v času šestih mesecev s predložitvijo vloge znašali 338,57 €, ob upoštevanju 38. člena Pravilnika, ki med drugim določa, da lahko v primeru daljše bolezni ali invalidnosti, davčni organ, ne glede na merila določena v 36. in 37. členu Pravilnika, odpiše ali delno odpiše davčno obveznost, če bi plačilo ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, in ker mu je nastala telesna okvara 5. stopnje (60°), zato je davčni organ ob upoštevanju določil 38. člena Pravilnika, zavezancu v celoti odpisal dolg.

Pritožbena odločba je navedeno odločitev potrdila in tožnikovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi navaja, da je invalid brez noge, star 64 let, sam brez živečih sorodnikov. Prosi, če mu lahko Davčni urad Celje odpiše dolg za nazaj, ker ni dobil obrazca za odpis. Iz navedene odločbe ni razvidno, ali so mu dolg za nazaj odpisali ali ne, oziroma ne ve kaj so storili.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

1člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) določa v prvem odstavku, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Iz izpodbijanih upravnih odločb je razvidno, da je bilo tožnikovemu predlogu za odpis davčnega dolga v celoti ugodeno, zato tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik dne 23. 2. 2011 podal vlogo za odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka, iz katere jasno izhaja, da prosi za odpis davčnega dolga „davek na stavbno zemljišče“ (rubrika „podatki o davčnem dolgu in zahtevek“) iz česar izhaja, da je bilo tožnikovi prošnji glede na podano vlogo v celoti ugodeno. Glede na takšno odločitev obeh upravnih organov in da tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravne koristi, je sodišče v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožbo kot nedovoljeno zavrglo.