VSL sodba I Cp 1196/2011

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožnikom izstaviti za vknjižbo lastninske pravice pri parc. št. 653 k.o. X primerno listino na ime tožnikov, za vsakega do ¼, sicer to listino nadomesti pravnomočna sodba; ugodilo zahtevku, da so tožniki solastniki parc. št. 653 – sadovnjak 744 m2, k.o. X, vsak do ¼; odločilo, da je toženec dolžan tožnikom povrniti pravdne stroške v višini 1.240,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zgrešeno razlogovanje sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije. Odpoved dediščini v korist določenega dediča se šteje za izjavo o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju, ne pa tudi o odstopu deleža na pozneje najdenem premoženju (za kar bi se štela parc. št. 653 k.o. X). Iz sklepa o dedovanju po pok. M.K. je razvidno, da so vsi njegovi dediči sprejeli dediščino, tožbo glede nepremičnine (ki ni bila predmet zapuščinskega postopka) pa je vložila le F.K. Ker imajo vsi zakoniti dediči zapustnika položaj nujnih sospornikov, bi bili lahko stvarno legitimirani zgolj vsi dediči skupaj. Ker ni podana stvarna legitimacija, bi moralo sodišče že iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrniti. Zaključek sodišča prve stopnje o dobrovernosti posesti tožnikov oziroma njihovih pravnih prednikov, je materialnopravno zmoten. Priposestvovalec je dolžan skrbno razmisliti o vseh okoliščinah, pri čemer sama posest nepremičnine ne zadošča. Pri zunajknjižnem priposestvovanju je potrebna večja strogost, pri čemer za nedobrovernost načeloma zadostuje že zgolj realna možnost seznaniti se z lastništvom nepremičnine. Če posestnik v zemljiško knjigo ni vpisan kot lastnik, morajo biti podane neke posebne, izjemne okoliščine, ki lahko opravičujejo njegovo zmotno prepričanje, da je lastnik nepremičnine. Sodna praksa je že zavzela stališče, da zmota o tem, kaj se v naravi prodaja, ni opravičljiva, saj je najmanj, kar se lahko od povprečno skrbne pogodbene stranke pri prometu nepremičnin pričakuje, da bo preverila, ali se parcelna številka nepremičnine, ki je predmet pogodbe, ujema z nepremičnino v naravi. Iz kupne pogodbe sklenjene v letu 1948, je jasno razvidno, da sta bili predmet pogodbe le parceli št. 711/29 pašnik in št. 654 hiša št. 11 z dvoriščem. Pokojna K. naj bi se očitno v prvi vrsti zanašala na obstoječe katastrsko stanje, pri čemer pa je bilo iz teh podatkov mogoče nesporno ugotoviti, da nepremičnina kot je navedena v kupni pogodbi, ne ustreza v tej pravdi s strani tožeče stranke zatrjevanemu predmetu pogodbe. Resen in upravičen dvom v pristnost posestnega lista, ni odpravljen. Na zadnjem naroku je tožeča stranka predložila izvirnik posestnega lista, ki pa je žigosan le na prvi strani. Tudi zaporedne številke posestnih listov vzbujajo dvom v njihovo pristnost. Kako je bil lahko že v letu 1950 izdan posestni list na ime M.K., ni jasno. Kolikor so posestni listi pristni, pa bi morala njihova vsebina nedvomno vzbuditi dvom pri K., saj je posestni list zajemal tudi parc. št. 653, za katero je vedel oziroma bi moral vedeti, da ni bila predmet kupne pogodbe in za katero tudi ni podal predloga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi. Tudi, če je bil zaradi tega v zmoti, ta ne more biti opravičljiva. Tudi iz katastrskih podatkov je razvidna bistvena razlika v velikosti parcele št. 654, ki je bila predmet kupne pogodbe, hiša z dvoriščem 212 m2 in velikostjo parcele št. 653, sadovnjak 744 m2, skupaj torej 956 m2. Tudi zgolj vpogled v katastrski načrt bi nedvomno razjasnil obseg premoženja, saj je iz njega jasno razvidno, da gre pri parcelah 653 in 654 za dve samostojni zemljišči, ki sta poleg tega jasno ločeni z javno potjo. Prodajalka M.M. K.M. ni na kraju samem seznanila s predmetom pogodbe, prodajala je le tisto, kar je bilo njeno in ji je pripadalo po sklepu sodišča (hišo in njivo), zato bi se moral kupec še s toliko večjo skrbnostjo seznaniti z nepremičninami, ki so bile predmet prodaje. Kupec je bil sosed prodajalkine družine in je vedel, da so po vojni ostali živi trije otroci (od šestih) in niso bile podane nobene okoliščine, da bi kupec lahko upravičeno štel, da je prav prodajalka M.M., edina dedinja celotnega premoženja. Pavšalne in nesmiselne so ugotovitve sodišča, da površina 212 m2 ne bi bila dovolj velika površina za hišo z dvoriščem. Preostala površina zemljišča parc. št. 654, kolikor ni bila pozidana, je v celoti ustrezala pojmu dvorišča. Vsekakor nenavadno stališče sodišča, da naj bi ustrezno stavbišče z dvoriščem predstavljalo zemljišče površine skoraj 1000 m2. Dejstvo, da je mimo hiše vodila javna pot, je dodaten argument trditvi toženca, da je moralo biti pokojnemu kupcu, kot tudi njegovim pravnim naslednikom, jasno, da zemljišče, ki se nahaja na drugi strani javne poti, ne more predstavljati dvorišča, ki bi pripadalo hiši. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je bila nova asfaltirana cesta v pretežnem delu zgrajena preko sporne parcele. Toženec ne verjame, da bi se pokojni K., kolikor bi dejansko štel nepremičnino za svojo last, brez kakršnegakoli nadomestila ali koristi, odpovedal velikemu delu svojega premoženja zaradi izgradnje nove vaške ceste. Nedvomno te nepremičnine ni imel za svojo last, saj bi v nasprotnem primeru ravnal drugače. Toženec verjame, da si je vaška skupnost na nek način ta del zemljišča prisvojila, saj so verjeli, da dejanski lastnik ne bo več uveljavljal svojih pravic na tem zemljišču. Dejstvo, da je bila sporna parcela samostojno ograjena (in ločena od hiše z dvoriščem), bi lahko dodatno vzbudilo dvom pri pokojnem kupcu, da ta parcela ne more predstavljati dela parcele št. 654, ki je bila predmet kupne pogodbe, in ne obratno, kot to šteje sodišče prve stopnje. Postavi se tudi vprašanje ali je potrebna dobroverna posest le v času teka priposestvovalne dobe ali pa mora biti ta podana tudi do vložitve tožbe. V zvezi s tem vprašanjem je bila že dopuščena revizija. V konkretnem primeru tudi pri pravnih naslednikih pokojnega M.K., ni mogoče govoriti o obstoju opravičljive zmote. Parcela ni bila predmet zapuščinskega postopka po pok. M.K., dejstvo, da se pravnik naslednik ne seznani z obsegom zapuščine, jasno kaže na pomanjkanje ustrezne skrbnosti, s tem pa tudi dobrovernosti. Dejstvo je, da pokojni K. oziroma njegovi pravni nasledniki, sploh niso uporabljali celotne sporne parcele. Ni sporno, da so tožniki uporabljali SV spornega zemljišča, na katerem se nahaja čebelnjak (zgrajen na podlagi izrecnega dovoljenja M.M.). Tudi priče so potrdile, da so sporno zemljišče tožniki uporabljali le v tem obsegu. Ob ogledu je bilo razvidno, da sedaj tožniki uporabljajo tudi del zemljišča, ki se nahaja neposredno preko stare javne poti, ta del pa so pričeli uporabljati šele po smrti M.K. po letu 1996. Na tem delu naj bi bilo celo nekakšno zbirališče vaških otrok, to pa seveda ne more kazati, da so imeli K. v zavesti, da so lastniki tega dela zemljišča. Preostalega dela parcele, še zlasti v delu, ki v naravi predstavlja asfaltirano cesto in v delu, ki se nahaja pod cesto, ne pokojni K. in ne njegovi pravni nasledniki, dejansko niso nikdar uporabljali. Zaslišanih prič ni mogoče šteti za relevantne, kot tudi ne povsem verodostojne. Predvsem so bile premlade, da bi se lahko spominjale okoliščin v času sklenitve kupne pogodbe, niti iz njihovih izpovedb ne izhajajo kakršnakoli dejstva iz katerih bi lahko sodili o obstoju dobrovernosti. Iz izpovedi S.T. izhaja, da naj bi se pokojni K. zavedal, da gre za dve parceli. Iz izpovedbe priče N.M., ni razvidno, o čem in o kateri parceli naj bi se z M.M. sploh pogovarjal, iz izpovedi F.T. pa je nedvomno razvidno, da M.M. ni dopuščala dvoma o tem, da parcela št. 653 ni bila predmet kupne pogodbe. Čeprav je M.M. edina priča tega pravnega posla, njeni izpovedbi sodišče ni sledilo, čeprav je bila ta logična in skladna (parcelo je želela obdržati za svojega pogrešanega brata).

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbene trditve v zvezi z aktivno legitimacijo niso utemeljene. Odločba VS RS II Ips 984/2006, na katero se toženka v pritožbi sklicuje, v tej zadevi ni pravno relevantna. Odločba namreč govori o pasivni legitimaciji, v konkretni zadevi pa je sporno vprašanje aktivne legitimacije. Potrebno je razlikovati ali nastopa skupnost dedičev na aktivni ali na pasivni strani. Če gre za tožence, so lahko toženi le vsi sodediči skupaj. Drugače pa sosporništvo na aktivni strani v dednopravnih sporih ni nujno sosporništvo. Je pa potrebno, v primeru, če na aktivni strani ne nastopajo vsi dediči, temu prilagoditi tožbeni zahtevek. V konkretnem primeru pa tudi to ni bilo potrebno. Toženec ne trdi, da bi obstajal še kakšen dedič poleg tožnikov (M.K., A.T., M.K. in M.M.). Glede na to, da je vdova M.K., F.K. (prvotna tožnica), med postopkom umrla in so tudi njeni dediči le tožniki, to pomeni, da v konkretnem primeru, na aktivni strani nastopajo vsi dediči po pok. M.K. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem tožeče stranke, podanim na naroku 07. 05. 2010, da ne gre za vprašanje aktivne legitimacije, kot ga je izpostavila tožena stranka, glede na to, da je konkretna tožba vložena zaradi ugotovitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, kjer je aktivno legitimiran za vložitev tožbe posestnik nepremičnine, na kateri se lastninska pravica uveljavlja (ob vložitvi tožbe pa je bila to prvotna tožnica F.K.), pri čemer se v posestno dobo šteje tudi čas posesti pravnega prednika, v konkretnem primeru pokojnega moža prvotne tožnice.

5Da sta prvotna tožnica F.K. in njen pravni prednik, mož M.K., imela v posesti celotno parc. št. 653 k.o. X (in jo tožniki še vedno imajo), je tudi za pritožbeno sodišče nesporno. Dokazni postopek je to jasno pokazal (primerjaj drugi odstavek stran 5 sodbe, ugotovitve ogleda 23. 09. 2010). Glede na to, da ob prevzemu parcele v posest v letu 1948 in tudi kasneje ne v celoti, parcela ni bila kultivirana, ampak je imela naravo kraškega sveta, s skalami in kamenjem na večih mestih (ugotovitve ogleda, izpoved toženke), je tožeča stranka za nekultivirani del zemljišča lahko izkazala le takšno posest, kot jo je na takšni vrsti zemljišča lahko vršila (pasle so se krave, igrali so se otroci). Tožeča stranka je posest vršila tudi na delu, kjer je bila kasneje (v letu 1976) speljana vaška pot, sama oziroma preko soseda F. (prvi odstavek stran 5 sodbe), uporabljala pa je nato tudi pot, z dovoljenjem pravnega prednika tožnikov, M.K., pa so pot uporabljali tudi drugi.

6Za priposestvovanje se zahteva kvalificirana posest. V konkretnem primeru je tožeča stranka oziroma njen pravni prednik, M.K., nastopila posest že leta 1948, v času veljavnosti Obče državljanskega zakonika (ODZ, paragrafi 1460 do 1477). Ta je ločil med rednim priposestvovanjem, ki zahteva pravično (na veljavnem naslovu temelječo), pošteno in pristno posest, ter izrednim priposestvovanjem, ki je zahteval zgolj pošteno in pristno posest. Poštenega posestnika ODZ v paragrafu 326 opredeli kot osebo, ki ima iz verjetnih razlogov stvar, ki jo poseduje, za svojo, medtem ko je nepošteni posestnik tisti, kdor ve in mora iz okolnosti domnevati, da stvar, ki je v njegovi posesti, pripada nekomu drugemu, pri tem pa dodaja, da je lahko zaradi zmote v dejstvih ali zaradi nepoznavanja zakonitih predpisov, kdo nepravičen in vendar pošten posestnik. V skladu s paragrafom 1468 ODZ je najdaljša priposestvovalna doba znašala 30 let, z načelnim pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča bivše Jugoslavije z dne 04. 04. 1960, pa je bila skrajšana na 20 let. V konkretnem primeru je priposestvovalna doba, to je doba 20 let, torej potekla že v letu 1968. Da je imela tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki, pošteno in pristno oziroma dobroverno posest spornega zemljišča vse do uveljavitve Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (01. 09. 1980), pa tudi kasneje, vse do leta 2006, torej 58 let, je tudi za pritožbeno sodišče (kot bo razvidno iz nadaljevanja), nesporno. Dobroverna posest je bila torej izkazana ves čas teka priposestvovalne dobe, pa vse do leta 2006, torej praktično vse do vložitve tožbe (01. 03. 2007). Na problem, ki ga izpostavlja pritožba v zvezi s sprejeto revizijo II DoR 459/2010, pritožbenemu sodišču zato ni potrebno odgovarjati.

7Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, mora oseba, ki se sklicuje na priposestvovanje, izkazati, da ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njena. Poleg dejanske oblasti nad stvarjo mora biti podana tudi zavest o lastništvu nepremičnine, ki pa je nujno posledica zmote. Ta mora biti opravičljiva, kar pomeni, da mora biti tisti, ki se na priposestvovanje sklicuje, prepričan, da je stvar njegova, njegovo ravnanje pa utemeljuje sklep, da je ravnal vestno oz. ni opustil običajne skrbnosti. Kot rečeno ODZ poštenega posestnika v paragrafu 326 opredeli kot osebo, ki ima iz verjetnih razlogov stvar, ki jo poseduje, za svojo, nepošteni posestnik pa je tisti, kdor ve ali mora iz okolnosti domnevati, da stvar, ki je v njegovi posesti, pripada nekomu drugemu. Dobrovernost posesti se domneva. Predmet dokazovanja so zato trditve posestnikovega nasprotnika, da je posestnik ob pridobitvi posesti vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti, ali pa, da je kasneje izvedel, da ni upravičen do posesti. Prvotna toženka (prodajalka M.M.) in tudi njen pravni naslednik, sta domnevo dobrovernosti skušala ovreči (tudi) s sklicevanjem na zemljiško knjigo, iz katere je (bilo) razvidno, da tožeča stranka (oziroma njeni pravni predniki) ni oziroma ni bila lastnica parcele št. 653 k.o. X. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je do prevzema sporne nepremičnine v posest prišlo že v letu 1948, potrebna priposestvovalna doba je tako potekla že leta 1968 (20 let), torej v času neurejene zemljiške knjige, zato pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru sklicevanje na njen publicitetni učinek ni pravno odločilno.

8Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka (oziroma njeni pravni predniki) ni vedela, da ni lastnica sporne nepremičnine oziroma, da je iz verjetnih razlogov imela nepremičnino, ki jo je imela v posesti, za svojo. Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, je pa tudi povsem prepričljiva in življenjska. S kupno pogodbo z dne 05. 05. 1948 je pravni prednik tožnikov, njihov oče M.K., od pravne prednice toženca, M.M., kupil (med drugim) parcelo št. 654 k.o. X, hiša št. 11 z dvoriščem (priloga B20.). Dovolj prepričljivo je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil kupec utemeljeno prepričan, da je bila predmet kupne pogodbe hiša s celotnim pripadajočim zemljiščem, torej tako parcela št. 654 kot tudi parcela št. 653 k.o. X. Stranki sta bili soseda, tako, da je bil obseg zemljišča ob hiši M.K. znan, toženka zaradi z vojnimi dogodki povezanih razmer, ni želela ostati v vasi, zato je „kar je bilo njeno, kar je dobila iz sodišča“ (izpoved list. št. 55) prodala. Glede na okoliščine primera (starši M.M. so bili med vojno ubiti, po vojni se je v vas, in še to le zaradi prodaje, vrnila le ona), je M.K. utemeljeno domneval, da je bila to celotna posest družine F., tako hiša kot vse zemljišče in da je bila M.M. kot (edina) dedinja upravičena do prodaje. Da je bila edina dedinja po pokojnem očetu, je potrjeno s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Grosupljem D 281/2006 z dne 27. 10. 2006 (priloga A2). Sporna nepremičnina pa je prešla na njegovo dedinjo M.M. že z dnem očetove smrti, torej že v letu 1942 (132. člen Zakona o dedovanju). Pravno pomembno je tudi dejstvo, da tožbenih trditev, da je bila kupnina plačana za obseg zemljišča obeh parcel, toženec oziroma njegova pravna prednica nista nikoli prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP). M.K. in nato F.K. kot njegova dedinja, sta od leta 1949 do leta 2006 prejemala posestni list na svoje ime za obe parceli (nepristnosti posestnega lista toženec oziroma njegova pravna prednica nista uspela izkazati) in tudi plačevala davek za obe parceli. Ves čas od leta 1948 ima tožeča stranka oz. njeni pravni predniki sporno nepremičnino v posesti, ne da bi ji posest do leta 2006 kdo osporaval oz. jo prepovedal, medtem ko prodajalka, M.M., vse od leta 1948 ni izvrševala nobenih posestnih dejanj (šele v 2006, ko je pravna prednica tožnikov ugotovila, da sporna parcela v zemljiški ni vpisana kot njihova last, je toženka uredila dedovanje po svojem pokojnem očetu in nato v nadaljevanju parcelo podarila sedanjemu tožencu F.T., ki se je nato v letu 2008 v zemljiški knjigi vpisal kot lastnik).

9Glede na povedano tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da so M.K. in njegovi pravni nasledniki iz verjetnih razlogov mislili, da je sporna parcela, ki so jo imeli v posesti, njihova, takšna njihova predstava pa je bila utemeljena z opravičljivimi okoliščinami. Glede na opisane okoliščine primera ni bistveno, da sporno zemljišče v sklepu o dedovanju po pok. M.K., ni bilo zavedeno, niti ne razlogovanje pritožbe glede obsega zemljišč, niti to, da je iz posestnih listov izhajalo, da zemljišče ob hiši predstavljata dve parceli, niti o ločenosti parcele št. 654 in 653 s potjo. Glede poteka poti ob nakupu in vse do ureditve nove vaške poti, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tudi potek poti tik ob hiši (primerjaj fotografijo A16), potrjuje trditve tožeče stranke, da so bili M.K. in njegovi pravni nasledniki tudi iz tega razloga utemeljeno prepričani, da je bila predmet kupne pogodbe tudi parcela št. 653, saj sicer praktično dvorišča pri hiši ni bilo. Da so (utemeljeno) mislili, da je sporno zemljišče njihova last in da so tako mislili tudi vaščani, kaže tudi okoliščina, da so pristojni za ureditev nove vaške poti v delu, ki poteka po parceli št. 653, za dovoljenje za izgradnjo vprašali M.K. (ki je dovoljenje za izgradnjo tudi podal). Drugačnega razlogovanja pritožbe, pritožbeno sodišče ne sprejema.

10Pritožbeno sodišče je že povedalo, da v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe ne vzbudijo dvoma v verodostojnost izpovedb prič. Poleg tega je sodišče prve stopnje njihove izpovedbe ocenjevalo skladno z drugimi izvedenimi dokazi, s katerimi so se izpovedbe ujemale, zato ni nobenega dvoma ne v verodostojnost njihovih izpovedb in ne v dokazno oceno sodišča prve stopnje.

11Sodišče prve stopnje je tako materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožeča stranka dokazala originarno pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču, parceli št. 653 k.o. X, saj je imela zemljišče v pošteni in pristni posesti in je priposestvovalna doba potekla že leta 1968. Tožbenemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice je tako pravilno in zakonito ugodilo (paragrafi 1460 do 1477 ODZ, 266. člen SPZ).

12Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).