UPRS sklep IV U 71/2010

Tožba se zavrže.

Z izpodbijanim sklepom, številka 4904-18/2006 z dne 11. 2. 2010 je tožena stranka odločila, da se zahteva A.A. (tožnika), da se delna odločba Upravne enote Celje, številka 36300-105/92 z dne 3. 4. 2002 izreče za nično, zavrže. V obrazložitvi navaja, da gre za celotno upravno zadevo denacionalizacije premoženja pokojne denacionalizacijske upravičenke B.B., in v nadaljevanju razlaga;

z delno odločbo, številka 36300-105/92, z dne 3. 4. 2002, je bila na podlagi poravnave sklenjene na zapisniku z dne 4. 9. 2001, ki sta jo sklenila zavezanka v postopku, C. d.d. in pooblaščenec D.D., st. (vlagatelja zahteve za denacionalizacijo) odvetnik E.E., v korist denacionalizacijske upravičenke vzpostavljena lastninska pravica na delu poslovno stanovanjskega stavbe v F., ..., stoječe na zemljišču parc. št. 1129/2 – stavbišče v izmeri 334 m2, vpisanem v vl. št. 657, k.o. ... in sicer na poslovnem prostoru C. d.d., ki se nahaja v pritličju stavbe in obsega malo vinsko klet s površino 9,6 m2, veliko vinsko klet s površino 98 m2 in preddvor s površino 67,50 m?, katerega pa tvorijo vhod, dve pisarni, garderoba in sanitarije ter na pripadajočem delu skupnih prostorov, skupnih delov in naprav in na pripadajočem delu funkcionalnega zemljišča parc. št. 1129/1 – stavbišče v izmeri 334 m2 ter na pripadajočem delu funkcionalnega zemljišča parc. št. 1129/2 – dvorišče v izmeri 600 m2, obe vpisani v vl. št. 657, k.o. ... A.A. je dne 3. 7. 2002 na upravni organ prve stopnje naslovil vlogo, ki je vsebovala pritožbo zoper to odločbo in hkrati tudi vlogo, s katero je zahteval, da se ta odločba izreče še za nično, po določbi 2., 3., 5. in 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Prvostopni organ je z odločbo, številka 36300-105/92, z dne 5. 9. 2002, njegovo zahtevo za izrek ničnosti delne odločbe, številka 36300-105/92, z dne 3. 4. 2002, zavrnil. Zoper to odločbo je A.A. vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje, prostor in energijo (MOPE) z odločbo, številka 362-01-56/02, z dne 15. 1. 2004, zavrnilo. Upravno sodišče RS je s sodbo, številka U 19/2004-19, z dne 12. 4. 2005, odločitev organa druge stopnje potrdilo (tožbo A.A. zoper odločbo MOPE je zavrnilo). Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo, številka I Up 708/2005-3, z dne 31. 8. 2005, pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča RS, številka I Up 708/2005-3, prav tako zavrnilo in sodbo upravnega sodišča potrdilo, s čimer je bilo pravno varstvo zoper sporno upravno zadevo izčrpano in je bilo o zahtevku iz naslova uveljavitve ničnosti tudi pravnomočno zaključeno (dokaz: sodba Upravnega sodišča RS, številka U 19/2004-19, z dne 12. 4. 2006, opremljena s klavzulo pravnomočnosti).

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, iz katerega je nedvomno razvidno, da je predlagatelj že uveljavljal zahtevek iz istega naslova, to je, da se delna odločba Upravne enote Celje, številka 36300-105/92, z dne 3. 4. 2002, izreče za nično, je organ druge stopnje, ob preizkusu zahteve predlagatelja (129. člen ZUP) ugotovil, da je bilo o tej zadevi, ob istem dejanskem stanju in ob isti pravni podlagi, na katero se njegov zahtevek opira, že pravnomočno odločeno, zaradi česar je podan razlog za zavrženje zahteve (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Zato je bilo potrebno odločiti tako, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da zahteva, da se odločba Upravne enote Celje, številka 36300/105/92 z dne 3. 4. 2002 izreče za nično po določilih člena 2, 3, 5 in 6 prvega odstavka 279. člena ZUP. V tožbi obsežno navaja celotni potek postopkov z vložitvijo posameznih pravnih sredstev in odločitve upravnih organov ter sodišč. Dodatno navaja še dokaze, ki pa jih sodišče v sodbo ne povzema.

Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, in da se odpravi odločba Upravne enote Celje, številka 36300/105/92 z dne 3. 4. 2002 in s tem se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni dovoljena.

Kot je razvidno iz listin upravnega spisa in izpodbijane odločbe, je o sporni upravni zadevi upravni organ že enkrat odločil z odločbo, številka 36300-105/92 z dne 5. 9. 2002. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo, številka U 19/2004-19 z dne 12. 4. 2005 in še Vrhovno sodišče RS s sodbo, številka I Up 708/2005-3 z dne 31. 8. 2005, ki je potrdilo zgoraj navedeno sodbo upravnega sodišča. Kot pravilno navaja tožena stranka, je bilo ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, da je predlagatelj že uveljavljal zahtevek iz istega naslova, česar tožnik v tožbi niti ne prereka, da se delna odločba Upravne enote Celje, številka 36300-105/92 z dne 3. 4. 2009 izreče za nično, o zadevi že pravnomočno odločeno, zaradi česar je bila pravilna odločitev oziroma razlog za zavrženje tožnikovega zahtevka po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP.

Glede na to, da je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba, je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo s sklepom na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).