UPRS sodba IV U 338/2009

1. Tožba se zavrne.
2. Zahteva C. d.o.o. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Tožena stranka je s sklepom, številka 35404-13/2009/5 z dne 24. 9. 2009, vlogo za priznanje lastnosti stranskega udeleženca samostojnega podjetnika Dimnikarstvo A.A. s.p., v postopku podelitve koncesije za izvajanje gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov na dimnikarskem območju B. zavrnila (1. točka izreka) in odločila, da posebni stroški postopka v postopku niso nastali (2. točka izreka). Odločitev je pojasnila z vsebino določbe drugega odstavka 187. in 188. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – UPB, 49/06 ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 ZSO-1A in 70/08, v nadaljevanju ZVO-1), iz katerega izhaja način podelitve prve koncesije za izvajanje gospodarske javne službe dejavnosti izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom. Pojasnila je, da se slednja podeli brez javnega razpisa osebi, ki ima na dan 18. 12. 2004 z občino sklenjeno veljavno koncesijsko pogodbo ali drugo veljavno pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe iz 7. točke prvega odstavka 26. člena Zakona o varstvu okolja, in če ta oseba izkaže interes.

V nadaljevanju je pojasnila, da je Ministrstvo za okolje in prostor 17. 12. 2004 v dnevniku Delo objavilo javni poziv za predložitev vloge o zainteresiranosti za izvajanje dimnikarske službe, št. 353-01-106/2004, na katerega se je v odprtem roku 31. 12. 2004, z vlogo o zainteresiranosti, javil le vlagatelj dimnikarsko podjetje C. d.o.o.. Vlada RS je z odločbo z dne 2. 3. 2006 njegovo vlogo zavrnila, Upravno sodišče RS, Oddelek v Celju, pa je s sodbo opr. št. U 79/2006 z dne 8. 4. 2008 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem je Vlada 10. 7. 2008 izdala odločbo, s katero je vlogo vlagatelja ponovno zavrnila. Ponovno je bil sprožen upravni spor, ki se je zaključil s pravnomočno sodbo opr. št. U 237/2008 z dne 4. 12. 2008, s katero je Upravno sodišče RS, Oddelek v Celju izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek in zadržalo tudi javni razpis, ki ga je Ministrstvo za okolje in prostor objavilo v Uradnem listu RS, št. 110/08 z dne 21. 11. 2008 in sicer za podelitev koncesije za izvajanje dimnikarske javne službe tudi za dimnikarsko območje B. Javni razpis je bil zadržan do pravnomočne odločitve o tožnikovi vlogi o zainteresiranosti za pridobitev koncesije za izvajanje predmetne dejavnosti na dimnikarskem območju B.

Dne 15. 1. 2009 je Ministrstvo za okolje in prostor prejelo vlogo samostojnega podjetnika A.A. s.p. (z dne 12. 1. 2009), za priznanje lastnosti stranskega udeleženca v postopku podelitve koncesije v postopku vodenem na podlagi javnega poziva, pravni interes pa je vlagatelj vloge utemeljeval z dejstvom, da je v skladu z drugim odstavkom 37. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93, 30/98-ZZLPPO in 127/06-ZJZP, v nadaljnjem besedilu ZGJS), kot kandidat, ki se je prijavil na navedeni javni razpis, že pridobil položaj stranke, in obenem, da izbira koncesionarja na podlagi obravnavanja samo enega ponudnika nasprotuje 72. in 74. členu Ustave ter ZJZP in ZGJS.

Ministrstvo za okolje in prostor, se je v nadaljevanju odločitve oprlo na določbo 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 105/06, 126/07, 65/08 in 8/10 - v nadaljevanju: ZUP) in ponovno povzelo vsebino določbe 187. in 188. člena ZVO-1. Pojasnilo je, da vlagatelj vloge za priznanje lastnosti stranskega udeleženca niti ne zatrjuje, da bi z Občino B. imel sam oziroma sklenil veljavno pogodbo za izvajanje dimnikarske javne službe. Vlagateljevega interesa pa po presoji upravnega organa ne utemeljuje niti dejstvo, da bo odločitev v predmetnem postopku vplivala na to, ali bo v prihodnje izveden javni razpis, na katerem bi imel možnost sodelovati, saj je zakonodajalec konkurenčni postopek predvidel le za dimnikarska območja občin, kjer ni bilo oseb z veljavno pogodbo o izvajanju dimnikarske javne službe, ki bi zahtevale podelitev koncesije brez javnega razpisa. Iz vlagateljeve vloge izhaja, da želi, da upravni organ pri svoji odločitvi upošteva v vlogi navedeno interpretacijo zakona in same pogodbe, ki je bila predložena v predmetnem postopku. Vprašanje ali ima stranka v tem postopku veljavno pogodbo je vprašanje, ki ga bo upravni organ skladno z veljavnim pravom po uradni dolžnosti vestno in skrbno presodil, vezan pa bo na načelo materialne resnice, ki ga zavezuje, da vsa relevantna dejstva ugotovi popolno in v celoti. Samo prepričanje vlagatelja, da bi upravni organ moral pravo razlagati in uporabiti na drugačen način oziroma, da njegova pravna razlaga ni popolna, pa pravnega interesa v predmetnem upravnem postopku ne utemeljuje.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da sklep izpodbija zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršenja materialni predpisov.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je pojasnila, tako kot to že izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se obravnavani postopek vodi na podlagi javnega poziva z dne 17. 12. 2004, in da se je na ta javni poziv za dimnikarsko območje B. prijavilo le dimnikarsko podjetje C. d.o.o.. Pojasnila je tudi, da je A.A. s.p. z vlogo z dne 12. 1. 2009 podal predlog za pridobitev statusa stranskega udeleženca, ki se vodi na podlagi javnega poziva z dne 17. 12. 2004, kar je utemeljeval z vlogo o zainteresiranosti z dne 9. 8. 2007 ter s prijavo z dne 11. 12. 2008, ki jo je oddal za javni razpis za podelitev koncesije iz Uradnega lista RS, št. 110/08. Tako je v tej zadevi A.A. s.p. vlogo oddal 9. 8. 2007, več kot dve leti in pol po izteku roka. Ta vloga je bila s sklepom, št. 35404-19/2007/7 z dne 3. 9. 2009, zavržena kot prepozna (kar je potrdilo Upravno sodišče, Oddelek v Celju s sodbo U 108/2009 z dne 2. 2. 2010). Drugo prijavo na razpis z dne 21. 11. 2008 je podal 11. 12. 2008. Nobena od navedenih prijav ne more vplivati na potek postopka na podlagi javnega razpisa iz decembra 2004. Tožnik niti v zahtevi za pridobitev statusa stranskega udeleženca, niti v tožbi ne zatrjuje ali dokazuje, da bi svojo vlogo o zainteresiranosti oddal skladno z javnim pozivom in znotraj roka, niti ne zatrjuje in ne dokazuje, da bi imel na dan 18. 12. 2004 z občino sklenjeno veljavno pogodbo za izvajanje dimnikarske službe. Tako zgolj oddaja vloge na drug javni razpis ne more predstavljati dejstev in okoliščin, ki bi dajale pravno podlago in upravičevale ter utemeljevale sodelovanje tega subjekta v postopku, v katerem ni pravočasno oddal svoje vloge. Iz navedenih razlogov je po mnenju tožene stranke vložena tožba v celoti neutemeljena in jo je potrebno zavrniti.

Odgovor na tožbo je sodišču poslala tudi stranka z interesom v tem upravnem sporu, C. d.o.o., ki se v celoti strinja z navedbami tožene stranke iz odgovora na tožbo z dne 24. 9. 2009. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

K 1. točki izreka.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja:

V obravnavani zadevi je bil dne 17. 12. 2004 objavljen Javni poziv za predložitev vloge o zainteresiranosti za izvajanje dimnikarske službe številka 353-01-106/2004, ki temelji na določbi 41. člena Uredbe, kar pomeni, da je bil namenjen osebam, ki so imele na dan uveljavitve Uredbe veljavno pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe iz 7. točke prvega odstavka 26. člena ZVO (Uradni list RS št. 32/93,44/95-odl.US, 56/99-ZON, 22/00-ZJS, 67/02-ZV-1, 10/04-odl. US, in 41/04-ZVO-1). Prav tako je bil poziv namenjen zainteresiranim osebam za podelitev prve koncesije za opravljanje dimnikarske službe brez javnega razpisa, pod pogoji iz določbe 187. in 188. člena ZVO-1. Vlogo o zainteresiranosti je na navedeni poziv podala samo družba C. d.o.o. Tožnik v obravnavani zadevi ne zatrjuje, da je na navedeni poziv poslal vlogo, zatrjuje pa, da mu lastnost stranke v tem postopku pripada zaradi prijave na razpis z dne 9. 8. 2007 in 11. 12. 2008.

V zadevi je torej sporno, ali tožnik izkazuje pravni interes za vstop v postopek na podlagi Javnega poziva za predložitev vloge o zainteresiranosti za izvajanje dimnikarske službe številka 353-01-106/2004 z dne 17. 12. 2004. Pravni interes sodišče ugotavlja upoštevaje določbo 43. člena ZUP, izkaže pa ga oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, dokazno breme v zvezi s tem pa je na strani te osebe. Pravne koristi, ki je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP), tožnik v obravnavanem primeru, tudi po presoji sodišča ni izkazal. Po vpogledu v tožnikovo vlogo z dne 12. 1. 2009 sodišče namreč ugotavlja, da je tožnik v svoji vlogi predlagal združitev vseh postopkov vodenih za dimnikarsko območje B. Navedel je tudi, da je podal vlogo o zainteresiranosti za izvajanje dimnikarskih storitev na dimnikarskem območju B., ki se vodi pod številko 35404-19/2007/2 z dne 10. 8. 2007, prav tako pa se je prijavil na javni razpis dne 22. 11. 2008. Tožnik v tej vlogi torej ne zatrjuje, da je podal vlogo na podlagi javnega poziva z dne 17. 12. 2004, njegovega zatrjevanja, da z zaposlenimi dimnikarji opravlja dejavnost dimnikarstva, pa v primeru kot je obravnavani, ni mogoče šteti kot pravno in na zakon oprto osebno korist, saj gre v spornem primeru za postopek podelitve prve koncesije na podlagi določbe 187. člena ZVO-1, po kateri se izvajanje storitev dokazuje s koncesijsko pogodbo, po določbi drugega odstavka 188. člena ZVO-1 pa z veljavno pogodbo, ki jo ima zainteresirana oseba kot vlagatelj sklenjeno z občino. Navedeno pomeni, da bi v teh postopkih lahko tožnik, glede na vrsto dejavnosti, ki jo opravlja, ob izpolnjenih zakonskih pogojih konkuriral tudi sam, kot aktivna stranka in na ta način varoval (v primeru izpolnjevanja pogojev ) svoje, na zakon oprte pravne koristi. Ker torej tožnik ni izkazal pravne koristi za vstop v ta postopek kot stranka z interesom, je odločitev tožene stranke, ki je tožnikovo vlogo za vstop v postopek zavrnila, pravilna.

Ker je torej sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 2. točki izreka:

Stranka z interesom v tem upravnem sporu je ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, zato je moralo sodišče zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka zavrniti.