UPRS sodba II U 166/2011

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za vpis naprave „hale za proizvodnjo izdelkov iz poliestra“ za dejavnost nanašanja lepil v evidenco naprav, v katerih se uporabljajo organska topila. Upravni organ je ugotovil, da je bil tožeči stranki z odločbo št. 35413-28/2008-4 z dne 18.7.2008 potrjen načrt zmanjševanja emisij hlapnih organskih spojin z veljavnostjo najkasneje do 31.10.2010. Za čas veljavnosti načrta zmanjševanja je bila hala za proizvodnjo izdelkov iz poliestra vpisana v evidenco naprav, v katerih se uporabljajo organska topila, pod zaporedno št. 88. Iz bilance uporabljenih topil za leto 2009 in iz pojasnila z dne 29.11.2010 je razvidno, da tožeča stranka v postavljenem roku, to je najkasneje do 31.10.2010, ni izpolnila zahtev iz načrta zmanjševanja emisij hlapnih organskih spojin, saj vrednost emisije hlapnih organskih spojin v letu 2009 (10,4 t) presega ciljno vrednost, to je ciljno emisijo (7,4 t). Tožeča stranka tako ne izpolnjuje pogoja iz 1. alinee tretjega odstavka 26. člena Uredbe o mejnih vrednostih emisije hlapnih organskih spojin v zrak iz naprav, v katerih se uporabljajo organska topila (v nadaljevanju Uredba, Uradni list RS, št. 112/2005 s spremembami). Tožeča stranka pa tudi ne izpolnjuje pogoja iz 2. alinee tretjega odstavka 26. člena Uredbe. Iz poročila o bilanci uporabljenih organskih topil za leto 2009 je namreč razvidno, da tožeča stranka nima urejenega čiščenja odpadnih plinov iz naprave, ampak jih izpušča kot neočiščene odpadne pline, ki se skladno z Uredbo prištevajo k nezajetim emisijam. Iz bilance je tudi razvidno, da količina nezajetih emisij hlapnih organskih spojin, izražena v odstotkih vnosa organskih topil (49 %), presega mejno vrednost za količino nezajetih emisij (20 % pri porabi topil več kot 15 t/leto oziroma 25 % pri porabi topil 5-15 t/leto), določeno v II. delu priloge 2a Uredbe. Naprava, za katero tožeča stranka prosi za vpis v evidenco naprav, torej ne izpolnjuje nobenega od pogojev, navedenih v tretjem odstavku 26. člena Uredbe, pod katerimi lahko ministrstvo napravo vpiše v evidenco naprav. V skladu s tem je bila zahteva tožeče stranke po devetem odstavku 26. člena Uredbe zavrnjena.

Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je z odločbo št. 34502-8/2011-2 z dne 11.3.2011 njeno pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da Uredba določa v točki 14.1.1 priloge 2a mejno koncentracijo hlapnih organskih spojin za zajete odpadne pline in sicer pri uporabi topil 5-15 t/leto za naprave s ponovno uporabo organskih topil 150 mg C/m3. Iz ocene rezultatov meritev emisijskih koncentracij z dne 8.1.2008, ki je v spisu, je navedena izmerjena koncentracija odvodnih odpadnih plinov 266,2 mg/m3, ki presega z Uredbo določeno mejno koncentracijo. Glede na to je pravilna odločitev prvostopnega organa, da ni izpolnjen pogoj iz druge alinee tretjega odstavka 26. člena Uredbe. Razen tega drugostopni organ še pojasnjuje, da vrednost koncentracije odvodnih odpadnih plinov ni odvisna od obsega proizvodnje temveč od izvedenih ukrepov za zmanjšanje emisij. Na to pa tudi ne vpliva sklicevanje na začetek obratovanja plinske elektrarne, saj je bilo preseganje ugotovljene vrednosti emisije iz obratovanja naprave v letu 2009.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da zaradi spremembe tehnološkega postopka uporablja bistveno manj organskih topil. Po novem tehnološkem postopku se organska topila ne uporabljajo v takšnem obsegu, ker namesto pranja orodja za nanos smole uporabljajo novo orodje in staro ustrezno odstranjujejo v skladu z zakonodajo na tem področju. V mesecu marcu je bil opravljen inšpekcijski pregled s strani Ministrstva za okolje, kjer jim je bilo naloženo, da izvedejo določene aktivnosti. Na osnovi tega se izdeluje bilanca uporabljenih topil za leto 2010 in v pripravi je ocena rezultatov emisijskih koncentracij. Obojega ni mogoče pripraviti v tako kratkem času. Iz dokumentacije je razvidno, da s količino emisij izpolnjujejo pogoje za vpis v evidenco naprav. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem upravnem aktu in predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz v odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Določbe Uredbe o mejnih vrednostih emisije hlapnih organskih spojin v zrak iz naprav, v katerih se uporabljajo organska topila (Uredba, Uradni list RS, št. 112/2005 s spremembami) se uporabljajo za obratovanje naprav, pri katerih je zaradi izvajanja posamezne dejavnosti iz priloge 1, ki je sestavni del te Uredbe, poraba hlapnih organskih spojin večja od najmanjše letne porabe organskih topil določene v prvem delu priloge 2a, ki je sestavni del te Uredbe (prvi odstavek 2. člena Uredbe). Tožeča stranka je vložila zahtevo za vpis naprave, v kateri se uporabljajo organska topila, za dejavnost nanašanja lepil iz 14. točke seznama dejavnosti iz priloge 1 Uredbe. Pri tej napravi je poraba hlapnih organskih spojin večja od najmanjše letne porabe organskih topil določene v I. delu priloge 2a, ki je sestavni del Uredbe, takšno napravo pa ministrstvo vpiše v evidenco naprav na podlagi vloga upravljalca za vpis v evidenco (prvi odstavek 26. člena Uredbe). Ministrstvo v skladu s tretjim odstavkom 26. člena Uredbe o vpisu v evidenco naprav izda potrdilo v roku 60 dni od prejema popolne vloge, če:

je upravljavec pridobil za napravo odobritev načrta zmanjševanja emisij hlapnih organskih spojin, ali

ugotovi iz poročila o prvih meritvah, občasnih meritvah ali trajnih meritvah in iz poročila o bilanci uporabljenih organskih topil, da naprava izpolnjuje pogoje iz te Uredbe.

Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je bil tožniku potrjen načrt zmanjšanja emisij hlapnih organskih spojin z odločbo z dne 18.7.2008 in z veljavnostjo najkasneje do 31.10.2010. Za čas veljavnosti tega načrta je bila predmetna naprava tudi vpisana v evidenco naprav, v katerih se uporabljajo organska topila. Iz bilance uporabljenih topil za leto 2009 in iz pojasnila z dne 29.11.2010 pa izhaja, da tožnik v navedenem roku zahtev iz načrta zmanjševanja emisij hlapnih organskih spojin ni izpolnil, saj vrednost emisije hlapnih organskih spojin v letu 2009 (10,4 t) presega ciljno vrednost, to je ciljno emisijo (7,4 t). Tožeča stranka torej načrta zmanjševanja emisij hlapnih organskih spojin ni izpolnila, naprava pa tudi pogojev iz druge alinee tretjega odstavka 26. člena Uredbe ne izpolnjuje, kot izhaja iz bilance uporabljenih topil za leto 2009. Količina nezajetih emisij hlapnih organskih spojin, izražena v odstotkih vnosa organskih topil, to je 49 %, namreč presega mejno vrednost za količino nezajetih emisij (20 % pri porabi topil več kot 15 t/leto oziroma 25 % pri porabi topil 5-15 t/leto). Ker torej naprava, za katero tožeča stranka prosi za vpis v evidenco naprav, nobenega od pogojev iz tretjega odstavka 26. člena Uredbe ne izpolnjuje, je odločitev, da se njena vloga zavrne, pravilna in v skladu z devetim odstavkom 26. člena Uredbe (točka 14 II. dela priloge 2a Uredbe).

Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na osnovi predložene bilance uporabljenih topil za leto 2009. Tožeča stranka pa v tožbi zatrjuje, da je prišlo do spremembe tehnološkega postopka, zaradi katerega uporablja bistveno manj organskih topil, izdeluje se tudi bilanca uporabljenih topil za leto 2010, v pripravi je ocena rezultatov emisijskih koncentracij, obojega pa da ni mogoče pripraviti v tako kratkem času. Tožeča stranka s temi tožbenimi navedbami ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi dokazil, ki jih je v postopku predložila tožeča stranka, na osnovi teh pa je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka pogojev za vpis naprave v evidenco naprav, v katerih se uporabljajo organska topila, ne izpolnjuje.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami).