VSRS Sodba II Ips 320/2011

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožeča stranka je s tožbo z dne 17. 10. 2005 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženka dolžna povrniti zneske, ki jih je oškodovancem izplačala na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti v skupnem znesku 8.345,85 EUR. Zahtevala pa je tudi povrnitev 17.764,48 EUR, kolikor je na podlagi pogodbe o zavarovanju vozila izplačala delodajalcu toženke za materialno škodo na vozilu, ki ga je vozila toženka. Tožeča stranka je povrnitev izplačanih zneskov zahtevala zato, ker je toženka po njenem mnenju kršila določila zgoraj navedenih pogodb, ker je nesrečo povzročila pod vplivom alkohola.

2Sodišče prve stopnje je tožbenima zahtevkoma ugodilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožnice zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije in Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 520/2010 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče ugotovilo višino škode na podlagi listin, ki jih je predložila tožnica, kljub temu, da je toženka trdila, da ni sodelovala pri cenitvi, da njej niti njenemu izvedencu ni bil v začetni fazi omogočen ogled vozila in je predlagala postavitev izvedenca ustrezne cestno-prometne stroke, ki bi ugotovil višino škode na vozilu.

4Na podlagi navedenega sklepa je tožnica vložila revizijo v kateri navaja, da je tožeča stranka v zvezi z zahtevkom za povrnitev izplačane zavarovalnine za poškodovano vozilo delodajalca res predložila prijavo o poškodbi vozila, zapisnik o poškodbi vozila, komisijski zapisnik ocenitve škode in zaključni sporazum. Poudarja, da sama ni znala podati strokovnih ugovorov in je zato predlagala postavitev sodnega izvedenca cenilca, ki bi ugotovil koliko je dejansko znašala škoda na vozilu. Tožnica poudarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je njen predlog zavrnilo, kršilo načelo kontradiktornosti in s tem povzročilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišče druge stopnje pa je njeno pritožbo v tem delu neutemeljeno zavrnilo. Navaja, da je bila sicer res obveščena o vseh izplačilih glede nepremoženjske škode, ne pa tudi o izplačilu zavarovalnine za škodo na vozilu delodajalca.

5Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizijsko sodišče se je šele po vložitvi revizije lahko seznanilo z natančnim potekom postopka in navedbami strank v obravnavani zadevi. Tako je ugotovilo, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni opozorila na kršitev načela kontradiktornosti, na katero se je sklicevala v predlogu za dopustitev revizije in glede katere je bila revizija tudi dopuščena. ZPP namreč v 286.b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ta določba se ne uporablja glede kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena).

8Ker na kršitev kontradiktornosti, torej na absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, drugostopenjsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala toženka nanjo opozoriti že pred sodiščem prve stopnje. Kot rečeno toženka tega ni storila, niti ni v reviziji navedla, zakaj te kršitve brez svoje krivde ni mogla uveljavljati prej, zato s tem ugovorom v revizijskem postopku že iz tega razloga ne more uspeti.

9Tudi sicer je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da je bila trditvena podlaga toženke glede ugovora v zvezi z višino izplačane zavarovalnine za škodo na vozilu delodajalca, preskromna. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožeča zavarovalnica v zvezi z zahtevkom za povrnitev izplačane zavarovalnine za škodo na vozilu toženkinega delodajalca predložila zavarovalno polico (A9), prijavo o poškodbi vozila (A10), zapisnik o poškodbi vozila (A11), fotografije poškodovanega vozila (A12- A16), komisijski zapisnik o ocenitvi škode (A17), zaključni sporazum (A18), obračun škode po totalki (A19) in potrdilo o vplačilu (A20-A21), toženka pa je v odgovoru na tožbo v zvezi s tem tožbenim zahtevkom navedla le, da alkoholiziranost ni vplivala na nastanek nesreče, da ni sodelovala v postopku izplačila zavarovalnine, da ji ni bil omogočen ogled vozila in da predlaga izvedenca, ki naj oceni škodo. Toženka tudi v nadaljnjem pravdnem postopku glede višine izplačane zavarovalnine za škodo na vozilu delodajalca ni podala nobenega dodatnega ugovora.

10Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena in upoštevanja razpravnega načela (7. člen ZPP) sodišče dokaznemu predlogu ugodi le, če stranka opredeli pravno pomembno dejstvo, ki naj se s predlaganim dokazom ugotovi. To pomeni, da je nedovoljen informativni dokaz, ki ga poda stranka, ki ni najprej podala trditev o relevantnih dejstvih, in sicer zato, ker se nadeja, da bo zanje črpala podlago prav iz izvedenega dokaza. Tudi v obravnavanem primeru gre za takšen primer: šele potem, ko (in če) bi izvedenec ugotovil, da izplačana zavarovalnina odstopa od dejanske škode, bi toženka zatrdila, da je bila izplačana zavarovalnina iz tega naslova previsoka. Ne glede na to, da toženka nima strokovnega znanja na tem področju, ji je obsežna listinska dokumentacija, ki jo je predložila tožeča stranka, omogočala vsaj minimalne laične ugovore v zvezi z izplačanim zneskom zavarovalnine, ki bi bili lahko podlaga za ugoditev predlogu za postavitev izvedenca. Ob popolnem izostanku trditvene podlage pa je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da toženkin dokazni predlog ni bil zavrnjen neutemeljeno in da tako ni prišlo do posega v toženkino pravico do izjave.

11Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12Odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.