VSRS Sklep I R 100/2011

Predlog se zavrne.

1Tožnik v pravdi, ki jo Okrožno sodišče v Ljubljani obravnava pod opr. št. P 2697/2007-III zahteva, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino za škodo, ki naj bi mu jo povzročila s svojim nedopustnim ravnanjem. V predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča trdi, da mu v tem postopku nastaja škoda zaradi dolgotrajnega obravnavanja zadeve, enako kot v drugih postopkih pred istim prvostopenjskim sodiščem, v katerih je le-to neutemeljeno zavračalo njegove vloge, dopise in tožbe. Zato meni, da v konkretnem primeru to sodišče ne bi smelo soditi, saj dvomi v njegovo nepristranskost. Predlaga, naj se za nadaljnje odločanje v tej zadevi določi Okrožno sodišče v Celju, kot je Vrhovno sodišče s sklepom I R 58/2011 z dne 25. 5. 2011 že odredilo v drugi zadevi, v kateri zahteva odškodnino od iste tožene stranke.

2Predlog ni utemeljen.

3Po določbi 67. člena Zakona o pravdnem postopku lahko Vrhovno sodišče Republike Slovenije na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Primarni namen delegacije pristojnosti je torej v zagotovitvi smotrnosti postopka. Eden od „drugih tehtnih razlogov“, zaradi katerih Vrhovno sodišče delegacijo pristojnosti lahko dovoli, je tudi dvom v objektivno nepristranskost sodišča.

4Tega dvoma tožnik zgolj s splošnimi trditvami, da konkretni postopek teče od leta 2007, da je isto prvostopenjsko sodišče v drugih zadevah domnevno neutemeljeno zavračalo njegove vloge, dopise in tožbe, ni izkazal. Prav tako ga ne utemeljuje okoliščina, da je Vrhovno sodišče v drugi zadevi s sklepom I R 58/2011delegacijo pristojnosti dopustilo: dopustilo jo je namreč zato, ker se zahtevek nanaša tudi na postopanje stvarno in krajevno pristojnega Okrožnega sodišča v Ljubljani, zato bi odločanje istega sodišča o zahtevku lahko negativno vplivalo na percepcijo javnosti o objektivni nepristranskosti tega sodišča pri odločanju, v konkretnem primeru, pa taka okoliščina, ki je bila odločilnega pomena, ni zatrjevana.