VSL sklep I Cpg 878/2011

1Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikov predlog za izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja njegove denarne terjatve v znesku 29.940,77 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožena stranka na transakcijskih računih pri N. d.d., G. d.d., in H. d.d. ali na kateremkoli drugem računu, vlogi, depozitu ali drugih denarnih sredstev do višine zgoraj navedene terjatve.

2Zoper navedeni sklep se je tožnik pravočasno pritožil in uveljavljal pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa z izdajo predlagane predhodne odredbe ali pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik sicer utemeljeno izpodbija nosilne razloge prvostopenjskega sodišča za zavrnitev njegovega predloga za izdajo predhodne odredbe, to je, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, ni ugovarjala obstoju obligacijskega razmerja med strankama. Pritožnik namreč utemeljeno opozarja na zmotno presojo vsebine vloženega ugovora. Ugovorno trditev, da dolžnik upniku ne dolguje ničesar iz nobenega pravnega naslova, je treba presojati v povezavi s predlaganimi dokazi. Dolžnik pa je v ugovoru predlagal dokaz o obstoju poslovnega razmerja, ki naj ga glede na dokazno breme predloži upnik. Tako ne more biti dvoma, da je dolžnik ugovarjal obstoju obligacijskega razmerja, iz katerega črpa upnik svojo pravico do uveljavljane terjatve.

6V vprašanje smiselnosti izdaje predhodne odredbe na podlagi domneve nevarnosti iz 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ v fazi pravdnega postopka, ko bistvo spora ni več obstoj obligacijskega razmerja med strankama, pač pa pravilnost izpolnitve pogodbene obveznosti tožeče stranke, se pritožbeno sodišče ni spuščalo, ker je ugotovilo, da predlog za izdajo predhodne odredbe ni utemeljen iz razlogov v nadaljevanju.

7Dolžnik je zgoraj obravnavan ugovor zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, v katerem je ugovarjal obstoju obligacijskega razmerja med strankama, vložil dne 22. 12. 2010. S tem je dejansko sprožil pravdni postopek (drugi odstavek 62. člena ZIZ), v katerem je upnik – tožnik, dolžan izkazovati obstoj uveljavljane terjatve. Po v času vložitve ugovora veljavni normativni ureditvi je bila edina posledica, ki je dolžnika v primeru vložitve neutemeljenega ugovora zadela, stroškovna, saj je moral toženec v primeru neuspeha v pravdi poleg lastnih pravdnih stroškov nositi tudi tožnikove.

8Da bi preprečil nepotrebno zavlačevanje postopka z očitno neutemeljenimi in pavšalnimi ugovori dolžnika o neobstoju poslovnega razmerja med strankama, je zakonodajalec z novelo ZIZ-I (Ur. l. RS, št. 26/2011), ki je začela veljati 16. 4. 2011, domnevo nevarnosti, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, razširil tudi na situacije, ko se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, s katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Od uveljavitve novele ZIZ-I mora torej dolžnik, ki ugovarja obstoju obligacijskega razmerja z upnikom, računati tudi na možnost zavarovanja upnikove terjatve z izdajo predhodne odredbe kot sankcijo dolžnikovega neutemeljenega pavšalnega ugovora.

9Po 9. členu novele ZIZ-I se postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo, predlog za nasprotno izvršbo ali predlog za zavarovanje vložen pred uveljavitvijo te novele, nadaljujejo in končajo po določbah te novele. Po presoji pritožbenega sodišča navedene prehodne določbe ZIZ-I ni mogoče razumeti drugače, kot da se nanaša le na tista procesna dejanja strank, ki so bila opravljena po uveljavitvi navedene novele. Drugače povedano: posledice, ki jih na novo določa novela za dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem dolžnik ugovarja obstoju poslovnega razmerja, se ne morejo raztezati na dolžnikov ugovor, vložen še pred uveljavitvijo navedene novele, sicer bi drugačna razlaga privedla do nedopustnega retroaktivnega učinka te novele.

10Ustava RS sicer v drugem odstavku 155. člena dopušča, da imajo posamezne določbe zakona učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Ustava torej izrecno varuje pridobljene pravice zoper zakonske posege z retroaktivnim učinkom. Med pridobljene pravice v obravnavanem primeru nedvomno sodi tudi pravica dolžnika do ugovora neobstoja obligacijskega razmerja med strankama brez kasneje z novelo ZIZ-I predvidene sankcije, ki je v možnosti izdaje predhodne odredbe glede na vsebino dolžnikovega ugovora. Vsebina načela zaupanja v pravo, inkorporiranega v ustavno določbo drugega člena (da je Slovenija pravna država), je v pravici vsakogar, zaupati v veljavno pravo in skladno z njim uravnavati svoja ravnanja in pričakovanja. Predvidljivost zakonskih posledic konkretnih ravnanj je torej bistvo pravne varnosti. Pritožbeno sodišče zato meni, da bi uporaba razširjene domneve nevarnosti onemogočanja ali otežitve uveljavitve terjatve iz 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ (ki jo je uveljavila šele novela ZIZ-I), tudi za ugovore dolžnika, vložene pred uveljavitvijo novele ZIZ-I, pomenila nedopusten poseg v položaj dolžnika pred uveljavitvijo novele ZIZ-I. Iz navedenega razloga je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP in 15. členom ZIZ in je posledica tožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.