UPRS sodba II U 308/2011

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Organ za BPP zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) ter odločil, da prosilka nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. V obrazložitvi navaja, da je prosilka dne 22. 6. 2011 vložila prošnjo za dodelitev BPP v obsegu oprostitve plačila predujma za kritje začetnih stroškov v postopku osebnega stečaja. V skladu z določilom 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004 -UPB1 ter 23/08) se premoženjsko stanje prosilca in njegovi družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca, ki jo poda pod kazensko in materialno odgovornostjo, pristojni organ za BPP pa po uradni dolžnosti pridobi potrebne podatke iz uradnih evidenc državnih organov in drugih oseb javnega prava, iz bančnih evidenc ter z računov Centralne klirinško depotne družbe. Če je prosilec v izjavi navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. V obravnavanem primeru je prosilka navedla, da je brezposelna in da ni lastnica premičnega ali nepremičnega premoženja, isto pa je navedla za svojega moža. Iz registra KDD pa je razvidno, da je prosilkin mož lastnik vrednostnih papirjev investicijskega sklada ID NFD-1. To pomeni, da je tožnica s tem, ko v prošnji ni navedla, da je mož kot družinski član lastnik vrednostnih papirjev, navajala neresnične podatke. Glede na navedeno je Organ za BPP odločil tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnica v tožbi navaja, da je njen mož delnice NFD-1 prodal že pred leti, ostala mu je le ena delnica v vrednosti manj kot en evro, za katero pa mu niti niso več pošiljali obvestila in sta nanjo oba pozabila. Potem, ko je bila dne 9. 6. 2011 odpuščena iz službe (s strani Zavoda ...), je sedaj prijavljena na Zavodu za zaposlovanje Maribor. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je Organ za BPP, glede na določbe 20. člena ZBPP, zakonito zavrnil tožničino vlogo za dodelitev BPP iz razloga, ker tožnica ni navedla vseh relevantnih podatkov glede premoženja svojih družinskih članov.

V zvezi z obravnavano problematiko je v 20. členu ZBPP med drugim določeno, da se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo (prvi odstavek). Če je prosilec v navedeni izjavi navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP (peti odstavek). Kot navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju se (po upravno sodni praksi) šteje tudi zamolčanje relevantnih podatkov, kot je bilo to v obravnavanem primeru, ko tožnica ni navedla, da je njen mož lastnik vrednostnih papirjev, kar je ugotovil upravni organ po uradnem vpogledu v podatke Centralne klirinško depotne družbe.

Glede na to, da zakon ne določa (več), da mora biti glede navajanja neresničnih podatkov oz. njihovega zamolčanja izkazan namen (kot je bilo to določeno do sprememb 20. člena ZBPP) je neutemeljen tožbeni ugovor, v smislu katerega gre le za eno manj kot evro vredno delnico NFD-1, na katero sta (tožnica in njen mož) pozabila in je nista namerno zamolčala. Zakon je bil namreč spremenjen tako, da vrednost zamolčanega premoženja ni več pomembna, prav tako ni več pomembno in upravni organ zato več niti ne ugotavlja, ali je prišlo do zamolčanja premoženja z namenom, da bi se s tem pridobila BPP, ki je prosilec sicer ne bi mogel dobiti (ker ima premoženje).

Izpis iz registra KDD (ki je v upravnem spisu zadeve in na katerega je upravni organ oprl svojo ugotovitev, da je tožničin mož lastnik vrednostnih papirjev) tudi sicer ne pritrjuje njeni trditvi, da je njen mož lastnik le ene delnice, saj iz njega izhaja, da bi naj A.A. razpolagal s petimi vrednostnimi papirji (niso pa razvidni kakršnikoli drugi podatki o njihovi obliki, vrednosti ipd.).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).