UPRS sodba II U 31/2010

Tožba se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki kot nosilcu gostinske dejavnosti v prostorih društva v ..., odrejeno, da mora za opravljanje gostinske (živilske) dejavnosti v prostorih društva v ..., urediti registracijo dejavnosti pri zdravstvenem inšpektoratu Območne enote Maribor, skladno z 2. odstavkom 6. člena Uredbe 852/2004/ES v 3 dneh po prejemu odločbe, pri čemer mora zavezanec o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti organ, ki je odločbo izdal. Zdravstveni inšpektor je po uradni dolžnosti dne 1. 7. 2009 začel postopek inšpekcijskega nadzora v zvezi z izvajanjem določil Uredbe o izvajanju delov določenih uredb skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili (Uradni list RS, št. 120/05-70/08) in Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00 in 42/02) v prostorih društva, kjer se izvaja gostinska dejavnost v ... Opravljanje dejavnosti je bilo ugotovljeno neposredno ob nadzoru v prostorih društva, kjer so bili gostje postreženi s pijačo kot živilom. O ugotovljenih nepravilnostih oziroma pomanjkljivostih je bil sestavljen zapisnik, pri čemer je bilo ugotovljeno, da nosilec še ni podal vloge za registracijo živilskega obrata, kar je v nasprotju z določbo 1. odstavka 10. člena Uredbe o izvajanju delov določenih uredb skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili, kjer je določeno, da mora nosilec živilske dejavnosti v skladu z 2. odstavkom 6. člena Uredbe 852/2004/ES o higieni živil, obrate, v katerih izvaja dejavnost registrirati pri Zdravstvenem inšpektoratu Republike Slovenije. Rok za odpravo nepravilnosti je določen v skladu z določbo 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 63/07 – UPB1).

Ministrstvo za zdravje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Uporabljeni so bili pravilni materialni predpisi. Ni sporno, da tožeča stranka svojim članom nudi gostinske usluge, kar izhaja tudi iz 9. člena Statuta A., ki kot enega od ciljev društva določa tudi nudenje gostinskih uslug za člane društva v zasebnih prostorih društva. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 1. 7. 2009 je bilo ugotovljeno, da so trije gosti (popis gostov je razviden iz priloge zapisnika) v prostoru kadili tobačne izdelke, na mizah in točilnem pultu so bili nameščeni pepelniki, vsi gostje so bili postreženi s pijačo, iz česar je nedvomno razvidno, da tožeča stranka opravlja gostinsko dejavnost, čemur tudi tožeča stranka ne ugovarja. Ugotovitev, da tožeča stranka opravlja gostinsko dejavnost, pa v obravnavani zadevi pomeni odločilno dejstvo, zaradi katerega je tožnik kot nosilec živilske oziroma gostinske dejavnosti obvezen k izpolnitvenim ravnanjem, določenih s predpisi. Ker je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da tožnik obrata, v katerem opravlja gostinske dejavnosti nima registriranega (6. člen Uredbe 852/2004/ES in 10. člen Uredbe), je po mnenju pritožbenega organa izpodbijana odločitev zakonita. Na to ne vpliva niti pritožbeni ugovor, da gre za zasebni prostor društva v stanovanjski hiši predsednika društva. Določba 20. člena Zakona o inšpektorskem nadzoru (Ur. l. RS, št. 43/07, v nadaljevanju ZIN) ureja pravico inšpektorja do vstopa v prostore, objekte in k napravam zavezanca. Po navedeni določbi ima inšpektor pravico brez predhodnega obvestila ter brez dovoljenja zavezanca oziroma odgovorne osebe vstopiti v prostore in objekte, na zemljišča in parcele ter k opremi in napravam. V obravnavanem primeru je inšpektor vstopil v prostor, kjer tožnik opravlja dejavnost oziroma v prostor, namenjen potrebam društva in ga kot takega ni mogoče šteti za stanovanjski prostor.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu. Navaja, da ima tožnik, to je A., sedež in poslovne prostore na naslovu ... Na istem naslovu je stanovanjska hiša, v kateri stalno prebiva predsednik društva B.B., skupaj z ženo C.C. V isti stanovanjski hiši so še zasebni prostor društva, kjer je jasno označeno z napisi, da gre za zasebne prostore in da vstop drugim, razen članom ni dovoljen. Inšpektor je opravil inšpekcijski pregled v stanovanjski hiši predsednika društva, kjer le-ta stalno prebiva. Inšpektor je vstopil v zasebni prostor, k točilnemu pultu, ki je narejen v delu stanovanjske hiše, kjer je zasebni prostor društva, s čimer je kršil določbe 20. člena ZIN. Na ta način je inšpektor prekoračil svoja pooblastila in je izpodbijani upravni akt brez ustreznih pooblastil inšpektorja nujno nezakonit ter ga je zato treba odpraviti. Sicer pa tožnik meni, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in da mu je bil napačno naložen ukrep, da mora urediti registracijo pri zdravstvenem inšpektoratu. Tožnik, kot je že navedel v pritožbi, ni opravljal nudenja gostinskih uslug kritičnega dne, ko je bil opravljen inšpekcijski pregled. Šlo je za pijačo, ki jo nabavijo sami člani društva. Cilj društva je organiziranje družabnih srečanj za člane, pri čemer je eden izmed ciljev tudi humanitarno delovanje in druženje. Ob druženju pa se je razvila navada, da člani tudi pijejo pijače, vendar pri tem ne gre za pogostitev kot v gostinskem lokalu. Nadalje tožnik v tožbi še pojasnjuje s konkretnimi primeri, da v obravnavanem primeru ne gre za opravljanje gostinske dejavnosti, ampak zgolj za druženje članov društva. Tožnik opozarja še na to, da določba 2. odstavka 6. člena Uredbe ES 852/2004 jasno določa obveznost registracije samo tistim nosilcem živilske dejavnosti, ki opravljajo katerokoli stopnjo proizvodnje, predelave in distribucije hrane, ne pa tistim, ki opravljajo distribucijo pijač kot je to primer pri tožeči stranki. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Po presoji sodišča je iz podatkov v upravnih spisih nedvomno razvidno, da je tožeča stranka v prostorih A. opravljala gostinsko dejavnost. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, opravljenem dne 1. 7. 2009 je razvidno, da sta inšpektorja, ki sta vstopila v prostor kegljaškega društva bila postrežena s pijačo, ki sta jo tudi plačala. Istočasno je bilo ugotovljeno, da so v prostoru, ki je opremljen s točilnim pultom in gostinsko opremo tudi drugi gostje, ki jih je stregla točajka. Tem ugotovitvam tožeča stranka sicer direktno ne ugovarja, vendar zatrjuje, da se pijača ni prodajala, ampak da so bili v prostorih člani kegljaškega društva, ki so pijačo prinesli s seboj. Tem ugovorom sodišče sicer ne more slediti ob upoštevanju dejstva, da sta inšpektorja pijačo naročila in jo tudi plačala, da je bil pregled opravljen ob 7. uri zjutraj, bilo pa je tudi ugotovljeno, da je v prostoru ob točilnem pultu večja količina raznovrstnega materiala in opreme za kegljaško stezo, ki pa ni vgrajena (zapisnik). Po določbi 2. člena Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, so živilo med drugim, tudi pijače. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa ni sporno, da je bil tožnik opravljal gostinsko dejavnost in je zato dolžan registrirati dejavnost pri Zdravstvenem inšpektoratu Republike Slovenije skladno z določbo 10. člena Uredbe. Izpodbijana odločba tudi ni nezakonita iz razloga, ker naj bi inšpektor vstopil v zasebne prostore v katerih prebiva predsednik društva brez ustreznega dovoljenja sodišča, saj kot je že navedla tožena stranka v drugostopenjski odločbi, ima po določbi 1. odstavka 20. člena ZIN inšpektor pravico brez predhodnega obvestila ter brez dovoljenja zavezanca oziroma njegove odgovorne osebe, ne glede na delovni čas, vstopiti v prostore in objekte, na zemljišča in parcele ter k opremi in napravam iz prejšnjega člena, če z zakonom ni drugače določeno. Tudi po mnenju sodišča, je inšpektor vstopil v prostor, kjer se opravlja (gostinska) dejavnost in ni bil namenjen potrebam (kegljaškega) društva, zato takega prostora ni mogoče šteti za stanovanjski prostor.

Po povedanem je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.