VSL sklep I Ip 4413/2010

Pritožba upnika zoper sklep z dne 04. 03. 2010 se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu II. točke izreka, v katerem upniku niso bili priznani višji izvršilni stroški, potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 04. 03. 2010.

Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 29. 10. 2010 se zavrne in se sklep potrdi.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 29. 10. 2010.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 04. 03. 2010 (v nadaljevanju: prvi sklep):

v I. točki izreka: sklenilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 12. 02. 2009, nadaljuje zoper A. A., in sicer z novimi izvršilnimi sredstvi – izvršbo na premičnine, izvršbo na plačo in izvršbo na denarna sredstva na transakcijskih računih,

v II. točki izreka: dolžniku naložilo, da je dolžan upniku v roku 8 dni povrniti 24,00 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za plačilo,

poleg tega pa je upniku tudi naložilo, da mora v roku 30 dni od vročitve tega sklepa dopolniti predlog za izvršbo za nepremičnino, sicer bo sodišče v tem delu izvršbo ustavilo.

S sklepom z dne 29. 10. 2010 (v nadaljevanju: drugi sklep) pa je isto sodišče:

v 1. točki izreka: zavrnilo dolžnikov ugovor z dne 01. 04. 2010,

v 2. točki izreka: dolžniku naložilo, da mora upniku povrniti 289,96 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Zoper II. točko izreka prvega sklepa je upnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZIZ). Navaja, da sodišče na koncu sklepa ni zapisalo pravnega pouka, v katerem bi navedlo pravico do pritožbe in rok za vložitev pritožbe, zato je sklep nezakonit že iz tega razloga. V nadaljevanju našteva stroške, ki jih je priglasil v predlogu za nadaljevanje izvršbe z dne 26. 02. 2010 (v skupnem znesku 440,64 EUR, povečanem za sodno takso). V predmetni zadevi je bila upniku z odločbo Okrožnega sodišča v X. Bpp YYYY/2008 z dne 22. 12. 2008 dodeljena brezplačna pravna pomoč, z navedeno odločbo je sodišče določilo odvetnika za izvajanje brezplačne pravne pomoči. Postopek se je tako formalno začel že z dnem izdaje navedene odločbe (22. 12. 2008), ko je bila v veljavi še stara Odvetniška tarifa (Ur. list RS, št. 67/2003 s spremembami; v nadaljevanju: OT). Tako je upnik pravilno priglasil izvršilne stroške v vlogi z dne 26. 02. 2010 v odvetniških točkah. Priglašene stroške bi moralo sodišče upoštevati v celoti. Pa tudi v primeru, da bi upnik moral uporabiti Zakon o odvetniški tarifi (Ur. list RS, št. 67/08, v nadaljevanju: ZOdvT) in stroške priglasiti v določenih zneskih in ne v odvetniških točkah, bi moralo sodišče sámo izračunati višino stroškov glede na veljavne predpise. Dejstvo je, da so stroški bili priglašeni, zato jih mora sodišče v vsakem primeru upoštevati. Nenazadnje gre za stroške, ki so bili za izvršbo potrebni, in za katere je bila podana upnikova zahteva. Zgolj podredno, v kolikor sodišče ne bi priznalo priglašenih stroškov z odvetniškimi točkami, pa upnik v nadaljevanju priglaša stroške izvršilnega postopka po ZOdvT. V spis vlaga še svoj dopis na MNZ z dne 18. 01. 2010, dopis na BS z dne 22. 01. 2010 ter dopis na ZZZS z dne 22. 01. 2010. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj prvi sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da mu prizna vse nadaljnje izvršilne stroške, ki jih je priglasil v vlogi z dne 26. 02. 2010, podredno pa, da mu prizna vse nadaljnje izvršilne stroške v skladu z ZOdvT ter dolžniku naloži v plačilo stroške te pritožbe z rokom plačila 8 dni od dneva vročitve odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper drugi sklep pa je vložil pravočasno pritožbo dolžnik, in sicer prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Navaja, da je stališče prvostopnega sodišča, da je bil dolžnik aktivni družbenik v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. list RS, št. 126/2007; v nadaljevanju: ZFPPIPP), napačno in da takšna razlaga sodišča pomeni nedopusten retroaktiven poseg v pravno varnost dolžnika oz. katerekoli druge osebe v enakem pravnem in dejanskem položaju. Ustavna odločba, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, se ni nanašala na enako ali podobno situacijo, temveč so imeli v tistih primerih dolžniki položaj družbenikov vse do izbrisa družbe. Torej je lahko v primerih, na katere se nanaša citirana ustavna odločba, družbenik, ki je bil imetnik pomembnega deleža v družbi (t.j. npr. vsaj 25 % delež), vplival na poslovanje družbe, če je to želel. V predmetni zadevi pa je dolžnik odsvojil svoje poslovne deleže (izstopil iz družbe) 10. 12. 2008 in mu je tedaj tudi prenehala funkcija direktorja. Od decembra 2008 dalje dolžnik torej ni mogel imeti nikakršnega vpliva na poslovanje družbe več, saj ni bil niti družbenik niti poslovodja niti prokurist niti zaposleni v družbi. Pol leta po izstopu dolžnika iz vseh sfer prvotnega dolžnika, je bila sprejeta sprememba zakona, ki je določila, da za obveznosti družbe odgovarjajo družbeniki, ki so imeli položaj aktivnega družbenika zadnji dve leti pred izbrisom. Tolmačenje sodišča, da se to lahko nanaša tudi na družbenike, ki ob uveljavitvi spremembe zakona niso bili več družbeniki, je napačno in pomeni kršitev 2. člena in 155. člena Ustave RS. Nalaganje obveznosti plačila dolžniku za obveznosti, za katere ob izstopu iz družbe ni mogel vedeti, da bo lahko zanje osebno odgovarjal (saj tedaj takšnega zakona ni bilo), pomeni nedopustno uporabo zakona z učinki za nazaj. Dolžniku se niti ne očita, da naj bi bila družba ob njegovem izstopu insolventna oz. da bi moral ob izstopu ali pred izstopom izvesti potrebne ukrepe finančnega prestrukturiranja ali da do izstopa ni predlagal stečaja. Status aktivnega družbenika v skladu s 442. členom ZFPPIPP je pogojen z dejstvom, da je družbenik imel pred prenehanjem družbe možnost vplivati na upravljanje in poslovanje družbe, česar pa dolžniku v predmetni zadevi ni mogoče očitati, saj je iz družbe izstopil več kot leto dni pred izbrisom družbe (t.j. celo pred uvedbo spremembe zakona), kar pa pomeni, da ni aktivni družbenik v smislu ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj drugi sklep spremeni tako, da njegovemu ugovoru z dne 01. 04. 2010 v celoti ugodi ter razveljavi sklep z dne 04. 03. 2010 v celoti, upniku pa naloži plačilo dolžnikovih stroškov pritožbenega in ugovornega postopka v roku 8 dni po prejemu sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Upnik v odgovoru na dolžnikovo pritožbo navaja, da dolžnik izpolnjuje vse z zakonom predpisane pogoje za aktivnega družbenika, ki odgovarja za obveznosti družbe. Dolžnik je bil pred izstopom iz družbe ustanovitelj, zastopnik in direktor družbe, kar pomeni, da je imel tudi možnost vplivati na upravljanje in poslovanje družbe. Sodišče je uporabilo pravilen zakon, saj novela ZFPPIPP-A velja od 13. 06. 2009, družba pa je bila izbrisana 07. 01. 2010. Ključen je čas izbrisa podjetja iz sodnega registra, ne pa čas, ko je družbenik izstopil iz družbe. ZFPPIPP tudi določa, da v primeru, ko je aktivnemu družbeniku prenehal položaj družbenika pred prenehanjem pravne osebe, odgovarja za tiste obveznosti, ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika. V predmetnem postopku upnik vtožuje terjatev na podlagi izvršilnega naslova (pravnomočne in izvršljive sodbe), ki je nastal v času, ko je bil dolžnik še družbenik izbrisane družbe. Iz tega jasno izhaja, da dolžnik odgovarja za izpolnitev obveznosti do upnika kljub njegovemu poprejšnjemu izstopu iz družbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj dolžnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in dolžniku naloži v plačilo izvršilne stroške z rokom plačila 8 dni od vročitve odločbe sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obe pritožbi sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZIZ)).

1) Glede upnikove pritožbe

Drži sicer pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje na koncu prvega sklepa ni zapisalo pravnega pouka, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pomanjkljivost ni vplivala niti na uveljavitev upnikove pravice do pritožbe zoper prvi sklep niti na uveljavitev dolžnikove pravice do ugovora zoper sklep o izvršbi, kajti obe stranki sta po vročitvi prvega sklepa pravočasno vložili ustrezno pravno sredstvo. Dejstvo, da v prvem sklepu ni bil naveden pravni pouk, torej v konkretnem primeru ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, saj pritožnik kljub odsotnosti pravnega pouka v prvem sklepu ni bil prikrajšan v svoji ustavni pravici do vložitve pravnega sredstva zoper ta sklep.

Pritožnik meni, da se je predmetni izvršilni postopek formalno začel že 22. 12. 2008, ko je bila izdana odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči opr. št. Bpp YYYY/2008, zaradi česar naj bi bila njegova priglasitev izvršilnih stroškov v vlogi z dne 26. 02. 2010 v odvetniških točkah pravilna. To pritožbeno razlogovanje ni pravilno, kajti izvršilni postopek se začne z upnikovo vložitvijo predloga za izvršbo, ne pa že z dnem, ko je upniku dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v izvršilnem postopku. Okoliščina, kdaj je bila upniku z odločbo Bpp za nek sodni postopek dodeljena brezplačna pravna pomoč, za določitev začetka tega sodnega postopka ni pravno pomembna. Glede na to, da je bil v konkretnem primeru predlog za izvršbo vložen 23. 01. 2009, pa bi moral upnik priglasiti stroške vloge z dne 26. 02. 2010 upoštevaje tedaj že veljavni ZOdvT.

Prav tako ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo sámo izračunati višino priglašenih stroškov glede na veljavne predpise. Sodišče odloči o povrnitvi stroškov na določeno zahtevo stranke, v kateri mora stranka stroške navesti opredeljeno (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Stranki sicer ni treba navesti pravne podlage, po kateri priglaša stroške, vendar pa mora odvetniške stroške priglasiti upoštevaje veljavno tarifo. Način vrednotenja nagrad in izdatkov za storitve odvetnikov v sodnih postopkih, ki so se na prvi stopnji začeli od vključno 01. 01. 2009 dalje, ureja ZOdvT (prvi odstavek 41. člena in 44. člen ZOdvT), ki v 3. členu določa, da se nagrade določajo v eurih glede na vrednost predmeta odvetniške storitve, odmerijo pa se po tarifi. Upnik odvetniških stroškov v vlogi z dne 26. 02. 2010 ni priglasil v skladu z ZOdvT, saj ta odvetniških točk ne pozna, zato je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu II. točke izreka sklepa, v katerem upniku niso bili priznani višji izvršilni stroški, pravilna. Na staro OT se pritožba ne more sklicevati, saj ta ne velja več (43. v zvezi s 44. členom ZOdvT).

Upnikova priglasitev odvetniških stroškov v vlogi z dne 26. 02. 2010 v skladu z ZOdvT šele v pritožbi je prepozna in je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dopisi o poizvedbah, priloženi k pritožbi, so za odločitev o obravnavani pritožbi pravno nepomembni dokazi, saj sodišče prve stopnje izpodbijane odločitve o nepriznanju višjih izvršilnih stroškov ni sprejelo zaradi neizkazanosti upnikovih poizvedb, temveč zaradi upnikove priglasitve stroškov po napačni pravni podlagi.

Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu II. točke izreka, v katerem upniku niso bili priznani višji izvršilni stroški, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper prvi sklep (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

2) Glede dolžnikove pritožbe

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, prav tako njegova obrazložitev.

Glede na to, da je bil v konkretnem primeru prvotni dolžnik (družba B. d.o.o.) iz sodnega registra izbrisan brez likvidacije 07. 01. 2010, to je po uveljavitvi novele ZFPPIPP-A (Ur. list RS, št. 40/2009), ki je začela veljati 13. 06. 2009, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je treba v konkretnem primeru glede na prehodno določbo drugega odstavka 33. člena novele ZFPPIPP-A pri presoji odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisane družbe uporabiti določbe novele ZFPPIPP-A (1). V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločitve je sodišče prve stopnje tudi pravilno pojasnilo, da novela ZFPPIPP-A, ki je spremenila 442. člen, ni na novo uvedla instituta odgovornosti aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisane družbe, temveč je le razširila njegovo veljavo na tiste družbenike, ki so iz družbe izstopili v dveh letih pred izbrisom, pa še to le za obveznosti, ki so nastale v času, ko je bila ta oseba še družbenik v družbi. Ti družbeniki imajo možnost izpodbiti pravno domnevo, da so aktivni družbeniki izbrisane družbe. Novela ZFPPIPP-A daje upniku zgolj možnost (ki je po ureditvi pred novelo ni imel), da za poplačilo dolžnikovega dolga odgovarja tista oseba, ki je dolg dejansko povzročila. Ali bo družbenik dejansko odgovarjal za obveznosti izbrisane družbe, pa je stvar dokazovanja. Družbenik, ki je iz družbe izstopil pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-A, se sicer res ni mogel zavedati dejstva, da bo za obveznosti družbe odgovarjal kot aktivni družbenik, vendar pa bi se mogel vsaj zavedati stanja, v katerem je družba bila. Upoštevajoč izbrisne razloge iz . člena ZFPPIPP, spremenjena določba 442. člena razširja odgovornost za obveznosti izbrisane družbe na tiste družbenike, ki so nastanek izbrisnih razlogov povzročili in so se možnosti izbrisa tudi zavedali. Družbenikov, ki so se s svojim ravnanjem želeli zgolj izogniti obveznosti za dolgove izbrisane družbe in s tem oškodovati upnike, prepoved retroaktivnosti ne ščiti, saj zloraba pravice ne pomeni ustavno dopustnega uveljavljanja pravice.(2)

Pritožbeno sodišče se tudi strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da z novelo ZFPPIPP-A spremenjena določba 442. člena ne posega v načelo prepovedi retroaktivnosti (določeno v 155. členu Ustave RS), saj gre v konkretnem primeru le za nepravo retroaktivnost, v takem primeru pa je treba poseg v pravice družbenikov (dolžnikov) tehtati z ustavno zavarovanimi pravicami upnikov, s katerimi so te v konfliktu. Določba 442. člena ZFPPIPP je bila z novelo ZFPPIPP-A spremenjena ravno z namenom, da se družbeniki, ki so dejansko povzročili obveznosti družbe, ne bi imeli možnosti zlahka izogniti poplačilu teh obveznosti in s tem izigrati upnikov izbrisane družbe.

Pritožbeno sodišče poudarja, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na ustavno odločbo U-I-135/00 z dne 21. 10. 2002 le v tistem delu obrazložitve, v katerem je navedlo, da zloraba pravice ne pomeni ustavno dopustnega uveljavljanja pravice.

Sodišče prve stopnje dolžniku v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne očita, da bi po odsvojitvi poslovnih deležev (izstopu iz družbe) in po prenehanju funkcije direktorja 10. 12. 2008 moral in mogel vplivati na upravljanje in poslovanje družbe. Logično je, da od tedaj dalje dolžnik ni mogel imeti več nobenega vpliva na upravljanje in poslovanje družbe. Očitek zakrivljene pasivnosti pri vplivu na upravljanje in poslovanje družbe je dolžniku kot edinemu družbeniku izbrisane družbe namenjen zato, ker v ugovoru ni dokazal, da ni imel nobene možnosti vplivati na upravljanje in poslovanje družbe (in s tem na nastanek izterjevane obveznosti) do svojega izstopa iz družbe.

Dolžnik bi se lahko rešil odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe v primeru, da bi dokazal, da pred svojim izstopom iz družbe ni imel nobene možnosti vpliva na upravljanje in poslovanje družbe (nespremenjena določba osmega odstavka 442. člena ZFPPIPPP), ali v primeru, da bi dokazal, da je izterjevana obveznost nastala po tem, ko mu je prenehal položaj družbenika (nova določba drugega stavka šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP). Vendar pa dolžnik v konkretnem primeru obstoja omenjenih okoliščin ni niti zatrjeval, kaj šele dokazoval, niti v ugovoru niti v pritožbi.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče dolžnikovo pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in drugi sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na to, da je odgovor na pritožbo le fakultativna procesna vloga, v konkretnem primeru pa upnik z vložitvijo te vloge ni posebej pripomogel k rešitvi obravnavane pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da je upnik dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glede na drugi odstavek prehodne določbe 33. člena ZFPPIPP-A se z novelo ZFPPIPP-A spremenjena šesti in sedmi odstavek 442. člena ZFPPIPP uporabljata za gospodarske družbe, ki so izbrisane iz sodnega registra brez likvidacije po uveljavitvi ZFPPIPP-A, to je po 13. 06. 2009 (končna določba 36. člena ZFPPIPP-A).

(2) Iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP (ZFPPIPP-A) je razvidno, da je bila sprememba 442. člena ZFPPIPP sprejeta z namenom, da bi se onemogočilo izigravanje pravil o odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe v primerih, ko aktivni družbenik, da bi se izognil tej odgovornosti, prenese svoj delež na osebo brez premoženja (pri čemer so te osebe pogosto državljani tretjih držav (zunaj EU), ki nimajo prebivališča v RS ter so tudi sicer nedosegljivi slovenskim sodiščem in drugim državnim organom), včasih pa so to tudi pravne osebe tretjih držav, ki imajo samo položaj „poštnega nabiralnika“ (glej komentar k 29. členu Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP (ZFPPIPP-A), ki je bil objavljen v Poročevalcu Državnega zbora RS št. 29/2009 z dne 12. 03. 2009, str. 21).