VSL sodba II Cp 460/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1V tej odškodninskopravni zadevi, ki je spor majhne vrednosti, je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo na plačilo 900,00 EUR odškodnine skupaj z obrestmi. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 1.100,00 EUR z obrestmi je sodišče zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da mora tožena stranka tožeči plačati 408,42 EUR z obrestmi od zamude dalje.

2Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in prisodi tožniku višji znesek odškodnine ter prizna vse stroške postopka. Pritožba navaja, da sodišče ni upoštevalo drugih nevšečnosti med zdravljenjem in sicer tega, da tožnik ne vidi na drugo oko ter tega, da je imel na poškodovanem očesu prevezo. To pomeni, da v času zdravljenja sploh ni videl in je bilo, kakor da bi bil slep na obe očesi. Poleg tega meni, da bi moralo sodišče upoštevati okoliščino, da je delodajalec tožniku nezakonito odredil delo, pri katerem se je poškodoval. Napada pa tudi odločitev o stroških postopka. Meni, da bi moralo sodišče pri uspehu upoštevati, da je tožnik z zahtevkom po temelju v celoti uspel. Opozarja, da je založil stroške za izvedenca medicinske stroke v višini 900,00 EUR. To pa je toliko, kolikor mu je sodišče priznalo odškodnine.

3Pritožba ni utemeljena.

4V sporu majhne vrednosti sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da je pritožbeno sodišče na dejansko podlago sodbe sodišča prve stopnje vezano. Vse pritožbene navedbe, ki dejansko podlago sodbe kakorkoli obhajajo, relativizirajo ali ji celo neposredno nasprotujejo, so zato neupoštevne. To se v konkretnem primeru nanaša na trditve, da je imel tožnik v času zdravljenja prevezo in je bilo tako, kakor da bi bil slep na obe očesi.

5Glede na dejansko podlago sodbe pa je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 400,00 EUR povsem zadostna. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno utemeljilo in pritožbeno sodišče k temu nima ničesar dodati. Pritožbena teza, da bi morala delodajalčeva kršitev vplivati na višino odškodnine nima pravne podlage ter je v nasprotju z načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnin, ki vsebinsko napolnjujeta 179. člen OZ.

6V obravnavani zadevi je zelo očitno, da je strah poglavitni obseg tožnikove škode. Ob brizgu detergenta v oko se je utemeljeno ustrašil. Iz tega naslova pa mu je sodišče prve stopnje priznalo vse, kar je zahteval.

7Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Tožnik je s svojim zahtevkom uspel le delno (celo manj od polovice). Primarno pravilo v primeru deljenega uspeha je, da vsaka stranka krije svoje stroške (primerjaj drugi odstavek 154. člena ZPP). V primeru, ko bi bila takšna stroškovna odločitev nepravična glede na okoliščine konkretnega primera, pa sodišče lahko odloči, da ena stranka drugi stranki povrne ustrezen del stroškov. Prav tako se je odločilo sodišče prve stopnje tudi v tej zadevi. Stroške je odmerilo glede na uspeh. Takšna stroškovna odločitev je v tožnikovo korist. Pritožbena prizadevanja, naj sodišče upošteva pri odmeri stroškov po uspehu posebej tudi uspeh po temelju zahtevka, pa bi presegala pravičnostno korekcijo primarnega pravila iz drugega odstavka 154. člena ZPP.

8Pritožba torej ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ker je tako, je pritožbeno sodišče v skladu s pooblastilom iz 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).