VSL sodba II Cp 452/2011

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja plačilo zavarovalnine iz naslova kasko police.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožečo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

3Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi. Pritožba napada razloge sodišča, da je bil škodni dogodek tatvina vozila. Pravi, da podlaga zahtevka ni tatvina, marveč poškodovanje vozila. Gradeč na takšni kritiki prvostopne sodbe pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, obenem pa ji pripisuje tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Svoje vztrajanje pri osnovni trditveni podlagi pritožba utemeljuje z oprostilno kazensko sodbo, s posameznimi deli izpovedb prič v tem postopku (pa tudi izpovedbe M. B. v kazenskem postopku), predvsem pa sodišču, kot že rečeno, očita, da je izhajalo iz napačne podlage oz. iz podlage, ki je nobena stranka ni zatrjevala (namreč kraja vozila). Pritožba napada dokazno oceno, vendar pri tem ne navede nobene konkretne pritožbe osti zoper dokazno oceno. Z njo se preprosto ne strinja, kar pojasni na več straneh.

4Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V tej pritožbeni zadevi je treba jasno povedati: pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje predstavlja samo sprenevedanje. V čem je bistvo spora v tej pravdi (in ta spor sploh ni pravne narave), je na dlani vsem. Gre preprosto za to, ali gre pri trditveni podlagi tožbe za izmišljen dejanski konstrukt, ki naj prikrije resnični življenjski dogodek, ali ne. Tudi to, zakaj bi bilo (oziroma: je bilo) treba prikriti resnični življenjski dogodek, je docela jasno. Zavarovanec bi namreč v tem primeru izgubil zavarovalne pravice. Pred tem si niti pritožba ne zatiska oči, ko pravi, da je okoliščina, „da je vozilo bilo ukradeno“, tukaj „bistvena le iz naslova splošnih pogojev zavarovanja, ki v primeru poškodovanega vozila med vožnjo predpostavljajo pogoj preizkusa alkoholiziranosti, da zavarovanec ne bi izgubil zavarovanih pravic iz avtomobilskega kasko zavarovanja“.

7Sodišče prve stopnje je tožnikov dejanski konstrukt med dokaznim postopkom spregledalo, s čimer je tožnik propadel s trditveno podlago. Njen nujni del je teza, da je bilo vozilo ukradeno, kar dalje implicira, da ga je poškodovala neznana oseba. To naj bi končno pomenilo, da se tožnik ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Odtujitev vozila je v tej trditveni podlagi nepogrešljive narave. Ob ugotovitvi, da tožnik odtujitve vozila ni dokazal, se celotna dejanska podlaga tožbe sesuje.

8Tudi pritožbene trditve o tem, da tožnik vendar ni uveljavljal zavarovalnine zaradi tatvine, marveč zaradi poškodbe, skušajo le zamegliti položaj. Pritožbeno sodišče se na takšno krivo sled ne pusti zapeljati. Sodišče prve stopnje je na 7. strani zelo nazorno pojasnilo, kakšen pomen imajo posamezna dejstva v trditveni podlagi. To pa nikakor ne pomeni, da je sodišče tožbeni zahtevek presojalo z vidika druge zavarovalne podlage, kot jo je uveljavljal tožnik. Ne, presojalo jo je v okviru tožnikove trditvene podlage, katere nepogrešljiv del je, da je bilo vozilo sporne noči za nekaj ur (ravno ko se je pripetila poškodba vozila) ukradeno.

9Razlogi v dokazni oceni so prepričljivi in pritožbeno sodišče jih sprejema. Med njimi ni nobenega nasprotja. Ob vsem procesnem gradivu bi bila drugačna dokazna ocena preprosto naivna.

10Pravilni so tudi pravni razlogi o razmerju med oprostilno sodbo v kazenskem postopku in med tem postopkom.

11Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP (1)).

---------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).