VSL sodba in sklep II Cp 221/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II/1. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (v I. in II/2. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da ima na parc. št. 3/6 k.o. R. pravico do uporabe vrta v izmeri približno 20 m2, da ima na parc. št. 3/54 k.o. R. pravico do uporabe drvarnice, ki se nahaja v sklopu gospodarskega poslopja, in pravico do uporabe prostora za shranjevanje drv ob zunanjem zidu na desni strani tega gospodarskega poslopja ter da ima pravico do nemotenega dostopa do tega vrta, drvarnice in prostora za shranjevanje drv ob zunanjem zidu gospodarskega poslopja. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da so ji toženci dolžni izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bi bil mogoč vpis navedenih osebnih služnosti v zemljiško knjigo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi nadaljnji tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da ima na parc. št. 3/54 k.o. R. pravico do nemotenega dostopa do glavnega ventila vodovodne napeljave (II/1. točka izreka), ter zahtevek, da je prvi toženec dolžan odstraniti late z vhoda v drvarnico v gospodarskem poslopju na parc. št. 3/54 k.o. R., namestiti vrata na ta vhod in tožnici izročiti ključe od železnih vrat na dvorišču med ograjo in delavnico (II/2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna prvemu tožencu povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 407,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki jih je navedla v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V tožbi je navedla, da je več kot petdeset let uživala vrt, uporabljala drvarnico in prostor ob gospodarskem poslopju. Če je sodišče prve stopnje menilo, da je tožna nesklepčna, pa bi moralo o tem skladno s 318. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) izdati sklep in ji dati rok za odpravo nesklepčnosti, česar pa ni storilo. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek napačno presojalo po določilih Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj bi moralo priposestvovanje služnosti presojati po določilih Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Opozarja, da se dobrovernost posesti domneva, zato ji sodišče prve stopnje neutemeljeno očita, da ni zatrjevala nobenih dejstev, ki bi omogočala presojo njene dobrovernosti. Na koncu še navaja, da je zahtevek za dostop do vodnega ventila utemeljevala z dejstvom, da je uporabnica stanovanja v stavbi, v kateri se preko tega vodnega ventila dovaja voda. Njena pravica uporabe stanovanja, ki je sicer med strankami nesporna, obsega tudi pravico dostopa do vodnega ventila. O teh tožbenih navedbah pa izpodbijana sodba nima razlogov, zato zavrnitve tega dela tožbenega zahtevka ni mogoče preizkusiti.

3Toženci na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je tožničinega pooblaščenca na naroku za glavno obravnavo dne 21. 5. 2010 v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvalo na odpravo nesklepčnosti tožbe. Slednji pa je na tem naroku večkrat jasno povedal, da tožbe ne bo dopolnjeval, ker je ta sklepčna, pri čemer vztraja tudi v pritožbi. Zato je zmotno in nerazumljivo pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnico še s sklepom pozvati na odpravo nesklepčnosti (tretji odstavek 318. člena ZPP). Tožnica je namreč imela možnost odpraviti nesklepčnost tožbe, a jo je izrecno zavrnila.

6Pritožba pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka za ugotovitev nastanka osebne služnosti na podlagi priposestvovanja (I. točka izreka izpodbijane sodbe) presojati po določilih ODZ. V skladu s prvim odstavkom 266. člena SPZ ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. To velja tudi za stvarne pravice, ki so bile do uveljavitve SPZ pridobljene na pravnih temeljih, ki jih SPZ ne pozna več (kot je tudi priposestvovanje osebne služnosti, ki ga SPZ ne predvideva – glej 233. člen SPZ). Zaradi navedene zakonske določbe je tako mogoče, da se začnejo tudi novi postopki (postopki po uveljavitvi SPZ – po 1. 1. 2003) po prej veljavnih predpisih. Tako je mogoče zahtevati ugotovitev nastanka pravice stvarnega prava na način, ki ga SPZ ne ureja, tudi po datumu njegove uveljavitve. Če bi bilo drugače, določba 266. člena SPZ ne bi dosegla svojega namena (glej Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, komentar k 266. in 268. členu SPZ, stran 1043 in 1045). V skladu s paragrafom 1470 ODZ služnosti in druge posebne pravice na tujem svetu, ki niso vpisane v javne knjige, pošteni imetnik priposestvuje po 30-ih letih. Glede na trditveno podlago o tožničini 50 letni uporabi spornih nepremičnin je torej treba uporabiti določila ODZ (pred SPZ veljavni Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih - ZTLR osebnih služnosti ni urejal).

7Vendar pa je sodišče prve stopnje ne glede na zmotno presojo prehodnih določb SPZ pravilno ugotovilo, da tožnica zatrjuje zgolj uporabo oziroma uživanje spornih nepremičnin (vrta, drvarnice, prostora ob zunanjem zidu gospodarskega poslopja in dostopa do navedenih nepremičnin), kar pa še ne utemeljuje pridobitve osebne služnosti na podlagi priposestvovanja. V skladu z že omenjenim paragrafom 1470 ODZ je za priposestvovanje služnosti poleg priposestvovalne dobe potrebna še poštenost imetnika. Tožnica bi torej (poleg tega, da je 50 let uživala oziroma uporabljala sporne nepremičnine) morala zatrjevati še, da ima iz nekih verjetnih razlogov na teh nepremičninah zatrjevano služnostno pravico (primerjaj paragraf 326 ODZ). Tožnica namreč ni navedla niti enega razloga (na primer dogovora - pogodbe s toženci ali njihovimi pravnimi predniki), zakaj šteje, da ima na nepremičninah osebno služnost. Zgolj dalj časa trajajoče uporabljanje oziroma uživanje nepremičnin namreč še ne pomeni priposestvovanja in s tem pridobitve osebne služnosti, kot to očitno meni tožnica. Pritožba se sklicuje na predpisano domnevo dobre vere (9. člen SPZ). Tudi ODZ v paragrafu 328 določa, da se v dvomu domneva, da je posest poštena. Vendar pa navedeno tožnice še ne razbremenjuje trditev (drugače bi bilo glede dokazovanja) o poštenosti njenega uživanja oziroma uporabljanja nepremičnin. Kot že povedano, v skladu s paragrafom 1470 ODZ 30-letno uporabljanje nepremičnin samo po sebi še ne pomeni priposestvovanja služnosti, če niso podane tudi trditve o poštenosti imetnika. Zaključek sodišča prve stopnje o nesklepčni tožbi je tako kljub napačnemu materialnopravnemu izhodišču, da določil ODZ v tej zadevi ni mogoče uporabiti, pravilen.

8Pritožba pa pravilno ugotavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o zahtevku za ugotovitev, da ima tožnica pravico do nemotenega dostopa do glavnega ventila vodovodne napeljave na parc. št. 3/54 k.o. R (odločitev v II/1. točki izreka), zato se je v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot to ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ta del tožbenega zahtevka ne temelji na trditvah o 50-letni uporabi nepremičnin, pač pa na pravici do uporabe stanovanja, ki naj bi obsegala tudi pravico dostopa do vodnega ventila. Vendar pa sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka ni presojalo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II/1. točki izreka in posledično v odločitvi o pravdnih stroških (v III. točki izreka) razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj te kršitve glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju naj torej sodišče prve stopnje obravnava in ustrezno obrazloži odločitev o tem delu tožbenega zahtevka.

9V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu (v I. in II/2. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.