VSL sodba II Cp 739/2011

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih (1. točka izreka, 2. točka izreka glede zneska 2.600,90 EUR) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. točki izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 4.859,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2007 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožnica več (12.600,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2007 dalje do plačila) je zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Hkrati je odločilo (3. točka izreka sodbe), da je dolžna tožena stranka tožnici plačati 1.779,01 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici, ki se je 2. 7. 2004 poškodovala v trgovini tožene stranke E.L. in je dobila zvin desnega kolena, je iz naslova nepremoženjske škode priznalo 2.410,00 EUR (iz naslova telesnih bolečin 2.000,00 EUR od uveljavljanih 4.000,00 EUR; za duševne bolečine iz naslova strahu 410,00 EUR, kot je zahtevala). Zavrnilo pa je odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za katero je tožnica uveljavljala znesek 10.000,00 EUR. Za premoženjsko škodo pa je tožnici priznalo 2.449,51 EUR (2.403,61 EUR iz naslova izgubljenega zaslužka od uveljavljanih 3.004,51 EUR in 45,90 EUR, kot je uveljavljala, za bolniški pregled).

2Zoper odločitev sta se pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov in sicer tožnica v delu, ki se nanaša na zavrnilni del zahtevka za znesek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.000,00 EUR in za premoženjsko škodo v znesku 600,90 EUR, tožena stranka pa zoper ugodilni del v celoti.

3Tožnica navaja, da se zoper zavrnitev zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne pritožuje, čeprav je po poškodbi, ki je predmet tega zahtevka, omejena pri izvajanju njenih najljubših prostočasnih aktivnosti, ki jih je prej opravljala, sedaj pa jih ne more več. Glede premoženjske škode ocenjuje, da je upravičena do celotnega zneska, tudi do zavrnjenih 20% v višini 600,90 EUR. Pripominja, da se njen zahtevek ne nanaša zgolj na neto znesek, ki bi ga prejela po plačilu vseh stroškov, ki bi jih imela v zvezi s svojim delom. S tem bi bila prikrajšana za denar, s katerim bi morala plačati stroške tako v Grčiji, kot tudi v Ljubljani. Denar, ki bi ga porabila v Grčiji, bi ob primerljivih stroških v Ljubljani, kjer mora prav tako plačevati položnice in hrano, v enakem odstotku pošel. Priznani znesek odškodnine iz naslova telesnih bolečin je prenizek. Sodišče ne upošteva in ne obrazloži, da je bila pri hoji prisiljena uporabljati bergle, kar je trajalo najmanj tri tedne in tri tedne ni mogla stopiti na nogo ter zaradi rabe bergel praktično ni mogla hoditi. V zvezi s trajanjem in jakostjo bolečin, glede katerih se je sodišče naslonilo na osnovno izvedensko mnenje dr. A., se sklicuje na njegovo dopolnilno mnenje, da je jakost in trajanje bolečin povezana s subjektivnimi lastnostmi posameznika, s strukturirano osebnostjo oškodovanke. To pomeni, da imamo ljudje različne pragove bolečin in je pri njej očitno ta prag nižji. Jasno in prepričljivo je opisala svoje občutje ob zaslišanju in s tem izkazala zatrjevano trajanje bolečin v tožbi. Po ugotovitvi izvedenca v dopolnilnem mnenju pri ponovni poškodbi lahko pride do atrofije mišice in se manifestira občutek nestabilnosti, ki ga izvedenec daje v časovno okno poškodbe in bi ga moralo sodišče prve stopnje dodatno ovrednotiti kot nevšečnost med zdravljenjem. Ocenjuje, da je upravičena do uveljavljanega zahtevka v višini 4.000,00 EUR v celoti. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prizna še odškodnino v višini 2.600,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2007 dalje do plačila, vse s stroškovno posledico.

4.Tožena stranka navaja, da je pravočasno oporekala dogodku v celoti in sicer tako nastanku dogodka samega, kot mehanizmu dogodka. Do prvega naroka je prerekala le, da do zatrjevanega škodnega dogodka (padca v njeni trgovini) ni prišlo, ker z njim ni bila seznanjena. Ugotavlja, da je tožnica uspela dokazati, da je bila kritičnega dne res na tleh v trgovini, iz česar je sklepati, da je nekaj povzročilo njen padec; z listinskimi dokazi pa je dokazala, da se je zdravila zaradi lažje telesne poškodbe. Po njenem prepričanju pa ni uspela dokazati, da je padla zato, ker so bila tla mokra in mastna in zato ni podan temelj odškodninske odgovornosti. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo tožnici, da so bila tla mokra in mastna in ne pričama A. P. in N. C., ki jima neupravičeno odreka verodostojnost. Zmotno se posredno opira tudi na mnenje izvedenca medicinske stroke in prezre, da njegova naloga ni bila ugotavljanje mehanizma poškodbe, ampak njenih posledic. Ker je sodišče slepo verjelo le trditvam tožnice, kljub temu, da sta njene trditve prepričljivo ovrgli obe priči, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Obrazložitev sodbe je neprepričljiva in je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Upoštevanje obrnjenega dokaznega bremena po 131. členu OZ po njenem mnenju pomeni, da ni dovolj, da oškodovanec zgolj zatrjuje obstoj splošnih treh predpostavk, to je protipravnost, vzročno zvezo in škodo, ampak jih mora tudi dokazati. Tožnica, ki je zatrjevala, da so vzrok njenega padca mastna in mokra tla, protipravnosti ni uspela dokazati. Padec v trgovini je lahko posledica nepazljivosti, nepozornosti in zgolj zatrjevanje, da vzrok škodnega dogodka izvira iz sfere tožene stranke, ne zadostuje. Šele, če bi bila protipravnost (mokra in mastna tla v trgovini) izkazana, to je potrjena s strani obeh prič, bi sodišče lahko ugotovilo, da ni ponudila dokazov za razbremenitev svoje odgovornosti, na primer s tem, da je vzorno skrbela za čistočo v trgovini in da je storila vse za varnost obiskovalcev. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek tožnice, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

5.Stranki sta druga drugi odgovorili na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane niti uveljavljane niti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP, ker navedb in dokazov tožene stranke, podanih po prvem naroku za glavno obravnavo ni upoštevalo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zanikala, da bi v njeni trgovini prišlo do škodnega dogodka (padca tožnice), pri čemer je vztrajala tudi na prvem naroku za glavno obravnavo (navedbe v zapisniku 16. 10. 2009, da so si tožnica in priče dogodek izmislili). Za trditve, ki jih je toženec podal po prvem naroku, toženec ni izkazal, da tega ni storil brez svoje krivde. Enako velja tudi za v pritožbi prvič navedene trditve, da je padec v trgovini lahko posledica nepazljivosti, nepozornosti oškodovanca. Če s pritožbenim razlogovanjem o tem, da bi bil dolžan ponuditi dokaze za razbremenitev odgovornosti šele, če bi bila „protipravnost (mokra in mastna tla v trgovini) izkazana, to je potrjena s strani obeh prič“ izkazuje nekrivdo za podajanje navedb, mu je treba pojasniti, da se moti. Morebitno (zmotno) prepričanje toženca, da tožnica trditev v tožbi, da je padla v njegovi trgovini, še manj pa trditev, da je padla zaradi mokrih in mastnih tal, ne bo uspela dokazati, ne predstavlja njegove nekrivde za nepravočasno navajanje dejstev in dokazov. Tudi okoliščine, ki bi kazale na morebitno sokrivdo tožnice, bi moral toženec uveljavljati pravočasno (najkasneje na prvem naroku).

8.Sodišče prve stopnje ni kršilo metodološkega napotka 8. člena ZPP, kot očita toženec in posledično ni podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov in tudi izrecno pojasnilo, zakaj ni verjelo pričama A. P. in N. C. Nestrinjanje z dokazno oceno je lahko le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze primerjalo med seboj in upoštevalo „uspeh celotnega postopka“. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična in ne „odraža zgolj sodničino osebno prepričanje, ki je nezadostno in nepreverljivo obrazloženo“, kot trdi pritožnik. Izvedenec je glede mehanizma in neposrednega vzroka ugotovljenih poškodb (izvedensko mnenje z dne 11. 5. 2010 – stran 5) odgovarjal na izrecno zahtevo sodišča prve stopnje (sklep 13. 4. 2010), kar je toženec očitno spregledal.

9.Absolutnih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

10.Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. Ugotovilo je, da je tožnica 2. 7. 2004 padla v toženčevi trgovini E.L. in se pri tem poškodovala (utrpela je zvin desnega kolena in udarec po desni roki) in s tem ovrglo toženčeve dvome, da je v njegovi trgovini resnično padla. Toženec v pritožbi priznava, da je tožnica uspela dokazati „da je bila kritičnega dne res na tleh v trgovini, iz česar je sklepati, da je nekaj povzročilo njen padec; z listinskimi dokazi pa je dokazala, da je bila vsled tega dogodka zdravljena zaradi lažje telesne poškodbe“, vztraja pa, da tožnici ni uspelo dokazati, da je padla zaradi mokrih in mastnih tal. Po prepričanju pritožbenega sodišča toženec trditev tožnice glede mokrih in mastnih tal ni pravočasno (286. člen ZPP) obrazloženo prerekal. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni uporabilo 214. člena ZPP, pritožbeno sodišče odgovarja na grajo dokazne ocene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je tožnici verjelo, da je padla na mastnih in mokrih tleh, je jasna, prepričljiva in logična in je pritožnik s pritožbenimi trditvami ne more uspešno omajati. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj pričama A. P. in N. C., ki sta zanikala, da bi bila tla mokra in mastna, ni verjelo (peta stran obrazložitve sodbe). Dejstvo, da priči (njuno zaslišanje je predlagala tožnica) nista (več) zaposleni oziroma ne delata več za toženo stranko, bi sicer res govorilo v prid stališču tožene stranke, da nista imela razloga, da ne bi izpovedovala verodostojno. Po drugi strani pa toženec ne navaja ničesar, kar bi vzbujalo dvom v verodostojnost tožnice, ob dejstvu, da je v toženčevi trgovini nedvomno padla. Dokazna ocena sodišča temelji na neposrednem zaznavanju ob zaslišanju stranke in prič, zato pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi. Iz izpovedbe prič pa je tudi jasno razvidno, da sta tožnici nenaklonjeni. Ne da bi imela ustrezno strokovno znanje, sta po padcu tožnice ocenjevala, da tožnica poškodbo (isti dan je bila poškodba potrjena s pregledom pri zdravniku) hlini oziroma kot je opisal A. P. (zaslišanje 7. 1. 2010) „je tožnica želela teater. Ona je hotela tam sedeti, ker je imela že vnaprej v glavi, da bo tožila R.“. Priča se tudi ni spominjala, da bi tožnici, ki je kot dokaz, da sta bili priči N. C. in A. P. prisotni, ko je ležala še na tleh in ni mogla vstati, na listek zapisala svoje ime, čeprav je ob zaslišanju potrdil, da je na listku njegova pisava. Priča N. C. pa je med drugim sam povedal, da naj bi mu varnostniki povedali, da so bila tla mokra, čeprav sam tega ni ugotovil. Čistilko pa naj bi poklicali le zato, „da preveri, če je treba kaj počistiti, saj je območje hladilnikov večje.“

11.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje (obrazložitev na peti strani sodbe), da je tožnica izkazala vse elemente odškodninske odgovornosti, ki jih mora dokazati oškodovanec (škoda, protipravnost in vzročna zveza). Dokazala je (toženec pravilnosti dokazne ocene s pritožbo ni uspel izpodbiti), da je padla zaradi neustrezno vzdrževanih tal v trgovini, torej je dokazala tudi protipravnost ravnanja toženca. Toženec, ki bi se moral odgovornosti razbremeniti pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, (pravočasno) ni podal ustrezne trditvene podlage in dokazov. Odločitev glede obstoja temelja odškodninske odgovornosti je torej pravilna, zoper višino pa se toženec obrazloženo niti ne pritožuje.

12Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem (ugodilnem delu) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožnice:

13.Tožnica se pritožuje izrecno le zoper prisojeno odškodnino zaradi telesnih bolečin in zaradi izgubljenega dobička, zato sta bili predmet pritožbenega preizkusa le ti dve postavki.

14.Po (v pritožbi) neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca ortopedije prof. dr. V. A., je tožnica 2. 7. 2004 ob padcu dobila zvin desnega kolena in udarec po desni roki. Zaradi poškodbe ji niso ostale trajne posledice (zoper zavrnitev zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se tožnica ne pritožuje). Posledice, ki jih tožnica še ima in jih je uveljavljala kot posledico poškodbe kolena ob padcu, ima tožnica zaradi strgane sprednje križne vezi v desnem kolenu, do katere pa je prišlo že v letu 1996.

15.Odškodnina iz naslova telesnih bolečin, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo v višini 2.000,00 EUR, je materialnopravno pravilna in ni podlage za višjo odškodnino, kot se zavzema pritožnica. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje glede vrste, trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin (tožnica je po poškodbi imela kumulativno vzeto en dan hude bolečine, po prenehanju teh neprestanih hudih bolečin pa občasne hude bolečine, ki so potem kumulativno trajale še en teden, in so prehajale v lahke bolečine, ki so kumulativno trajale še do konca septembra 2004); da je zdravljenje trajalo do vključno 30. 7. 2004; da je imela tožnica desetkrat fizioterapijo v mesecu juliju (fizioterapije v avgustu ni dokazala) in da je bilo pri njej podano začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v obdobju od 2. 7. 2004 do konca septembra 2004 (za fizične aktivnosti, hitro hojo, delo v čepečem položaju in podobno), prisojena odškodnina ustreza merilom 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ovrednotilo zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice, tudi občutek nestabilnosti kolena, ki bi se po pritožbenem stališču moral „dodatno“ ovrednotiti. Občutek nestabilnosti kolena, ki ga tožnica po lastni trditvi še vedno ima, je zaradi strgane križne vezi desnega kolena (po ugotovitvi izvedenca je bila vez strgana že 2. 10. 1996), ki ni posledica predmetne poškodbe. Sodišče prve stopnje je glede jakosti in trajanja bolečin sledilo objektivni oceni izvedenca in ne subjektivni oceni tožnice (da je imela en mesec hude bolečine), pri kateri vztraja v pritožbi. Ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje dopolnilnega mnenja ni upoštevalo. Izvedenec je v dopolnilnem mnenju, na katerega se sklicuje pritožnica, res potrdil, da gre pri bolečinah za „subjektivno percepcijo,“ vendar je ob tem poudaril, da je bolečinsko obdobje opredelil upoštevaje prakso v podobnih primerih. Pritožničina trditev, ki jo navaja prvič v pritožbi, „da ima očitno nizek bolečinski prag“, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, saj tožnica ni dokazala, da brez svoje krivde ni mogla ponuditi ustreznih trditev že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbena trditev, da tožnica, ki je dobila bergle, tri tedne ni mogla stopiti na nogo (v trditveni podlagi tožbe navaja, da na nogo ni smela stopiti štirinajst dni), nima podlage v izvedenskem mnenju. Izvedenec, ki je mnenje podal po pregledu zdravstvene dokumentacije tožnice, v pritožbi zatrjevanih nevšečnosti v zvezi z uporabo bergel ne ugotavlja. Tudi tožničine pripombe, na katere je izvedenec odgovoril z dopolnilnim mnenjem, niso bile usmerjene v „neupoštevanje nevšečnosti med zdravljenjem zaradi uporabe bergel“.

16.Odločitev sodišča prve stopnje glede izgubljenega dobička je materialno pravilna in ima podlago v tretjem odstavku 168. člena OZ. Pravilno ji je priznalo 80% dogovorjene „plače“. Tožnica v trditveni podlagi tožbe, razen trditve, da je bila „dogovorjena plača za opravljeno počitniško delo po 180.000,00 SIT mesečno“, drugih navedb ni podala. Nerazumljivo je na kaj meri pritožnica s trditvijo, „da se njen zahtevek ne nanaša zgolj na neto znesek, ki bi ga prejela po plačilu vseh stroškov, ki jih je imela v zvezi s svojim delom“. Na izrecno vprašanje sodišča (ob zaslišanju tožnice) je tožnica povedala, da bi dobila za delo plačano 180.000,00 SIT mesečno in bi „od tega zneska morala na kraju plačati še prevoze na otoku (odvisno od potreb) ter bivanje na otoku.“ Ker poletnega dela zaradi posledic poškodbe ni opravljala, ji stroški, ki bi jih sicer imela na otoku (po oceni tožnice običajno zapravi 20% tistega kar dobi), niso nastali. Pritožničine (nedokazane) navedbe, da bi denar, ki bi ga porabila na otoku, v enakem odstotku pošel za stroške bivanja v Ljubljani, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP (tožnica ni izkazala, da brez svoje krivde teh trditev ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje).

17Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu (glede telesnih bolečin in izgubljenega dobička) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker stranki s pritožbo nista uspeli, do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičeni (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), njunih stroškov za odgovor na pritožbo, pa pritožbeno sodišče ne ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Vsaka stranka zato sama krije svoje pritožbene stroške.