VSL sklep II Cp 1633/2008

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vračilo zaplenjenega premoženja pok. R.H. ki se nanaša na veleposestvo ... in na večinski paket delnic R., d. d..

Predlagatelj se zoper sklep pritožuje, uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Navaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani 17. junija izdalo odločbo, s katero je podržavilo celokupno premoženje R.H. in ga izročilo MLO Ljubljana-mesto. ter naložilo, da se na njem vknjiži lastninska pravica na F. Zaplenjeno premoženje je bilo torej izročeno organom slovenske oblasti. Nasprotuje oceni prvostopenjskega sodišča, da ni izkazal stvarnih ali pravnih ovir za vrnitev tega (še spornega dela) premoženja v naravi, saj je to po njegovem mnenju očitno (“v nebo vpijoče“). Republika Hrvaška in Srbija namreč nista dolžni spoštovati predpisov Republike slovenije (RS). Hrvaška in Srbija ZIKS in ZDen nista sprejeli, kar je pravna ovira za vračilo. Slovenske oblasti so sporno premoženje prenesle v korist drugih organov in republik Jugoslavije, zato predlagatelj vračila nepremičnine in delnic ne more več uveljavljati. Določbe 3. poglavja ZDen, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, bi po mnenju predlagatelja prišle v poštev le, če bi se premoženje nahajalo na območju RS. Zavezanec za vračilo je po mnenju predlagatelja RS, ker pa premoženja nima več, ga ne more vrniti in je dolžna plačati odškodnino. Premoženje je zaplenila namreč slovenska oblast in zato od nje tudi zahteva pravično odškodnino. Prvostopenjskemu sodišču očita, da napačno povzema zaplembeno odločbo, saj je le-ta jasna glede tega, da se celokupno premoženje izroča MLO Ljubljana-mesto, pritrjuje pa prvostopenjskemu sodišču, da sedaj to ni več last RS, ker gre za premoženje v Srbiji in na Hrvaškem. Končno predlagatelj še navaja, da so tudi notorna dejstva ovira za vračilo premoženja v naravi, pri čemer ne navede, katera ima v mislih.

Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem (1. odst. 145. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, Ur. l. SRS, št. 17/78, s kasnejšimi spremembami, od tu ZIKS). Zavezanec za vrnitev premoženja v naravi je RS oziroma lokalna samoupravna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno (2. odst. 145. l. ZIKS). Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali njegovih posameznih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe RS (3. odst. 145. čl. ZIKS). RS lahko uveljavlja povrnitev plačane odškodnine iz prejšnjega odstavka tega člena od samoupravne lokalne skupnosti, če je samoupravna lokalna skupnost odklonila vrnitev premoženja v nasprotju z določili prejšnjega odstavka. Enako lahko tudi lokalna skupnost zahteva od RS že plačano odškodnino, če je premoženje prevzela RS (4. odst. 145. čl. ZIKS).

Prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je treba glede na določbo 145a. čl. ZIKS (tudi) v konkretnem primeru glede pravil vračanja zaplenjenega premoženja uporabiti določbe III. poglavja Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS/I, št. 27/91 – 18/2005, od tu ZDen), vendar po presoji pritožbenega sodišče določbe ZDen napačno uporabi.

Po določbi 16. čl. ZDen se premoženje vrne z vrnitvijo v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža (1. odst.). Če premoženja ni mogoče vrniti v celoti, se premoženje lahko vrne tudi le deloma, za razliko v vrednosti pa plača odškodnina (2. odst.). Premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb (3. odst.). Premoženje pravnih oseb v mešani lastnini se lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja (4. odst.).

Ker po teritorialnem principu predpisi RS veljajo le na območju RS, se določbe ZDen o vračanju v naravi lahko nanašajo le na vračanje podržavljenega premoženja, ki je bodisi v lasti RS ali v sredstvih domačih pravnih oseb, ki se do uveljavitve ZDen še niso v celoti olastninile, to pa so po prej veljavnem Zakonu o podjetjih (Ur. l. SFRJ, št. 77/88 - 61/90) le pravne osebe, ki imajo sedež na območju RS (1). Zato ima predlagatelj prav, ko meni, da je (že z navedbo sedeža delniške družbe) izkazal nemožnost vrnitve v naravi, in sicer za delnice R. d. d., Beograd.

Enako pa velja tudi za veleposestvo D. v Zagrebu, za kar sicer predlagatelj res ne navaja, v lasti katere pravne ali fizične osebe je to premoženje, je pa zlasti glede na navedbe nasprotne udeleženke jasno, da ne gre za njeno premoženje. RS se je namreč lahko zavezala za vračilo podržavljenega premoženja v naravi le s premoženjem, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen kot družbena lastnina pod njeno ingerenco oziroma s svojim premoženjem.

Nemožnost vračila še spornega zaplenjenega premoženja je po presoji pritožbenega sodišča torej podana (izkazana), podrobnejše določbe ZDen, ki vračilo nepremičnin in deležev v gospodarskih družbah v naravi še dodatno omejujejo, in na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, zato sploh niso relevantne.

Ni pa mogoče pritrditi niti rezervnim razlogom izpodbijanega sklepa, češ da RS po osamosvojitvi ni prevzela obveznosti plačila odškodnine za premoženje drugih republik nekdanje skupne države, posebej ob dejstvu, da naj bi bilo sporno premoženje prenešeno v last FLRJ za izvedbo zaplembe veleposestva D. in večinskega paketa delnic R. pa sta bili zaprošeni sodišči v Zagrebu in Beogradu. Predlagatelj ima prav, da je kazen zaplembe premoženja izreklo Okrajo sodišče v Ljubljani. Temelj obravnavane obveznosti je v osnovi (nezakonito, nepravilno) ravnanje organa in na tej osnovi prevzem premoženja. Ni pomembno, da je postalo premoženje last FLRJ, pomembno je, kdo ga je prevzel (komu je bilo izročeno), torej kdo je z njim upravljal in s tem pridobil premoženjske pravice, ki najbolj ustrezajo današnjemu pojmu lastninske pravice (2). Prav ima predlagatelj, da je bilo celotno zaplenjeno premoženje izročeno MLO Ljubljana-mesto, kar, kot pravilno opozarja pritožnik, nedoumno izhaja iz listine (kopija odločbe v prilogi A). Ni relevantno, da je bilo za izvedbo kazni zaprošeno drugo sodišče. Podlaga za prehod premoženja iz obsojenčeve lastninske sfere je bila torej odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je bila z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljena. Sodna praksa je ustaljena glede tega, da je v takem sporu pasivno legitimiran tisti, ki je premoženje prevzel, kar je pogosto porajalo spore med občinami in državo. Vendar po odločbi Ustavnega sodišča te dileme ni več, saj je US RS odločilo, da 2. odst. 145. čl. ZIKS ni v neskladju z Ustavo RS, če se razlaga tako, da je po ustanovitvi občin kot samoupravnih lokalnih skupnosti zavezanec iz te določbe le RS (3).

Treba je poudariti, da je nasprotna udeleženka sama sprejela ZIKS in ZDen, ni pa z njimi svoje obveznosti omejila tako, kot to po smislu razloguje prvostopenjsko sodišče. Na prvi pogled bi se sicer v prvostopenjski odločbi zastopano stališče, po katerem neupravičeno obsojenemu RS ne bi bila zavezana glede premoženja, ki se sedaj nahaja v drugi državi (eni izmed republik nekdanje skupne države), zdelo najbližje občutku pravičnosti, saj bi bila po nasprotnem država RS „prikrajšana“, ker bi plača odškodnino za premoženje, ki ga dejansko nima, ni pa znano ali in s kakšnim uspehom bi predlagatelj lahko uveljavljal vračilo premoženja v naravi v drugi državi. Vendar zakon ne določa nobene dodatne okoliščine, ki bi v določenih primerih obveznost prevzemnika zmanjševala ali odpravljala, na primer koristi od prevzetega premoženja(4). Po presoji pritožbenega sodišča je treba privzeti povsem obratno izhodišče, in sicer položaj oškodovanca oziroma tistega, ki mu je bila neupravičeno izrečena kazen zaplembe premoženja. Izkaže se, da bi bil v tem primeru neupravičeno diskriminiran tisti obsojenec, katerega premoženje se je nahajalo na področju kašne druge od republik nekdanje skupne države. Njegov položaj bi bil odvisen od uspeha uveljavljanja pravic v sedaj drugi samostojni državi in njenega pravnega reda. Po presoji pritožbenega sodišča bi bilo to v nasprotju z ustavnim načelom enakega varstva pravic (22. čl. Ustave RS).

Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur. l. RS/I, št. 1-6/91 – 45/94), na katerega se sklicuje prvostopenjsko sodišče, v 9. čl. obveznosti RS v takšnih primerih tudi ne omejuje, saj določa le, da prevzema RS premično in nepremično premoženje, ki leži na območju RS, v upravljanje, ne pa tudi, da se njene (odškodninske) obveznosti omejijo na to premoženje, če se nanj nanašajo ali če iz tega izvirajo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega v skladu z določbo 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z določbo 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86, s spremembami) pritožbi predlagatelja ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v katerem bo treba ugotoviti višino denarne obveznosti nasprotne udeleženke v skladu z merili 3. odst. 145. čl. ZIKS.

---------------------

(1) UPRS sodba in sklep U 1926/2001 sodba U 108/2001

(2) Glej npr. sklep VS RS II Ips 456/94.

(3) V 1. odst. 29. čl. Zakona o financiranju občin se po cit. odločbi US RS razveljavi besedilo „in odškodnin po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij...“.

(4) Glej npr. sklep VS RS II Ips 18/94