UPRS sodba III U 100/2011

Tožba se zavrne.

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Ks 539/10. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Okrožno sodišče v Kopru s sklepom Ks 539/10 z dne 22.2.2011 zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot tožilke zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Kpr 72/10 z dne 12.10.2010. Iz pravnega pouka navedenega sklepa izhaja, da zoper ta sklep ni dovoljena pritožba. Zato je tožeča stranka vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo zahteve za varstvo zakonitosti, ki pa jo skladno s 421. členom Zakona o kazenskem postopku tožeča stranka – oškodovanka kot tožilka, ne more vložiti. Ker torej tožeča stranka z vložitvijo izrednega pravnega sredstva zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Ks 539/10 nima verjetnih izgledov za uspeh je bila vloga tožeče stranke v skladu s 24. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo in 23/08 – ZBPP) zavrnjena.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbijana odločba krši načelo enakosti varstva pravic in določb Zakona o kazenskem postopku. Saj se nikjer v Zakonu o kazenskem postopku oškodovancu, kot stranki v postopku, izrecno ne prepoveduje vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. V nadaljevanju navaja, da iz določb Zakona o kazenskem postopku nesporno izhaja, da ima oškodovanec, ki je prevzel pregon, iste pravice kot tožilec, tako glede vlaganja rednih kot tudi izrednih pravnih sredstev, saj bi bil v nasprotnem, oškodovanec kot tožilec v neenakopravnem položaju z obdolžencem in tožilcem. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter vrne v novo odločanje.

Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da je tožeča stranka vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča Koper II Ks 4885/9 oziroma Ks 539/2010 z dne 21.2.2011, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Kpr 72/10 z dne 12.10.2010.

Zakon o kazenskem postopku v 1. odstavku 421. člena določa, da smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik. Po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena tega zakona. Iz navedene določbe Zakona o kazenskem postopku torej nesporno izhaja, da oškodovanec kot tožilec v kazenskem postopku ne more vložiti neposredno zahteve za varstvo zakonitosti, vendar pa se lahko vselej pojavi kot pobudnik za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pri pristojnem državnem tožilcu. Iz navedenega torej sledi, da tožeča stranka sama neposredno kot zasebna tožilka ne more vložiti zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru Ks 539/2010 z dne 21.2.2011, s tem pa ji niso kršene pravice do vlaganja rednih oziroma izrednih pravnih sredstev, saj lahko, kot je bilo že povedano, poda pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pri pristojnem državnem tožilcu.

Glede na vse navedeno in ob uporabi določbe 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, ki določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, je tudi po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Ks 539/10.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.