VSL sodba I Cp 2448/2009

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka v roku 30 dni tožniku vrniti stanovanjsko pravico na stanovanju na V. in mu prodati predmetno stanovanje za vsoto 30.000,00 EUR, to je pod enakimi pogoji, pod katerimi je to storil oziroma bi lahko storil vsak imetnik stanovanjske pravice kot njen državljan oziroma pogoji, ki so bili določeni v Zakonu za odkup stanovanja, na katerem je obstajala stanovanjska pravica. Tožniku pa je naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške pravdnega postopka v višini 1.371,95 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožnik, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, in navaja, da je bila njegova zahteva za odkup stanovanja zavrnjena zaradi neizpolnjevanja pogoja državljanstva, zato opozarja na določbo 6. člena priloge G Mednarodnega sporazuma o vprašanjih nasledstva SFRJ (v nadaljevanju: MSVN), ki določa, da se na ozemlju države naslednice priznajo, zaščitijo in vrnejo v prvotno stanje vse pravice, ki jo jih državljani imeli dne 31.12.1990, v skladu z veljavnimi predpisi in normami mednarodne zakonodaje. Iz navedene določbe nadalje izhaja, da se zakonodaja vsake države članice uporablja enako za vse osebe, ki so bile državljani SFRJ in so imele enake pravice brez kakršnekoli diskriminacije na podlagi spola, rase, barve, jezika, vere, političnega ali drugega mnenja, narodnostnega ali socialnega izvora, pripadnosti narodni manjšini, premoženja, rojstva ali drugega stanja. Tako smatra, da je zavrnitev njegove zahteve za odkup stanovanja nezakonita, saj predstavlja akt diskriminacije. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Kot pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje, 6. člen MSVN od držav naslednic ne terja ponovne vzpostavitve stanovanjske pravice, temveč le, da se notranja zakonodaja države naslednice v zvezi s stanovanjskimi pravicami uporablja enako za vse osebe, ki so bili državljani SFRJ, brez diskriminacije glede na spol, raso, barvo, jezik, vero, politično ali drugo mnenje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, premoženje, rojstvo ali drugega stanje (prim. tudi judikate US RS Up 761/03, U-I-318/04, Up-598/04).

Zavrnitev tožnikove zahteve za odkup stanovanja je pravilna, saj je Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v drugem odstavku 16. člena prepovedal pridobitev lastninske pravice osebam, ki niso državljani Republike Slovenije, razen na podlagi dedovanja in pogoju dejanske vzajemnosti. Nesporno je, da toženec v času vložitve zahteve za odkup stanovanja ni imel državljanstva Republike Slovenije, niti ni v RS več bival, zato pogojev za odkup ni izpolnjeval. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi če bi bil državljan RS, ne bi mogel odkupiti stanovanja po določbah SZ, če ne bi izpolnjeval pogojev za odkup; ta pa je bil imetnik stanovanjske pravice. Ker ob uveljavitvi SZ tožnik ni imel stanovanjske pravice, mu je tudi stanodajalec ne more kasneje „dodeliti“.

Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, v nadaljevanju: ZPP) pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik zato sam nosi svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP stroške odgovora na pritožbo, saj ti za odločitev o pritožbi niso bili potrebni.