VSL sklep I Cp 1676/2011

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi stroške pritožbenega postopka sama.

V tem pravdnem postopku tožeča stranka zahteva ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini in izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine na parc. št. 275/2 in 276/13, obe k.o. Č., ter prepoved gradnje na tej parceli.

Sodišče prve stopnje je izdalo predlagano začasno odredbo, z izpodbijanim sklepom pa zavrnilo ugovor tožene stranke proti njej.

Proti sklepu o zavrnitvi ugovora proti izdani začasni odredbi vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeni sklep spremeni in ugodi ugovoru ter predlog tožnice za izdajo začasne odredbe zavrne. Tudi v pritožbenem postopku vztraja, da verjetnost obstoja terjatve ni podana, ker meni, da za odločitev v tej zadevi ni bistveno, ali je bilo pravnemu predniku tožene stranke odvzeto iz uporabe celotno zemljišče, bivše parc. št. 275 k.o. Č. ali le del, ker je šlo na tem področju za neke vrste komasacijo zaradi realizacije zazidalnega načrta. Tožeča stranka zatrjuje lastninsko pravico na podlagi pogodbe, sklenjene z Občino Bežigrad v letu 1989, vendar ne pojasni, zakaj takšne pogodbe ni realizirala v zemljiški knjigi. Očitno do realizacije ni prišlo, ker zemljišča, ki so bila predmet menjalne pogodbe, niso bila v lasti občine. Nepremičnine v družbeni lastnini so se po ZLNDL lastninile v letu 1997 in lastninska pravica je prešla na osebo, ki je imela pravico uporabe. Toženka je sporno zemljišče podedovala po svojem očetu pred več kot desetimi leti. Nikoli ni bila opozorjena, da so bile v zvezi s tem zemljiščem sklenjene kakršnekoli pogodbe, zato ni imela razloga, da ne bi zaupala v stanje kot sledi iz zemljiške knjige. Tudi sicer tožnica zaradi neizdaje začasne odredbe ne bi utrpela nikakršne škode. Tožena stranka sporna zemljišča uporablja za izvajanje del, saj se hiša ne gradi na tem zemljišču, na tem zemljišču le parkira ali nanj dovaža material za gradbišče.

Pritožba ni utemeljena.

Z razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana, pritožbeno sodišče soglaša. Sodišče prve stopnje je na podlagi odločbe Občine Bežigrad z dne 16. 11. 1970 in 8. 5. 1974 ter sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. N 69/79 ter zemljiškoknjižnega izpiska z vl. št. 693 k.o. Č. ugotovilo, da je verjetno izkazano, da sta bili pravnemu predniku tožene stranke v celoti odvzeti nepremičnini parc. št. 275 in 276/1 k.o. Č.. Iz zemljiškoknjižnega izpiska z vl. št. 693 k.o. Č. je razvidno, da je parc. št. 275 k.o. Č. merila 2.036 m2, od česar je bil pravnemu predniku tožene stranke z odločbo z dne 16. 11. 1970 odvzet del te nepremičnine v izmeri 1.939 m2. Z odločbo z dne 8. 5. 1974 pa še preostanek te nepremičnine v izmeri 97 m2. Prav tako mu je bila v celoti odvzeta nepremičnina parc. št. 276/1 (iz katere je po kasnejši parcelaciji nastala nepremičnina s parc. št. 276/13) in sicer z odločbo z dne 16.11.1970. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tej fazi postopka ni uspela s stopnjo verjetnosti izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da sta bili nepremičnini parc. št. 275 in 276/1 v celoti odvzeti pravnemu predniku, zaradi česar je posledično prišlo tudi do prenosa pravice uporabe na nepremičninah parc. št. 275/2 in 276/13 s strani Občine Bežigrad na tožečo stranko na podlagi pogodbe št. II-4/79 z dne 27. 3. 1979. Ker vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo po tedaj veljavnih predpisih ni bil konstitutivne narave, izostanek takšnega vpisa ne pomeni, da upravičena stranka ne bi mogla postati lastnica spornega zemljišča na podlagi določb ZLNDL, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Zato je v tej fazi postopka s stopnjo verjetnosti mogoče zaključiti, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila prav tožeča stranka, ki je nosilka z menjalno pogodbo pridobljenega upravičenja in ne tožena stranka, kljub temu, da ji je uspelo, da se je kot lastnica vpisala v zemljiško knjigo. Dejstva, da tožeča stranka ni poskrbela za vpis v zemljiško knjigo, ni mogoče upoštevati kot okoliščino, ki kaže na to, da te pravice ni imela, ker je pri presoji materialnopravne utemeljenosti vknjižbe lastninske pravice po ZLNDL potrebno preveriti, kdo je v času lastninjenja imel dejansko pravico uporabe na nepremičnini, ki je predmet lastninjenja.

V zvezi s predpostavko iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ o nastanku težko nadomestljive škode, tožeča stranka zatrjuje, da tožena stranka s svojimi posegi na spornih zemljiščih devastira okolico. Tako je že posekala okrasno grmovje in druge rastline, saj je tožeča stranka do takrat to zemljišče uporabljala kot vrt. Na to zemljišče je nasula velike količine zemlje ter teren zvišala in ga zravnala z nivojem hiše, ki jo gradi. Zemljišče, ki ga predstavljajo parc. št. 275/2 in 276/13, ki je bilo prej na nivoju ostalih zemljišč tožeče stranke, je sedaj precej višje. Pripravljalna zemeljska dela na tem zemljišču kažejo, da bo tožena stranka tu postavila podporni zid. Tožena stranka v svojem ugovoru posegov v okolje, kot jih je zatrjevala tožeča stranka, ni zanikala. Navajala je, da ji nastaja nenadomestljiva škoda, ker ima sklenjene pogodbe, ki so vezane na roke izvedbe, nekatere tudi že vnaprej plačane. Z ustavitvijo del pa bo celotna dinamika del padla v vodo in toženka dejansko ne bo mogla več izvesti del in bo ta denar enostavno izgubila. Nima rešenega stanovanjskega vprašanja, živi kot najemnica in plačuje visoko najemnino, gradnja pa zaradi ravnanja tožnice stoji.

Da je tožeči stranki že nastala škoda, ki jo gre opredeliti kot težko nadomestljivo škodo, je tožeča stranka uspela izkazati stopnjo verjetnosti. S tem se sodišče osredotoča zgolj na posege, ki so opravljeni na parc. št. 275/2 in 276/13 k.o. Č., saj sta samo ti dve parceli predmet konkretnega postopka. Odstranitev okrasnega grmovja in drugih rastlin na zemljišču, ki ga je tožeča stranka uporabljala kot vrt, nasutje zemljišča, ki je zaradi tega sedaj v precej višjem nivoju od preostalega vrat tožeče stranke in priprave na izdelavo podpornega zidu, nedvomno kažejo na močan poseg v bivalno okolje tožeče stranke. Da ima tožena stranka namen devastirati okolje tudi v prihodnje, pa kažejo ponudbe in predračuni, na katere se sklicuje. Vse pravkar navedeno nakazuje tudi na verjetnost obstoja zatrjevane predpostavke po tretji alineji 3. odstavka 272. člena ZIZ, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki oziroma bi bila ta škoda za toženo stranko zgolj neznatna. Če je res, kar trdi tožena stranka, da sporni prostor uporablja le za občasno parkiranje oziroma dovoz do gradbišča, z izdano začasno odredbo ne bo utrpela nikakršne škode, saj bo na takšen način kljub izdani začasni odredbi še naprej lahko uporabljala sporno parkirišče za parkiranje in dovoz do gradbišča.

Oba kumulativna pogoja za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ sta tako izpolnjena, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo zavrnilo, pravilna, pritožba tožene stranke pa neutemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Tožena stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, nosi stroške pritožbenega postopka sama (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).