VSL Sodba I Cp 2006/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice), da sta ji toženi stranki (toženca) M. M. in M. K. dolžni nerazdelno plačati znesek v višini 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2014 do plačila, v roku 15 dni, in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnica dolžna tožencema povrniti pravdne stroške v znesku 228,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Navaja, da je napačen zaključek sodišča, da tožnica ni uspela dokazati, da je na podlagi pogodbenega razmerja opravila psihoterapevtske storitve za pokojnega J. M. Zaključki sodišča o tem, da zapustnikovi dolgi niso sestavni del zapuščine in zapuščinskemu sodišču ni treba ugotavljati priglašenih terjatev iz naslova zapustnikovih dolgov, so pravilni. V kolikor pa sodišče takšne ugotovitve povzame v sklepu, imajo pravno priznano veljavo. Sodišče navaja, da lahko zapuščinsko sodišče dediče zaveže k plačilu v zapuščino prijavljene terjatve le, če dediči terjatev soglasno priznajo, v nadaljevanju pa napačno tolmači pomen dednega dogovora v zapuščinskem postopku in s tem napačno uporabi materialno pravo. Dedni dogovor v zapuščinskem postopku predstavlja sodno poravnavo. Vsi trije dediči so sklenili dogovor, torej se tudi tretji dedič, ki se ni zavezal poravnati predmetne terjatve, strinja z obstojem te terjatve, ni pa se zavezal k plačilu. Vsi trije dediči so se torej strinjali z vsebino dednega dogovora. Sodišče enači status pravnomočne zaveze v dednem dogovoru s pravico, ki ni nikjer zapisana oziroma priznana. Vse stranke zapuščinskega postopka so bile seznanjene z vsebino prijavljene terjatve in njeno višino, nobena ni nasprotovala prijavljeni terjatvi, ne po obstoju ne po višini, nasprotno, dediči so sklenili dedni dogovor. Sodišče je napačno vrednotilo pomen zapisa pripoznave dolga v dednem dogovoru. Glede obstoja obligacijskega razmerja tožnica poudarja, da je vse svoje navedbe podkrepila z dokazi. Predlagala je zaslišanje vseh strank postopka. O obstoju terjatve bi vedela izpovedati tudi toženca. Predložila je popis svojih storitev oziroma prijavo terjatev v zapuščinski postopek, dedni dogovor, zapisnik obravnave v zadevi III D 2839/2013 z dne 7. 4. 2014 in sklep o dedovanju III D 2839/2013 z dne 7. 4. 2014. Iz predloženih dokumentov je razvidno, da so bile vse stranke zapuščinskega postopka seznanjene z obstojem tožničine terjatve, niso ji nasprotovale, vključile so jo v dedni dogovor. Če bi sodišče menilo, da je sporen temelj, bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem strank. Posledično tožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3Toženca v odgovoru na pritožbo tej nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodbe ni mogoče izpodbijati.

6Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče napačno tolmači pomen dednega dogovora v zapuščinskem postopku in s tem napačno uporabi materialno pravo. Dedni dogovor navede sodišče v sklepu o dedovanju v primeru, če v zapuščinskem postopku vsi dediči sporazumno predložijo delitev in način delitve zapuščine (tretji odstavek 214. člena Zakona o dedovanju, ZD). Gre za dogovor med dediči, ne pa za sodno poravnavo, ki bi bila sklenjena s tožnico. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da je bilo v sklepu o dedovanju povzeto le dejstvo obveze in pripravljenosti tožencev poravnati obveznost do tožnice, ni pa zapuščinsko sodišče zavezalo tožencev k plačilu prijavljene terjatve. Gre torej za priznanje dejstva, ki ne pomeni sodnega priznanja in ne odpravlja potrebe po dokazovanju upničine, v zapuščinski postopek priglašene terjatve. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

7Tožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče napačno vrednotilo pomen zapisa v dednem dogovoru. Sodišče je namreč pravilno navedlo, da so navedbe glede pravnomočne odločbe neutemeljene in se je pravilno ukvarjalo s presojo utemeljenosti terjatve, ki jo je tožnica prijavila v zapuščinskem postopku. Pravilno je navedlo tudi, da tožnica ni navedla ustrezne trditvene podlage in dokazov v zvezi s tem, ali in na kakšni podlagi je tožnica opravljala psihoterapevtske storitve in kakšna je bila obveznost pokojnega J. M. Tožnica ni izkazala podlage obstoja obveznosti, njenega obsega ter s strani koga je bilo naročeno delo. Pri ugotovitvi, da tožnica ni izkazala podlage obstoja obveznosti, njenega obsega ter s strani koga je bilo naročeno delo, gre za dejanske ugotovitve, ki jih v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati.

8Neutemeljena je navedba, da je tožnica vse svoje navedbe podkrepila z dokazi in v dokazne namene predlagala zaslišanje vseh strank postopka. Tožnica navaja, katere dokaze je predložila, vendar ob pravilnem zaključku sodišča, da ni navedla ustrezne trditvene podlage, s priloženimi (oziroma predlaganimi) dokazi trditvene podlage ni mogoče nadomestiti. To velja tudi za dokaz z zaslišanjem pravdnih strank, na katerega opozarja v pritožbi. Sicer pa se ta dokaz izvaja na glavni obravnavi, tožnica pa izvedbe naroka ni predlagala, zato je tudi iz tega razloga navedba, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z zaslišanjem pravdnih strank, neutemeljena.

9Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosita tudi toženca, saj njun odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških postopka temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP.