VSL sodba II Cpg 388/2011

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani - centralnega oddelka za verodostojno listino, opr. št. VL 47426/2010, z dne 08. 04. 2010 tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 936,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 01. 2010 do plačila in ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 91,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 08. 04. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 2.973,00 EUR (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 144,00 EUR z obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti. Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. člena ZPP). Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ob povedanem ni dopusten.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožnica kot prevoznik dne 19. 11. 2009 za toženko kot naročnika prevoza na relaciji pošiljatelj – prejemnik po CMR089253 opravila prevoz svežega piščančjega mesa z režimom temperature 0 stopinj Celzija do + 4 stopinje Celzija in po CMR02111092 prevoz svežega puranjega mesa z režimom temperature od 0 stopinj Celzija do + 3 stopinje Celzija. Tožena stranka je navedena prevoza po računu št. 09-007-026898 z dne 05. 01. 2010 poravnala. Ni pa poravnala računa št. 09-007-0286003, z dne 17. 12. 2009 v znesku 936,00 EUR, s katerim je tožnica zaračunala prevoz na relaciji O. (Poljska) – M. (Slovenija) za blago po transportnem listu CMR089326 in ki je bil podlaga za izdajo sklepa o izvršbi v tej zadevi, ker meni, da prevoznik pri prevozu blaga dne 19. 11. 2009 ni upošteval predpisanih pogojev prevoza pokvarljivega blaga. S tem ji je povzročil materialno škodo v znesku 2.973,00 EUR, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot terjatvi tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožnica blago predala prejemniku dne 21. 11. 2009, kupec M. d.o.o., pa je za dne 30. 11. 2009 prevzeto blago toženki istega dne podal reklamacijo. Zaključilo je, da bi toženka morala, v kolikor bi želela izpodbiti dejstvo, da je blago prejela v stanju, kot je opisano v tovornem listu, to morala storiti s pisnim pridržkom do vključno 01. 12. 2009, v skladu s 1. odstavkom 30. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz (CMR). Ker pridržka ni podala, velja dejstvo, da je prevzela blago „na prvi pogled“ za dokaz, da ga je prejela v stanju, kot je opisano v tovornem listu. Tovorna lista, s katerima je bil opravljen prevoz spornega blaga, pa sta izkazovala, da je bil režim temperature med prevozom 0 stopinj Celzija do + 3 stopinje Celzija oziroma 0 stopinj Celzija do + 4 stopinje Celzija.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi zgoraj navedenega zaključilo, da je tožeča stranka opravila prevoz blaga v skladu z zahtevami naročnika, v posledici česar ni odgovorna za škodo, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot.

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 1. in 2. odst. 30. člena CMR. Po 1. odst. 30. člena CMR velja, če prejemnik sprejme tovor, ne da bi v navzočnosti prevoznika opravil potreben pregled njegovega stanja ali mu izrazil pridržke in navedel izgubo ali škodo najkasneje ob izročitvi, kadar gre za izgubo ali škodo, ki je na zunaj vidna, oziroma v sedmih dneh od izročitve, izvzemši nedelje in državne praznike, kadar gre za izgubo ali škodo, ki na zunaj ni vidna, dejstvo, da je prevzel blago „na prvi pogled“ za dokaz, da ga je prejel v stanju, kot je opisano v tovornem listu. Če gre za izgubo ali škodo, ki na zunaj ni opazna, je treba pisno navesti omenjene pridržke. Če sta prejemnik in prevoznik v redu pregledala stanje blaga, je dokaz o nasprotnem izidu pregleda dopusten samo v primeru izgube ali škode, ki ni na zunaj opazna in to pod pogojem, da je prejemnik pisno sporočil pridržke prevozniku v sedmih dneh od prevzema, izvzemši nedelje in državne praznike (2. odst. 30. člena CMR).

Pritožnik ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da ni podal pisnega pridržka do vključno 01. 12. 2009, ko bi to moral storiti glede na določbo 1. odst. 30. člena CMR, upoštevaje pri tem, da škoda, ki naj bi nastala, ni bila na zunaj vidna. Pojasnjuje le, zakaj tega ni mogel storiti. Vendar je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da dejstvo, da je tožena stranka izpisek o temperaturi med prevozom od prejemnika pridobila šele dne 20. 04. 2010, na drugačno presojo, glede na jasne zahteve CMR po pisnem pridržku, izraženem v roku 7 dni od prevzema, ne more vplivati.

Prevoznik se nedvomno mora držati navodil o temperaturnem režimu, ki jih je predpisal proizvajalec mesa in navedel na CMR. Vendar pa vprašanje o tem, ali se je prevoznik teh navodil res držal, glede na to, da tožena stranka pridržkov pravočasno ni podala, niti ni odločilnega pomena. Zato za odločitev tudi ni pomembno, kakšni biokemični procesi se začnejo v piščančjem oziroma puranjem mesu in kdaj so vidni, v kolikor je temperatura višja od predpisane.

Očitki skladiščniku, da bi moral od prevoznika ob razkladanju zahtevati izpis temperatur med prevozom, so lahko pravnorelevantni le za razmerje med njim in toženo stranko, ne pa za sporno pravno razmerje.

Prvostopenjsko sodišče je ob povedanem pravilno odločilo, da terjatev tožene stranke za plačilo škode v višini 2.973,00 EUR, ne obstoji.

Pritožbeno sodišče sicer pripominja, da tožena stranka svoje terjatve ni uveljavljala v pobot terjatvi tožeče stranke, kot je to zmotno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, temveč je zahtevala povračilo škode. Uveljavljala je torej nasprotni dajatveni zahtevek. Ta vsebuje tudi zahtevo po ugotovitvi obstoja terjatve, o kateri je prvostopenjsko sodišče odločilo. Ni pa zavrnilo zahtevka za plačilo zahtevanega zneska škode. Vendar pa tožena stranka dopolnitve sodbe ni predlagala.

Prvostopenjsko sodišče je glede na navedeno, ob ugotovitvi, da je tožnica izpolnila obveznost prevoza, katerega plačilo je predmet tega spora, pravilno zaključilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo nobene od ostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).