VSL sodba II Cp 4538/2010

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka spremeni tako, da glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 3.420,20 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.“

V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo, da se postopek zaradi umika tožbe za znesek 29.655,05 EUR ustavi, dovoli objektivna sprememba tožbe ter tožbeni zahtevek zviša na 159.499,85 EUR. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati odškodnino v znesku 59.010,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.1.2008 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 5.000,00 EUR od 14.6.2007 do 3.8.2007, od zneska 95.073,20 EUR od 4.8.2007 do 17.8.2007 in od zneska 89.732,85 EUR od 18.8.2007 do 18.11.2007. Zahtevek za plačilo zneska 100.489,63 EUR in za zakonske zamudne obresti, ki presegajo zakonske zamudne obresti, ki jim je ugodilo, je zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 6.475,43 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik izpodbija sodbo v njenem zavrnilnem delu za znesek 44.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2008 dalje zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi ter tožniku, poleg do sedaj prisojene odškodnine, prisodi še 44.500,00 EUR in sicer za prestane telesne bolečine in nevšečnosti še 8.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti še 26.000,00 EUR, za skaženost še 4.500,00 EUR in za strah še 6.000,00 EUR. Prizna naj tudi temu ustrezne pravdne stroške in stroške pritožbe ter jih naloži v plačilo toženi stranki. Po prepričanju tožnika je, glede na okoliščine primera, prisojena odškodnina prenizka in ne upošteva dovolj pomena prizadetega zdravja in sposobnosti tožnika, kot to zahteva 179.čl. OZ. Nasprotuje ugotovitvi, da se odškodnina za podobne poškodbe, to je poškodbe očesa oziroma izgube vida enega očesa, giblje med 50 in 130 povprečnimi neto plačami, pri čemer je sodišče upoštevalo povprečje 89 povprečnih neto mesečnih plač. Sodišče bi moralo iz podatkov za izračun povprečja izločiti tiste primere, ki izrazito odstopajo navzdol ali pa navzgor. Če bi sodišče upoštevalo pravilno izhodišče za višino odškodnine za izgubo vida na eno oko, bi ugotovilo, da je povprečje nekaj manj kot 97 plač. Upoštevajoč tudi tožnikove ostale poškodbe (izgubo zob, večkratni zlom čeljusti, raztrganine na obrazu) bi bila primerna odškodnina najmanj 143 povprečnih neto mesečnih plač oz. znesek 138.096,53 EUR. Tožnik nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je pretiraval glede trajanja in jakosti bolečin. Tudi izvedenska mnenja v tem pogledu niso povsem prepričljiva. Tožnik je prestajal zelo hude bolečine, katerih pa izvedenec ni omenjal, sodišče pa je pojasnilo, da je izvedenec pod hude bolečine štel tudi zelo hude bolečine, kar pa ni časovno opredeljeno, je pa med njimi razlika. Tudi stopnje zelo hudih bolečin ni mogoče dokazovati s tem, da tožnik ni zahteval močnejših analgetikov za lajšanje bolečin. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 54.000,00 EUR bi bila primerna, če bi tožniku ostala kot posledica le izguba vida na eno oko z vsemi posledičnimi omejitvami v življenju. Pri pritožniku pa je šlo praktično za uničeno zobovje na najbolj izpostavljenem delu obraza, zaradi česar njegova sposobnost uživanja hrane, kljub sanaciji, ki jo bo potrebno ponavljati, nikoli ne bo enaka tisti pred poškodbo. Zapis v izvedenskem mnenju izvedenca Ž., da poškodba oficialnega področja ni zapustila trajnih posledic v smislu življenjskih aktivnosti, ker da je bila popolnoma sanirana v funkcionalnem kot v estetskem pogledu, enostavno ne drži in jo negira tudi sam izvedenec s tem, ko pove, da nobeno umetno zobovje ne more nadomestiti pravega. Glede na ugotovitev sodišča, da je pri tožniku na zgornji ustnici vidna nepravilnost in da gre tudi za skaženost šarenice desnega očesa, kar je vse vidno na pogovorni razdalji ter da tožnika navedeni defekti na obrazu subjektivno zelo psihično obremenjujejo, tožnik meni, da je primerno zvišati odškodnino iz naslova odškodnine za skaženost na 8.000,00 EUR. Tudi odškodnina za prestani strah je prenizko odmerjena. Opozarja, da odmerjena odškodnina v višini 4.000,00 EUR ne upošteva, da je šlo za hud primaren in sekundarni strah za dva pomembna področja človeškega telesa, zato je bila intenzivnost strahu, ki ga je doživljal tožnik, bistveno večja in bi se zato morala odražati na višini te odškodnine.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v obsodilnem delu, ki presega prisojeni znesek odškodnine za nematerialno škodo v višini 28.590,22 EUR, to je za znesek prisojene odškodnine v višini 30.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2008 dalje do plačila, za prisojene zakonske zamudne obresti od zneska 30.000,00 EUR od dne 4.8.2007 do 17.8.2007 in za zakonske zamudne obresti od zneska 30.000,00 EUR od 18.8.2007 do 18.11.2007 ter za ustrezen sorazmerni del stroškov postopka. Pritožuje pa se tudi zoper prisojene pravdne stroške v višini nad prisojenih 881,00 EUR, torej za znesek 5.594,43 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Meni, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, ko je tožniku za utrpljeno nematerialno škodo priznalo 93.500,00 EUR odškodnine. Prisojena odškodnina ne ohranja sorazmerja z drugimi odškodninami, nenazadnje pa je odmerjena odškodnina nesorazmerno visoka tudi v odnosu do odškodnin za katastrofalne nepremoženjske škode. Opozarja tudi, da je sodišče odmerilo odškodnino po cenah na dan izdaje sodbe, znano pa je, da se bile odškodnine v času izdaje sodbe precej nižje od odškodnin po sodbah, ki jih je za primerjavo ponudilo sodišče prve stopnje. Sodišče je mnogo previsoko odmerilo odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti, zlasti glede na dolžino zdravljenja in trajanje ter intenziteto telesnih bolečin. Dela nezmožen zaradi poškodbe je bil tožnik od 23.2.2006 do 15.2.2007 ter dva dni v juliju 2007. Samo očesno zdravljenje je bilo zaključeno dne 17.5.2006, to pa je v manj kot treh mesecih po poškodbi. Odškodnina je previsoka tudi glede bolečin, povezanih s posamezno poškodbo, ki so se po mnenju izvedencev prekrivale in jih je bilo torej lažje prenašati kot pa bolečine za vsako poškodbo posebej. To bi moralo sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine in ne seštevati odškodnin za telesne bolečine, kot so bile za posamezno poškodbo prisojene v drugih primerih. Neutemeljeno pa je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Fotografije, ki jih je predložil v spis tožnik so zavajujoče, saj so bile posnete po poškodbi, tekom zdravljenja. Pri tožniku pri običajnih medčloveških stikih ni zaznati nobene skaženosti. Tožena stranka se strinja, da je tožnik utrpel precej strahu, ki je bil tudi zelo intenziven. Kljub temu pa je odškodnina po tej postavki nekoliko previsoka glede na sodno prakso v drugih podobnih primerih. Tudi pri odškodnini zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče ni upoštevalo, da gre za zmanjšanje življenjske aktivnosti predvsem na račun poškodbe očesa, saj je poškodba obraza in zobovja v celoti sanirana, tako v estetskem kot v funkcionalnem smislu, kar vse izhaja iz zaključka mnenja prof. dr. Ž. z dne 9.7.2009. Sodišče prve stopnje pa je napačno odmerilo tudi pravdne stroške. Temelj tožbenega zahtevka ni bil sporen, tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala le po višini. Prvostopenjsko sodišče je zato nepravilno odmerilo stroške pravde v skladu z uspehom pravdnih strank, pri čemer je štelo, da je tožeča stranka v pravdi uspela po temelju v višini 100% in po višini s 45%. Sodišče pa bi moralo uspeh tožeče stranke ovrednotiti na 45%, uspeh tožene pa na 55%.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem zavrača kot neutemeljene vse pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za škodo, ki jo je tožnik utrpel v nesreči pri delu dne 23.2.2006, ko je bil kot pripravnik navzoč pri preizkušanju vzdržljivosti gume za samokolnico, ob tem pa je plašč razneslo in razdvojilo platišče, del pa je priletel tožniku v obraz. Tožnik je pri tem utrpel fragmentirani zlom zobiščnega nastavka zgornje čeljustnice, izbitje zob 13, 12, 11, 21, 22, 23, 24, zlom zobne krone III. stopnje zoba 33, zlom zobne korenine zoba 34, raztrgnino desne zgornje ustnice, ureznino desne trepalnice, pretres možganov, zlom ličnične kosti, udarnino desnega očesnega zrkla z raztrganjem šarenice in krvavitvijo v sprednji očesni prekat ter poškodbo žilnice in mrežnice desnega očesa, kasneje pa brazgotinjenje žilnice in mrežnice, propad čutnega vidnega epitelija mrežnice in s tem trajno praktično popolno izgubo vida desnega očesa z zaostankom korekcije svetlobe v preriferiji vidnega polja desnega očesa.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo dejstva, od katerih je odvisna višina odškodninskega zahtevka ter glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba tožnika tega pritožbenega razloga ne konkretizira.

V zvezi z uporabo materialnega prava je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine, zato ni podlage za višjo odškodnino, kot se zavzema tožnik, niti za nižjo odškodnino, kot se zavzema tožena stranka. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje natančno ugotovilo obseg posameznih oblik nepremoženjske škode, nato pa obseg tožnikovega trpljenja ustrezno individualiziralo.

Trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter obseg nevšečnosti med zdravljenjem kot posledica obravnavane nezgode je sodišče prve stopnje ugotovilo v obsegu, ki v bistvenem ne odstopa od posledic, ki jih oškodovanci utrpijo ob poškodbah, kakršne je pritožnik utrpel. V sodni praksi je zaslediti primere, ko so sodišča za to vrsto škode – zaradi izgube desnega očesa prisojala nižjo odškodnino, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, ker pa je poleg te poškodbe pritožnik utrpel tudi pretres možganov, zlom zobiščnega nastavka zgornje čeljustnice in izbitje zob, zaradi česar so bile njegove telesne bolečine gotovo intenzivnejše, prav tako pa je imel zaradi navedenih poškodb tudi določene večje nevšečnosti med zdravljenjem, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je prisojena odškodnina v višini 32.000,00 EUR za to vrsto škode, primerna. Pri tem sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo, da so se bolečine pri tožniku dejansko pojavljale skozi celotno obdobje zdravljenja, vendar pa niso bile konstantne, temveč so se v hujši ali lažji obliki pojavljale v določenem obdobju po nezgodi in po operativnih posegih. Po drugi strani pa je sodišče upoštevalo tudi gibanje zniževanja višine prisojenih odškodnin (glej 5. odstavek stran 12 obrazložitve sodbe).

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz ugotovitev izvedenca in izpovedi tožnika. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pri tožniku prišlo do izgube prostorskega globinskega vida zaradi česar tožnik težje upravlja osebna motorna vozila, zaradi izgube vidnega polja na desni strani so potrebni dodatni premiki glave v smeri iskanega predmeta, čeprav je ohranjena zmožnost upravljanja z vozniškim dovoljenjem A in B kategorije, (izgubljena pa je zmožnost upravljanja z vozniškim dovoljenjem A1 in C kategorije); tožnik ne sme delati na višini in pri vseh delih in opravilih, ki zahtevajo globinski, prostorski vid; onemogočeno mu je športno udejstvovanje pri igrah z žogo in kolesarjenje po neravnih terenih; otežkočena je hoja po stopnicah in planinarjenje; hitreje se utrudi pri branju, gledanju TV in delu z računalnikom, ter hoji po neznanem, neravnem terenu. Pri odmeri odškodnine je sodišče upoštevalo kot posledico nezgode tudi dejstvo, da nobeno umetno zobovje ne more nadomestiti pravega. Navedene posledice utrpelih poškodb izdatno posegajo v tožnikovo življenje, kljub temu pa ne dosegajo tolikšne izredne škode, ki bi opravičevale odmero višje denarne odškodnine iz tega naslova od odmerjene. Pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tako starost oškodovanca kot tudi posledice, ki jih ima v vsakdanjem življenju in pri delu ter omejitve, ki jih mora sprejemati.

Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da pri tožniku ni zaznati skaženosti. Za prisojo denarne odškodnine iz tega naslova mora sodišče napolniti pravni standard skaženosti, ki mora biti objektivno zaznavna kot sprememba zunanjosti in subjektivno doživeta kot psihično trpljenje oškodovanca. Da so spremembe tožnikove zunanjosti opazne navzven, izhaja tako iz izvedenskega mnenja, ki navaja, da je pri tožniku zaznavna 5 cm kožna brazgotina v predelu zgornje ustnice z viškom rdečila kot tudi iz zaznave sodišča, da je pri tožniku od blizu na zgornji ustnici opaziti nepravilnosti, to je manjšo izboklino ter da velja enako tudi za skaženost šarenice desnega očesa. Res je skaženost tožnika le lažje stopnje, vendar pa se nahaja na najbolj opaznem delu telesa, to je na obrazu. Glede na to, da gre za mladega človeka, ki je pogosteje v stiku z ljudmi, mu iz tega naslova pripada odmerjena odškodnina v višini 3.500,00 EUR. Obseg skaženosti pa ne dovoljuje priznanje višje odškodnine, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, ne dovoljuje.

Tudi odškodnina iz naslova strahu je primerljiva z odškodninami za tovrstno škodo v drugih podobnih primerih. Tožnik je prestal močan primarni strah zaradi poškodbe očesa, in zobovja prav tako pa je prestajal tudi sekundarni strah zaradi izida zdravljenja tako očesa kakor tudi zobovje.

Celotna priznana odškodnina ni majhna, prav tako pa tudi ni pod mejami, ki jih priznava sodna praksa. Tožnikov odškodninski primer se glede na opisane poškodbe uvršča v skupino hudih primerov po Fischerjevi razvrstitvi. Primerjava vrste in obsega tožnikovih posledic s podobnim primeri iz sodne prakse pokaže, da je prisojena odškodnina v višini 97 povprečnih neto plač sorazmerna nastali škodi, ter da sta bili obe načeli za odmero odškodnine pravilno upoštevani. Upoštevanje sodne prakse je za sodišče zavezujoče zato, ker zagotavlja enakost strank, vendar pa je potrebno upoštevati le enake oziroma bistveno podobne zadeve kot je obravnavana zadeva. Zato ni mogoče ugotavljati neko povprečje med priznanimi odškodninami, katera edina stična točka med njimi je poškodba oziroma izguba vida enega očesa. Tožnik ima res prizadet vid na enem očesu, kar pomeni znatno prikrajšanje, vendar pa se omejitve nanašajo le na tiste dejavnosti, ki zahtevajo popoln vid, medtem ko na ostale ne. Zato je treba prisojeno odškodnino primerjati z odškodninami v primerih, ko so oškodovanci deloma omejeni v določeni sferi dejavnosti, ne pa v celoti. Pri tem pa se izkaže, da je prisojena odškodnina v mejah, ki jih je določila sodna praksa.

Pritožba tožene stranke pa utemeljeno opozarja, da med strankama temelj odškodnine ni bil sporen, zato bi moralo prvostopno sodišče pri odmeri pravdnih stroškov upoštevati uspeh tožnika samo po višini. Stroški tožnika znašajo 9.530,74 EUR in glede na to, da je uspel z 45%, je upravičen do povrnitve stroškov v višini 4.288,90 EUR. Stroški tožene stranke znašajo 1.579,38 EUR in glede na njen uspeh (55%), ji je tožnik dolžan povrniti 868,70 EUR. Po pobotanju ostane razlika 3.420,20 EUR, ki jo je dolžna povrniti tožena stranka tožniku.

Glede na navedeno je višje sodišče, v skladu z določilom 358. in 353. člena ZPP, pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo odločitev o stroških postopka, v ostalem delu pa je pritožbo tožene stranke ter v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, vendar le glede stranske terjatve, medtem ko tožnik s pritožbo ni uspel, zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.