VSC sodba II Kp 26/2010

Pritožba zagovornika obtoženega J. V. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Po I. odst. 98. člena v zvezi s I. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obtoženec plačati sodno takso kot strošek kazenskega postopka nastal s pritožbo.

S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi J. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. in I. odst. 325. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen osmih mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta. Po IV. odst. 95. člena ZKP je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse.

Zagovornik sodbo izpodbija zaradi razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po zagovornikovem mnenju obtoženec ni kršil blanketne norme. Pred zavijanjem v levo je nakazal smer vožnje, pogledal v vzvratno in stransko ogledalo ter zaviral. Do prometne nesreče je prišlo zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov s strani oškodovanca. Izvedensko mnenje je nepopolno. Izvedenec ni znal pojasniti, kaj se je dogajalo pred trenutkom zavijanja in je v tej zvezi podal več teorij. V trenutku zavijanja noben voznik ne gleda nazaj, temveč naprej, saj mora spremljati promet iz nasprotne smeri. Ne drži povzetek iz izvedenskega mnenja, da naj bi motorist reagiral z rahlim zavijanjem v levo in močnim zaviranjem. Sledi motornega kolesa so potekale povsem naravnost. Motorist je za obtožencem pripeljal s preveliko hitrostjo. Izmišljena je navedba sodišča prve stopnje, da je preglednost na kraju prometne nesreče tolikšna, da bi obtoženec moral motorista opaziti. Ko se je obtoženec prepričeval o prometu za njegovim vozilom, motorista ni videl, saj ga še ni bilo v njegovem vidnem polju, ko pa je zavijal v levo, pa se ni več ukvarjal s prometom za njim, saj se je že pred tem prepričal o prosti poti, hkrati pa se je upravičeno zanašal na vidne znake (zavorne luči in smernike). Izvedensko mnenje ne dokazuje, da obtoženec v trenutku pred zavijanjem ni pogledal v ogledalo, kakor mu nalaga blanketna norma. Motorist je v vidno polje vzvratnih ogledal pripeljal šele v trenutku obtoženčevega zavijanja, kar pa je bilo že prepozno. Smrt motorista je nastopila izključno zaradi njegovega nezakonitega ravnanja. Sodba je sama s seboj v nasprotju, ker sodišče samo ugotavlja, da se mora udeleženec v prometu prepričati preden zavije, vendar pa je v postopku šlo za dokazovanje le v smeri ravnanja obtoženega v trenutku, ko je že zavijal. Z zavrnitvijo dokazov je sodišče prve stopnje storilo vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna. Ugotovitev dejstva, ali je motorist pravilno nosil čelado, bi bila ključnega pomena, saj bi se v kombinaciji z izvedencem medicinske stroke lahko ugotovilo, ali bi preživel trčenje, če bi nosil zaščitno čelado. Pravilna nošnja zaščitne čelade bi lahko spremenila potek dogodkov, kar pomeni, da je ta okoliščina ključna za vzpostavitev ali pretrganje vzročne zveze. Obtoženi je vozil po predpisih, do prometne nesreče pa je prišlo zaradi naključja. Vzročna zveza med ravnanjem obtoženca in končno posledico je bila prekinjena z ravnanjem motorista. Kršil je toliko cestnoprometnih predpisov, da to izniči kakršnokoli ravnanje obtoženca.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odst. 377. člena ZKP predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

V odgovoru na stališče višjega državnega tožilca je zagovornik vztrajal pri pritožbenih navedbah.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obtožencev zagovor je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. in I. odst. 325. člena KZ. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji, še zlasti glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, pa dodaja:

Pritožbeno ni sprejemljiva zagovornikova trditev, da obtoženčeva vožnja pred nastankom prometne nesreče ni bila protipredpisna, v smislu kršitve določb I. odst. 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Kršena blanketna norma nalaga vozniku dolžnost, da se, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, premikom vozila ali vključevanjem v promet, prepriča, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje in svojo namero pravočasno in nedvoumno nakaže s smerno utripalko. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je prvostopno sodišče sprejelo kot verodostojen obtoženčev zagovor, da je namero zavijanja levo na stransko ulico sicer nakazal z levo smerno utripalko (kar potrjujejo tudi ugotovitve ogleda kraja kaznivega dejanja), vendar pa je obenem zaključilo, da se pred samim zavijanjem ni dovolj temeljito prepričal, ali to lahko stori brez nevarnosti za voznika motornega kolesa B. T. Pri svojih zaključkih se je sodišče prve stopnje upravičeno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izvedensko mnenje izdelano v skladu s pravili stroke in mu ne gre očitati nobenih nepopolnosti ali neskladnosti. Izvedenec je tako v pisnem mnenju, kakor tudi na glavni obravnavi, zanesljivo opisal vožnjo obeh udeležencev prometne nesreče. Zato nikakor ne drži pritožbeni očitek o več izvedenčevih teorijah. Tovrstne kritike izvedenskega mnenja obramba niti ni izrazila v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po podatkih izvedenca je znašala preglednost za obtoženca kot voznika osebnega vozila nazaj, pred zavijanjem levo, v vzvratnem ogledalu vsaj 120 metrov. Na ravnem delu ceste pred križiščem je obtoženec pričel zmanjševati hitrost svoje vožnje, motorist pa pričel z manevrom prehitevanja obtoženčevega osebnega vozila. Ko je motorist zaznal obtoženčevo zavijanje levo, je bil od obtoženčevega vozila oddaljen okrog 19,80 metra in je tudi sam reagiral z rahlim zavijanjem levo in močnim zaviranjem. V trenutku močnega zaviranja je bil motorist oddaljen 7,4 metra od zadnjega dela obtoženčevega vozila. Odločilen podatek, ki ga niti zagovornik ni izpodbijal, je torej, da je bil v trenutku obtoženčevega zavijanja levo na stransko ulico, motorist v dosegu vidljivosti vzvratnih ogledal osebnega vozila, na razdalji okrog 19,80 metra za tem vozilom. Glede na siceršnjo vidljivost nazaj, oddaljenost oškodovanega motorista v trenutku pričetka obtoženčevega zavijanja ter s tem možnost njegove zaznave v vzvratnih ogledalih obtoženčevega osebnega vozila, je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi obtoženec s pozornostjo, ki jo udeležencem v prometu nalaga določba I. odst. 27. člena ZVCP-1, zagotovo lahko motorista videl pravočasno, še pred manevrom zavijanja levo. Ker bi obtoženec, ob zahtevani pozornosti, torej lahko motorista še pred zavijanjem pravočasno opazil, je neutemeljeno razlogovanje pritožnika, ko se le-ta omejuje na sam trenutek zavijanja obtoženca levo in zatrjuje, da v trenutku zavijanja noben voznik ne gleda nazaj. Obtožencu se namreč ne očita, da se v varnost zavijanja za druge udeležence v prometu ni prepričal v trenutku, ko je z zavijanjem že začel, ampak, da tega dolžnostnega ravnanja ni uresničil že pred samim zavijanjem, ko je imel za to, glede na zgoraj povzete zaključke izvedenca, vse objektivne možnosti. Neutemeljeno zagovornik graja izvedensko mnenje v delu, kjer izvedenec ugotavlja, da je motorist najprej reagiral z rahlim zavijanjem v levo in nato z močnim zaviranjem, češ da so sledi motornega kolesa potekale povsem naravnost. Rahlo zavijanje motorista levo ni na vozišču moglo zapustiti nobenih sledi, te so nastale šele z močnim zaviranjem in so vidne pod št. 3 na skici prometne nesreče. Izvedensko mnenje sicer res obtožencu neposredno ne dokazuje, da v trenutku pred zavijanjem ni pogledal v vzvratno ogledalo, je pa na podlagi izvedenčevih ugotovitev sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno, da se obtoženec pred zavijanjem levo ni dovolj temeljito prepričal, da to lahko stori brez nevarnosti za za njim vozečega motorista, čeprav je imel vse objektivne možnosti za takšno ravnanje, s katerim bi preprečil nastanek prometne nesreče, saj bi lahko ob pravočasni zaznavi motorista, ne pričel zavijati levo. Glede na navedeno je napačna pritožnikova trditev, da je izpodbijana „sodba sama s seboj v nasprotju“ (kar bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odst. 371. člena ZKP), saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zapisalo, da bi lahko obtoženec motorista pravočasno videl in nezgodo preprečil, ker je bil slednji v trenutku, ko je obtoženec začel z zavijanjem levo, 19,80 metra za osebnim vozilom in v dosegu vidljivosti vzvratnih ogledal osebnega vozila. Vse navedeno pa se povsem ujema tudi z opisom kaznivega dejanja zapisanim v krivdoreku izpodbijane sodbe. Zato je očitno, da v prvem postopku ni šlo zgolj za obravnavanje obtoženčevega ravnanja v trenutku, ko je že zavijal, kot zmotno zatrjuje pritožnik. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredeljevalo glede „dosega vidljivosti vzvratnih ogledal“ osebnega vozila, zato povzetek obtoženčevega zagovora iz preiskave, ko je govoril le o „vzvratnem ogledalu“, z ničemer ni vplival k morebitni nepravilnosti izpodbijane sodbe.

Po stališču kazenskopravne teorije je vzročna zveza prekinjena v primerih, ko se vrine v vzročno verigo med dejanje storilca in nastalo končno posledico ravnanje druge osebe, če ima znake kaznivega dejanja in vzročno verigo preusmeri; ko kasnejši dogodki ali ravnanja drugih oseb (ki sicer nimajo narave kaznivih dejanj, so pa takšne intenzitete in kvalitete), povsem preusmerijo vzročni tok oziroma odpravijo učinke prvotnega ravnanja in ko so vzročno verigo pretrgali elementarni dogodki. V primerih, ko je tudi oškodovanec kot udeleženec v javnem prometu vozil v nasprotju s predpisi velja pravilo, da protipredpisna vožnja enega udeleženca ne izključi odgovornosti drugega. Čeprav je sicer res, da je motorist pred nastankom prometne nesreče kršil cestnoprometne predpise s prehitevanjem obtoženčevega vozila, kljub temu, da mu je to neprekinjena sredinska črta prepovedovala in da je vozil hitreje od dovoljenih 50 km/h, nevarne situacije, ki je bila vzrok prometne nesreče ni povzročil on, ampak obtoženec, s kršitvijo določb I. odstavka 27. člena ZVCP-1. Kljub protipredpisnosti oškodovančeva vožnja ni predstavljala ravnanja, ki bi obtoženčevo protipredpisno vožnjo povsem izključil kot vzrok prometne nesreče, oziroma jo razvrednotil zgolj na pogoj. Pri tem gre še opozoriti na ugotovitve izvedenca, da bi lahko motorist ob enakem reagiranju z zaviranjem, zaustavil pred mestom trčenja, če bi vozil do največ 35,60 km/h, torej v mejah splošne omejitve hitrosti na kraju prometne nesreče. O obstoju vzročne zveze med obtoženčevo protipredpisno vožnjo in nastankom prometne nesreče kot posledice te vožnje, se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zadostno opredelilo in s navedenimi razlogi soglaša tudi sodišče druge stopnje. Glede na takšen zaključek pa za vzpostavitev ali pretrganje vzročne zveze ni odločilna okoliščina, ali je motorist nosil čelado, oziroma ali jo je nosil pravilno.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje zavrnitvijo zagovornikovih dokaznih predlogov kršilo obtoženčevo pravico do obrambe. V 29. členu Ustava RS zagotavlja pravna jamstva v kazenskem postopku. Tretja alineja tega člena določa, da mora biti vsakomur, ki je bil obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po ustaljeni ustavnosodni presoji (npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up-34/93 z dne 08.06.1995) pa sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti le tedaj, kadar je predlagan dokaz pravno relevanten, se pravi pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in s katerim je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. V I. odst. 18. člena ZKP je določeno, da pravica sodišča, da presoja ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena formalna dokazna pravila ali z njimi omejena. S tem je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s tem načelom, pri čemer je dokazne predloge obtoženčevega zagovornika zavrnilo in zavrnitev ustrezno pojasnilo v obrazložitvi sodbe.

V skladu z določbo 386. člena ZKP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji in ob tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni ter se utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe z določeno kaznijo osmih mesecev zapora in najkrajšo možno preizkusno dobo enega leta, pri čemer je kot pomembne olajševalne okoliščine izpostavilo najnižjo stopnjo obtoženčeve krivde, njegovo dosedanjo nekaznovanost ter oškodovančev soprispevek.

Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz I. odst. 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel in zato mora obtoženec, po določbi I. odst. 98. člena ZKP v zvezi s I. odst. 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 kot strošek pritožbenega postopka.