VSRS Sodba X Ips 325/2009

I. Revizija se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožničino (revidentkino) tožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Dravograd z dne 26. 3. 2008, s katero je revidentkinemu pravnemu predniku kot denacionalizacijskemu upravičencu priznala odškodnino za podržavljeno premoženje, ki ga ni možno vrniti v naravi, in sicer v višini 128.826,63 DEM v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d. d. - SOD s pripadajočimi obrestmi. Revidentkino pritožbo zoper dopolnilno odločbo organa prve stopnje je Ministrstvo za gospodarstvo zavrnilo z odločbo z dne 26. 5. 2008.

2Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da gre v obravnavanem primeru za odločanje o vračanju dela premoženja, podržavljenega upravičencu v sklopu podjetja, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. O vračanju dela podržavljenega podjetja (objekti s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem in fundusom k pomožnim objektom ter neto aktiva - stroji, prevozna sredstva, inventar, surovine in izdelki) v obveznicah SOD je bilo že odločeno s pravnomočno odločbo, z drugo delno odločbo pa je bilo odločeno tudi o vračilu dela zemljišč v naravi. Preostali del podržavljenega premoženja, ki je predmet izpodbijane odločbe, predstavljajo nepremičnine del parc. št. 1 travnik v izmeri 13.641 m2, parc. št. 2 travnik v izmeri 1.256 m2, parc. št. 3 pašnik v izmeri 430 m2 in parc. št. 4 pašnik v izmeri 1.212 m2, vse k. o. ... Vrednost podržavljenih nepremičnin je bila ugotovljena v skladu s 44. členom Zakona o denacionalizaciji – ZDen (stanje ob podržavljenju in vrednost sedaj) in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, in sicer za nepremičnino parc. št. 1, ki se šteje za kmetijsko zemljišče, spremenjeno v odprto skladišče, na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) in za ostala zemljišča, ki so bila ob podržavljenju kmetijska zemljišča, na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok).

3Revidentka v reviziji uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj bi po njenem mnenju morala odškodnina znašati 1,106.643,56 DEM in ne le dosojenih 128.826,63 DEM. Dovoljena pa naj bi bila revizija tudi po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker odločitev sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Revizijo vlaga iz revizijskega razloga po 2. točki prvega odstavka 85. člena ZUS-1, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko v postopkih denacionalizacije za stavbno zemljišče šteje le tisto zemljišče, za katero je v konkretnem primeru bilo izkazano, da naj bi bilo kot tako opredeljeno v prostorskih aktih, veljavnih v času podržavljanja, ali da mu je takšno namembnost določil akt, na podlagi katerega je bilo podržavljeno. Meni, da so lahko kot stavbna zemljišča vrednotena tudi zemljišča, ki teh pogojev ne izpolnjujejo, če to utemeljujejo specifične okoliščine konkretnega primera. Na zemljišču parc. št. 1 k. o. ... so stali poslovni in infrastrukturni objekti, preostala površina iste zemljiške parcele pa je neposredno služila za rabo in funkcioniranje navedenih objektov. Sporne površine so predstavljale funkcionalno zemljišče k obstoječim legalno zgrajenim objektom. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Prijavlja stroške revizijskega postopka.

4Tožena stranka in prizadeta stranka SOD sta predlagali zavrnitev revizije.

K I. točki izreka:

5Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

6Revizija ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporen le še status zemljišča, del parc. št. 1, travnik v izmeri 13.641 m2, pripisane k vl. št. 24, k. o. ..., ki ga ni mogoče vrniti v naravi v last in posest upravičencu, posledično pa višina odškodnine za to zemljišče. Za druga zemljišča, ki jih obravnava izpodbijana delna odločba (parc. št. 2 travnik v izmeri 1.256 m2, parc. št. 3 pašnik v izmeri 430 m2 in parc. št. 4 pašnik v izmeri 1.212 m2, vse k. o. ...), pa ni spora o tem, da so bila podržavljena kot kmetijska zemljišča in da je odškodnina zanje v izpodbijani odločbi pravilno določena.

8Površina spornega zemljišča parc. št. 1 ni sporna; nesporno je tudi, da je bilo to zemljišče podržavljeno kot kmetijsko zemljišče, da ga ni mogoče vrniti v naravi, da so objekti podržavljenega podjetja stali zgolj na tem zemljišču in da je upravičenec že prejel odškodnino tako za objekte kot tudi za funkcionalno zemljišče k objektom. Sporno pa je, ali bi se moralo celotno to zemljišče šteti za funkcionalno zemljišče k objektom in bi morala biti temu ustrezno odmerjena tudi odškodnina zanj.

9Po določbi prvega odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljanja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Glede na različne vrste premoženja (kmetijska zemljišča, gozdovi, stavbna zemljišča, podjetja, premičnine ipd.) so v 44. členu ZDen predpisani osnovni kriteriji za vrednotenje podržavljenega premoženja v postopku denacionalizacije, podana pa je tudi zakonska podlaga za izdajo podzakonskih predpisov za določitev kriterijev in meril za določitev odškodnine.

10V tretjem odstavku 44. člena ZDen je določeno, da se vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov, ter zemljišč, uporabljenih (po podržavljenju) za gradnje, določi glede na njihovo katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi Odloka. To v povezavi s prvim odstavkom tega člena pomeni, da je pomembno njihovo zemljiškokatastrsko stanje ob podržavljenju. Iz navedene določbe tudi izhaja, da so zemljišča, ki so se ob podržavljenju v zemljiškem katastru vodila kot kmetijska zemljišča oziroma gozd, bila kot taka tudi podržavljena, razen če so bila v skladu s tedaj veljavnimi predpisi z ustreznim aktom opredeljena kot stavbna. Kot stavbna zemljišča so se podržavila tudi tedaj, če je bilo zanje izdano gradbeno dovoljenje ali je bil na njih zgrajen trajen objekt oziroma so bila (tedaj) določena kot funkcionalna zemljišča k trajnim objektom (v slednjem primeru gre za zazidano stavbno zemljišče), ali če jim je namembnost spremenil predpis oziroma akt o podržavljenju oziroma če so bila v planih stanovanjske oziroma komunalne gradnje opredeljena kot stavbna. Glede nezazidanih stavbnih zemljišč v času podržavljenja je sprejelo stališče tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi U-I-82/92 (Ur. l. RS, št. 65/93).

11V šestem odstavku 44. člena ZDen pa je predvidena izdaja podzakonskega akta, s katerim se uredi vrednotenje podržavljenega premoženja, ki ni zajeto v nobenem drugem odstavku navedenega člena. Tako premoženje se v postopku denacionalizacije torej vrednoti po Navodilu. Da je Navodilo le tehnični predpis, ki lahko določa le tehnična merila za ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-82/92 (Ur. l. RS, št. 65/93), tako stališče pa je zavzela tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. I Up 1246/2006 z dne 8. 5. 2008). Zato se z njim oziroma na njegovi podlagi namembnost zemljišč ne določa.

12V obravnavanem primeru je bil del predmetnega zemljišča podržavljen kot kmetijsko zemljišče, saj je bil v zemljiškem katastru opredeljen kot kmetijska katastrska kultura. Revidentka zanj tudi ni izkazala, da bi bilo v tedaj veljavnih prostorskih aktih opredeljeno kot stavbno zemljišče, predpis, na podlagi katerega je bilo podržavljeno, pa zemljišču ni spremenil statusa, zemljišče pa tudi ni bilo predvideno za zidavo v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje. Ker pa se je uporabljalo za odprto skladiščenje hlodovine in rezanega lesa, kar v zadevi niti ni sporno, je bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča zanj določena odškodnina pravilno in zakonito na podlagi določbe tretjega odstavka 15. člena Navodila oziroma priloge 4, ki je sestavni del Navodila. V navedeni prilogi je namreč med spremenjenimi kmetijskimi zemljišči navedeno tudi odprto skladišče.

13Revizijski ugovor, da je tudi ta del zemljišča funkcionalno zemljišče k objektom, ki so stali na delu zemljišča iste parcele, ni utemeljen. Da bi bilo ob podržavljenju določeno funkcionalno zemljišče k objektom, revidentka ni izkazala. Vračanje objektov in njim pripadajočih funkcionalnih zemljišč ni predmet izpodbijane odločbe. O tem je bilo že pravnomočno odločeno z delno odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 25. 1. 2006 (vračanje v obliki odškodnine), in delno odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 4. 10. 2007 (vračanje v naravi). Če se revidentka ne strinja z opredelitvijo funkcionalnih zemljišč v prvo navedeni delni odločbi, bi morala izpodbijati navedeni akt, saj teh ugovorov v obravnavani zadevi, ko gre le še za vračanje preostalih (torej nezazidanih in ne funkcionalnih zemljišč), glede na gornjo obrazložitev, ne more z uspehom uveljavljati.

14Tudi revizijski ugovori, ki se nanašajo na drugačno sodno prakso Vrhovnega sodišča (II Ips 521/2004), ne morejo spremeniti odločitve revizijskega sodišča, saj se navedena odločba in na njej temelječa ustaljena sodna praksa nanaša na komunalno opremljenost podržavljenega nezazidanega stavbnega zemljišča, ki pa ni uporabljiva za obravnavani primer, kjer gre za vračanje podržavljenega (spremenjenega) kmetijskega zemljišča.

15Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

16Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.