UPRS sklep I U 943/2010

Tožba se zavrže.

Zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Upravna enota Ljutomer (upravni organ) je z izpodbijano odločbo odobrila kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med A.A. in B.B. kot prodajalcema ter podjetjem C. d.o.o., kot kupcem, katere predmet so parc. št. 950, 951/1, 951/2 in 952 vl. št. 178 k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je podjetje C. d.o.o. dne 10. 9. 2009 vložilo vlogo za odobritev pravnega posla s kmetijskim zemljiščem, kateri je priložilo prodajno pogodbo z dne 2. 9. 2009. Po uradni dolžnosti si je upravni organ pridobil obvestilo o postopku prodaje kmetijskega zemljišča z dne 21. 7. 2009, lastninski list iz portala GURS, izpisek iz zemljiške knjige, fotokopijo potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 21. 7. 2009, odločbo o statusu kmetijske organizacije z dne 4. 6. 2009 in fotokopijo povratnic o pravilni vročitvi izjave o sprejemu ponudbe. Iz obvestila o postopku prodaje kmetijskega zemljišča izhaja, da sta A.A. in B.B. podala ponudbo za prodajo prej naštetih nepremičnin, ki je bila objavljena na oglasni deski Upravne enote Ljutomer, Krajevnega urada ... in Občine Ljutomer ter na enotnem državnem portalu E-uprave. Ponudbo sta sprejela podjetje C. d.o.o. in D.D. Prodajalca sta pravni posel sklenila s podjetjem C. d.o.o., ki je dne 10. 9. 2009 podalo vlogo za odobritev pravnega posla. Pred tem je na upravnem organu že potekal postopek na podlagi prodajne pogodbe, ki sta jo prodajalca sklenila z D.D., v katerem pa je upravni organ ugotovil, da postopek prodaje ni potekal v skladu z Zakonom o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in je zato odobritev pravnega posla zavrnil. V sedanjem postopku zaslišana D.D. je ugovarjala odobritvi pravnega posla, ki sta ga prodajalca sklenila s podjetjem C. d.o.o., češ da so kršene določbe 19. in 23. člena ZKZ. Dejavnost C. d.o.o., ni izključno kmetijska dejavnost. Upravni organ je ugotovil, da iz fotokopije odločbe Upravne enote Sevnica št. 330-705/2009 z dne 4. 6. 2009 izhaja, da ima podjetje C. d.o.o. status kmetijske organizacije. Iz odločbe št. 330-826/2009-13 z dne 20. 8. 2009, ki je postala pravnomočna dne 21. 7. 2009, pa je razvidno, da je bila odobritev pravnega posla, sklenjenega dne 21. 7. 2009 med A.A. in B.B. ter D.D. zavrnjena, ker izjava o sprejemu ponudbe D.D. ni bila pravilno sprejeta in vročena, in tako ni bila skladna z 21. členom ZKZ. S pravnim poslom, sklenjenim med prodajalcema ter podjetjem C. d.o.o., pa niso bila kršena določila ZKZ. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo. Navaja, da je bila z odločbo z dne 20. 8. 2009 zavrnjena odobritev pravnega posla med prodajalcema in tožečo stranko, ker ta izjave o sprejemu ponudbe ni poslala v skladu z zakonom obema prodajalcema, temveč le prodajalcu A.A., in še to le priporočeno, namesto priporočeno s povratnico. Ker sta prodajalca solastnika, to pomeni, da je tožeča stranka sprejela ponudbo le v delu, ki se nanaša na nepremičnine v lasti prodajalca A.A., ne pa tudi prodajalke B.B. Zato drugostopenjski organ ugotavlja, da pritožnice ni mogoče šteti za prejemnico ponudbe, kar nadalje pomeni, da je pravilno ponudbo podala samo C. d.o.o., in je odločitev prvostopenjskega organa, ki je odobril pogodbo, sklenjeno med prodajalcema in C. d.o.o., pravilna.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in kršitve materialnega prava. Poudarja, da sta se s pogodbo, ki sta jo sklenila A.A. in B.B. kot prodajalca, ter ona kot kupka, prodajalca zavezala izročiti nepremičnine v last in posest kupki, z intabulacijsko klavzulo pa sta dejansko že prenesla lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah nanjo. Ob sklenitvi pogodbe ji je A.A. izročil pooblastilo za sklenitev pravnega posla, ki ga je podpisala B.B., zato vročitev ponudbe B.B. ni bila potrebna, in je z vročitvijo ponudbe A.A. izpolnila zakonsko obveznost o vročitvi ponudbe obema prodajalcema. Upravni organ ni upošteval, da ta pogodba ni bila razdrta, je veljavna in izpolnjuje pogoje Stvarnopravnega in Obligacijskega zakonika. Z odobritvijo predmetnega posla pa tožeča stranka ne soglaša, saj dejavnost družbe C. d.o.o., ne predstavlja izključne kmetijske dejavnosti. Meni, da ima prednost pred to družbo do sklenitve pravnega posla. Oba prodajalca sta na ustni obravnavi izrazila svojo namero o prodaji nepremičnin tožeči stranki. Tožeča stranka tudi meni, da ji je bilo v postopku kršeno temeljno načelo varstva pravic strank in javnih koristi, saj bi jo bil upravni organ dolžan opozoriti na njene pravice iz materialnih predpisov, na pravila iz 21. člena ZKZ. Vztraja pri sklenitvi pravnega posla s prodajalcema, bodisi v okviru že podanega obvestila o sprejemu ponudbe, bodisi v okviru nove ponudbe o prodaji. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odločbo prve stopnje oziroma odločbo prve in druge stopnje odpravi ter zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom C. d.o.o., v odgovoru na tožbo navaja, da upravni organ ni odobril pravnega posla med prodajalcema in tožečo stranko, in je ta odločitev skladna s sodno prakso. Po zavrnitvi odobritve sta prodajalca, pravilno in v skladu z ZKZ, pogodbo sklenila z njo. V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke, da ji je A.A. ob sklenitvi pogodbe izročil pooblastilo, katerega naj bi podpisala B.B., meni, da so zgrešene, saj se v postopku prodaje po ZKZ prodajalcu ne izroča nobena ponudba, pač pa je nasprotno prodajalec dolžan podati javno ponudbo. Ker je faza sprejema ponudbe pred fazo sklenitve pogodbe, bi v vsakem primeru tožeča stranka morala sprejeti ponudbo obeh prodajalcev na predpisan način. Pogodba, ki jo je sklenila tožeča stranka, glede na določbe ZKZ o odobritvi pravnega posla ne more imeti nobenih pravnih učinkov. Ne držijo tožbeni očitki, da ima namen preprodati kmetijska zemljišča. Nadalje navaja, da je tožeča stranka status kmeta pridobila šele po dnevu vložitve vloge za odobritev pravnega posla. Torej ni spoštovala prednostnega vrstnega reda po ZKZ. Ona pa je že imela status kmetijske organizacije in s tem boljši vrstni red. To kaže, da bi že v prvi fazi morala prodajalca skleniti pogodbe z njo in ne s tožečo stranko. Po zavrnitvi soglasja k pogodbi med prodajalcema in tožečo stranko je ostala le ona, ki je pravilno sprejela ponudbo za nakup kmetijskega zemljišča. Zato so razlogi tožeče stranke, zaradi katerih ne soglaša z odobritvijo pravnega posla, povsem brezpredmetni. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

Za odločitev o tožbi so relevantna naslednja dejstva, razvidna iz izpodbijane odločbe: da sta na ponudbo A.A. in B.B. za prodajo predmetnih zemljišč v k.o. ... dala izjavo o sprejemu ponudbe tožeča stranka in C. d.o.o.; da je o vlogi tožeče stranke za odobritev pravnega posla za ponujene nepremičnine upravni organ že odločil z odločbo z dne 20. 8. 2009, torej izdano pred sedaj izpodbijano odločbo z dne 6. 10. 2009; da je bila odobritev pravnega posla, sklenjena med A.A. in B.B. ter tožečo stranko z odločbo z dne 20. 8. 2009 zavrnjena in da je ta odločba dne 8. 9. 2009 postala pravnomočna. Navedena dejstva med strankami niso sporna.

Iz navedenih dejstev po presoji sodišča izhaja, da tožeča stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje odločbe, s katero je upravni organ odobril pravni posel, sklenjen med A.A. in B.B. ter C. d.o.o.

Pravni interes je splošna predpostavka za vodenje postopka, je okoliščina, ki mora obstajati, da se postopek lahko začne in da se o zadevi odloči po vsebini. Če ta procesna predpostavka ni podana, upravni organ ali sodišče odkloni vsebinsko odločanje. Na abstraktni ravni je pravni interes zaobsežen v pravni normi, ki določene subjekte upravičuje, da v postopku pred upravnim organom ali sodiščem uveljavljajo pravice ali interese, ki jim jih pravna norma varuje. V konkretnem primeru pa mora stranka obstoj interesa zatrjevati, ga utemeljiti glede na abstraktno pravno normo in izkazati, da ima z udeležbo v tem postopku možnost izboljšati svoj pravni položaj.

Po določbi drugega odstavka 22. člena ZKZ (Uradni list RS, št. 59/03-UPB1) upravna enota odobri ali zavrne odobritev pravnega posla z odločbo. Stranke v postopku odobritve so pogodbene stranke in vsi, ki so sprejeli ponudbo v skladu s tem zakonom.

Z izpodbijano odločbo je upravna enota odločila o odobritvi pravnega posla, sklenjenega med A.A. in B.B. kot prodajalcema ter C. d.o.o., kot kupcem. Pred tem je bila odobritev pravnega posla, ki ga je s prodajalcema sklenila tožeča stranka, z odločbo z dne 20. 8. 2009 pravnomočno zavrnjena. Tožeča stranka se torej v tem postopku ne more več uspešno sklicevati, da je sprejela ponudbo za nakup ponujenih nepremičnin. Tudi če bi uspela izpodbiti odobritev pravnega posla, sklenjenega med prodajalcema ter C. d.o.o., ne bi več mogla zahtevati odobritve posla, ki ga je z njima sklenila sama. V tem postopku si ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Zmotno je stališče tožeče stranke, da odobritev pravnega posla med prodajalcema in C. d.o.o., ni možna zaradi pogodbe, ki jo je s prodajalcema sklenila ona. ZKZ v 19. členu predpisuje, da pravni posel s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami odobri upravna enota. Gre za sklenitev pogodbe po 19. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06, 40/07). Odobritev se nanaša na dopustnost pravnega posla (forma habilitantes) in pomeni odložni pogoj. Če upravna enota posel odobri, pogodba učinkuje od trenutka sklenitve, če ga ne odobri, pa se šteje, da posel ne velja. Odobritev se nanaša na sklenjen zavezovalni pravni posel. Ker je pogoj za njegovo veljavnost, s tem posredno pomeni tudi pogoj za veljavnost razpolagalnega pravnega posla. Tožeča stranka je torej v zmoti, da je pogodba, ki jo je sklenila s prodajalcema, veljavna in izpolnjuje pogoje Stvarnopravnega zakonika in Obligacijskega zakonika.

Ker je sodišče presodilo, da izpodbijana odločba ne posega v pravice tožeče stranke ali njene neposredne, na zakon oprte osebne koristi, je tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, ZUS-1) zavrglo. Zavrženje tožbe vključuje tudi odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom pa je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.