UPRS sodba I U 1712/2010

Tožbi se ugodi. Odločba Carinskega urada Maribor št. DT 42301-5324/2010-2 z dne 11. 8. 2010 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 80,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka roka do plačila.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ delno ugodil zahtevku tožnika za vračilo trošarine za mesec junij 2010 in priznal vračilo trošarine za 6.408,10 litrov goriva v znesku 606,65 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je carinski organ 29. 7. 2010 prejel zahtevek tožnika za vračilo trošarine na podlagi 20. odstavka 54. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 84/98 in spremembe; v nadaljevanju ZTro) za plinsko olje, ki se porabi za pogonsko gorivo za komercialni namen za mesec junij 2010 na predpisanem obrazcu TRO-K za 15.909,09 litrov goriva za pogon 8 motornih vozil, z registrskimi tablicami navedenimi na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe, kateremu je priložil 3 račune družbe A. d.d. in evidence o namenu porabe goriva za navedena vozila. Prvostopenjski organ je priznal vračilo trošarine za porabljeno gorivo za pogon dveh tovornih motornih vozil z registrskima oznakama MB ... in MB ..., ni pa priznal vračila trošarine za porabljeno gorivo za šest tovornih vozil, s pripadajočimi prikolicami, ker za pogonska vozila, z navedenimi registrskimi tablicami iz Evidence registriranih motornih in priklopnih vozil (v nadaljevanju ERMV), ki jo vodi MNZ na podlagi 17. člena Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil, izhaja, da znaša za šest motornih vozil z registrskimi oznakami navedenimi na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe, dovoljena masa 7.490,00 kg in tako ne izpolnjujejo pogojev iz 1. alineje 21. odstavka 54. člena ZTro. V skladu z 20. odstavkom 54. člena ZTro je prvostopni organ za vračilo trošarine za mesec junij 2010 upošteval znesek 94,67 EUR za 1.000,00 litrov plinskega olja za pogonski namen, ter tožniku priznal 606,65 EUR trošarine za porabljeno pogonsko gorivo za komercialni namen za navedeni mesec (6.408,1 x 0,09467).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Prvostopni organ je zahtevek tožnika delno zavrnil. V tem delu tožnik izpodbija prvostopno odločbo, ker za šest od osmih motornih vozil zakonski pogoji za vračilo trošarine niso izpolnjeni. Iz predpisov izhaja, da je do vračila plačane trošarine za komercialni namen upravičena le tista oseba, ki z zahtevkom uveljavlja vračilo dela trošarine za nabavljeno gorivo, ki je bilo točeno v vozila z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone in se je porabilo za prevoz blaga v okviru opravljanja registrirane dejavnosti. V primeru tovornjakov s prikolico je pri presoji izpolnjevanja pogoja največje dovoljene mase, ki ni manjša od 7,5 tone, potrebno izhajati iz ERMV, ter je za posamezno motorno vozilo merodajen podatek o največji tehnično dovoljeni masi iz rubrike „Masa/največja teh. dovoljena masa“. Iz izpisa iz ERMV je razvidno, da največja tehnično dovoljena masa za 6 motornih vozil, z registrskimi številkami navedenimi na strani 2 obrazložitve izpodbijane odločbe, znaša manj kot 7.500,00 kg. Po mnenju pritožbenega organa v obravnavanem primeru, ko tožnik uveljavlja vračilo dela trošarine za pogon registriranih tovornih motornih vozil z največjo tehnično dovoljeno maso 7.490,00 kg in pripadajočih registriranih prikolic za prevoz tovora, pogoj največje dovoljene mase, ki ni manjša od 7,5 ton, ni izpolnjen.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri ugovarja nepravilno uporabo materialnega prava, nepravilno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev postopkovnih pravil. Svoje trditve utemeljuje z dejstvom, da opravlja komercialne prevoze blaga s tovornjaki s prikolicami z navedenimi registrskimi označbami in da največja dovoljena masa teh tovornjakov res znaša 7.490,00 kg, vendar so tem vozilom pripete še prikolice, ki imajo največjo dovoljeno maso 3.490,00 kg ali 4.490,00 kg, kar skupaj znaša 10.980,00 kg oziroma 11.980,00 kg, tako da je skupna masa tovornjakov in prikolic v vseh spornih primerih presegala 7,5 ton, kar predstavlja izpolnitev pogoja za vračilo trošarine. Trditev, da so bili prevozi dejansko opravljeni s tovornjaki skupaj s prikolicami, je razvidna iz prevoznih listin oziroma druge dokumentacije, ki spremlja blago. Sklicuje se na 1. alinejo 21. odstavka 54. člena ZTro v kateri so navedeni tovornjaki s prikolico ter določbo 3.a točke 7. člena Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. 10. 2003 o prestrukturiranju okvira skupnosti za obdavčenje energentov in električne energije (UL L št. 283 z dne 31. 10. 2003 in spremembe, v nadaljevanju Energetska direktiva), ter, da zakon posebej govori o motornem vozilu ali tovornjaku s prikolico in je v slednjem primeru treba ugotavljati skupno nosilnost tovornjaka in prikolice. Zato je vseeno ali se zahtevana masa doseže z nosilnostjo posameznega vozila ali z nosilnostjo vozila s prikolico, saj je bil namen evropskega zakonodajalca prevozniku omogočiti vračilo trošarine, če skupna masa presega 7,5 ton. Ne strinja se z razlago tožene stranke, ki ji očita, da v izvedenem postopku ni ugotavljala dejanskega stanja, čeprav 21. odstavek 54. člena ZTro nalaga ugotavljanje skupne nosilnosti kamiona in prikolice ter je bila na ta način kršena določba 25. člena Ustave RS. Očita uporabo Pravilnika o registraciji motornih in priklopnih vozil, kot podlage za presojo ugotavljanja dovoljene mase vozil. Zakon namreč zahteva ugotavljanje mase vlečnega motornega vozila in prikolice. Zato bi tožena stranka morala pri ugotavljanju dejanskega stanja najmanj pozvati tožnika na dopolnitev vloge in predložitev dokazil (listin, ki spremljajo blago, kot so dobavnice, tovorni listi CMR, itd.), s katerimi bi izkazal, da izpolnjuje pogoj, da je opravil prevoze blaga za plačilo s tovornimi motornimi vozili s prikolicami, katerih največja dovoljena masa je pri konkretnih prevozih blaga presegala 7,5 tone. Ne strinja navedbami tožene stranke, da je prikolica prosto gibljiva in da zato ne bi bilo mogoče ugotavljati, ali so bili prevozi blaga opravljeni s prikolico ali brez, kar naj bi prevoznikom omogočalo zlorabe. Na podlagi Pravilnika o ugotavljanju skladnosti vozil (Uradni list RS, št. 30/04 in spremembe, priloga 1) je tovornjak s prikolico razvrščen v kategorijo težkih tovornih vozil (N3), kar pomeni, da tovrstni prevozi, ko je na tovornjak pripeta prikolica, zahtevajo izpolnjevanje strožjih pogojev in da mora v teh primerih vozilo posedovati dodatno kontrolno opremo, pri mednarodnih prevozih pa dodatno prevozno dokumentacijo (dovolilnice ali dovolilnice CEMT). Iz navedenega izhaja, da se mora uporaba prikolice posebej evidentirati pri vseh oblikah transporta in je malo verjetno, da bi lahko zgolj za namene vračila trošarine takšen prevoz obravnavali kot prevoz brez prikolice. Tudi v drugih državah članicah EU se uporablja razlaga o upoštevanju nosilnosti tovornih motornih vozil in prikolice. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje ter izvrši razliko vračila trošarine v višini 899,46 EUR ter povrnitev stroškov postopka in zamudnih obresti.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka tožena stranka sklicuje na točko 3. a) 7 člena Energetske direktive in na angleški izvirnik besedila, ki uporablja izraza „motor vehicles“, kar ustreza izrazu „motorna vozila“, ki se uporablja v slovenskem prevodu direktive, ter „articulated vehicle“, kar pa ne ustreza izrazu „tovornjak s prikolico“, ki se uporablja v slovenskem prevodu Energetske direktive, temveč ta izraz opisuje „sedlasti vlačilec s priklopnikom“, kar pa je nekaj povsem drugega kot tovornjak s prikolico. Glede na izvirno besedilo Energetske direktive se torej povračilo trošarine priznava za sedlaste vlačilce z ustreznim priklopnikom in ne za tovornjake s prikolico. Kot je razvidno iz podatkov ERMV ter navedb tožnika, so v obravnavanem primeru vozila, za katera vračilo trošarine ni bilo odobreno, tovornjaki s prikolico, tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno ali ima tožnik pravico do vračila dela plačane trošarine za plinsko olje, ki se dokazljivo uporabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, kot kupec oziroma oseba, ki opravlja registrirano dejavnost in ima sedež v EU, v skladu z 20. odstavkom 54. člena ZTro. Sporno je vprašanje ali je tožnik izkazal, da je plinsko olje porabljeno kot pogonsko gorivo za prevoz blaga z registriranimi motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga in z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone. Pogoja največje dovoljene mase je prvostopenjski organ, s tem pa se strinja tudi organ druge stopnje, priznal le za 2 tovorni motorni vozili in delno ugodil zahtevku tožnika. Iz obrazložitve je razvidno, da ni priznal vračilo plačane trošarine za 6 tovornih vozil s pripadajočimi prikolicami iz razloga, ker imajo tovorna vozila po ERMV največjo tehnično dovoljeno maso 7.490 kg, pripadajoče registrirane prikolice pa največjo tehnično dovoljeno maso 3.490 kg do 4.490 kg, kar pomeni, da prikolic ni upošteval pri izračunu.

Na podlagi določbe 1. alineji 21. odstavka 54. člena ZTro se šteje, da je plinsko olje uporabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni namen, če je, med drugim, porabljeno za prevoz blaga za plačilo ali za lasten račun z lastnimi ali najetimi registriranimi motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, ki so namenjeni izključno cestnemu prevozu blaga in z največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone, enako pa izhaja tudi iz točke 3. a) 7. člena t. i. Energetske direktive (Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. 10. 2003 s spremembami), ki se pri določanju namena nanaša na prevoz blaga z motornimi vozili ali tovornjaki s prikolico, z najvišjo dovoljeno bruto skupno težo, ki ni manjša od 7,5 tone. Iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o trošarinah (ZTro-H), (Poročevalec Državnega zbora RS, EPA 325 z dne 17. 4. 2009) je razvidno, da je cilj ureditve znižati trošarinsko obremenitev plinskega olja, ki se dokazljivo uporablja za pogon motornih vozil za komercialno uporabo, to je tovornih vozil, katerih skupna bruto masa znaša 7,5 tone in več, in ki se uporablja za prevoz blaga ter da je opredelitev v celoti usklajena z ureditvijo v evropski zakonodaji oziroma Energetski direktivi.

Glede na določbo 21. odstavka 54. člena ZTro, ki uporablja izraz tovornjak s prikolico in največjo dovoljeno maso, ki ni manjša od 7,5 tone in glede na določbo 22. odstavka 54. člena ZTro, po katerem je carinski organ, glede na okoliščine primera, upravičen zahtevati predložitev še drugih dokazil, poleg obveznega dokazila o registraciji motornega vozila, za pogon katerega je bilo plinsko olje porabljeno ter računov o nakupu plinskega olja, ki vključujejo registrsko oznako za zadevno vozilo, bi bilo po mnenju sodišča v obravnavnem primeru treba uporabiti navedeno določbo, saj je to po mnenju sodišča glede na okoliščine primera potrebno. Tožnik tudi sicer zatrjuje, da je šlo za tovornjake s prikolico, ki so presegali 7,5 tone, zato bi bil carinski organ dolžan od tožnika zahtevati predložitev drugih dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, ali so tovornjaki s prikolico presegli največjo dovoljeno maso. Po mnenju sodišča ne zadošča zgolj navajanje posamičnih podatkov iz ERMV. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da je prvostopenjski organ pri odločitvi upošteval zgolj podatke iz ERMV, posebej za tovorna motorna vozila in posebej za prikolice, ne da bi preveril ali gre za dejansko za porabo za komercialni namen za tovorna motorna vozila s pripadajočimi prikolicami, kar je bil dolžan, glede na namen in besedilo določbe 21. odstavka 54. člena ZTro. Gre za relevantno okoliščino, ki glede nosilnosti tovornega motornega vozila s prikolico ni popolno ugotovljena, kar ima za posledico napačno uporabljeno materialno pravo.

Ob tem sodišče ugotavlja, da je iz izreka izpodbijane odločbe razvidno, da je bilo zahtevku delno ugodeno, ni pa bilo odločeno v izreku glede preostalega dela zahtevka, kljub temu, da iz obrazložitve izhaja, da je zahtevek prvostopenjski organ v preostalem delu zavrnil. Že iz tega razloga je odločba nezakonita, saj je izrek neskladen z obrazložitvijo, navedeno pa tudi pritožbeni organ ni odpravil, ob tem, da tudi ugotovitev prvostopenjskega organa, da ni izkazan komercialni namen porabe goriva za šest tovornih motornih vozil s prikolico zaradi neizpolnjevanja največje dovoljene mase, ki ni manjša od 7, 5 tone, ni popolno ugotovljena.

V skladu z navedenim je sodišče, na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu, da ponovno odloči. Pri tem pa je, v skladu z določbami 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1, prvostopni organ vezan na pravno mnenje sodišča iz obrazložitve te sodbe. V ponovnem postopku naj prvostopenjski organ v celoti odločil o zahtevku tožnika, pri tem pa naj upošteva napotke sodišča iz obrazložitve te sodbe, tako, da naj popolno ugotovi dejansko stanje in naj glede na okoliščine primera zahteva od tožnika predložitev dodatnih dokazil.

Sodišče je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine niso sporne.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1 in 1. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. V skladu s 1. odstavkom 3. člena Pravilnika se tožniku priznajo stroški upravnega spora v višini 80,00 EUR, ker je bila zadeva rešena na nejavni seji in tožnika ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.