UPRS sodba I U 964/2010

Tožbi se ugodi. Odločba Komisije za sprejem otrok v vrtec št. 100/2010 z dne 30. 4. 2010 se odpravi in se zadeva vrne v navedeni Komisiji v ponovni postopek.
Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

V obravnavanem primeru je Osnovna šola in vrtec A., Komisija za sprejem otrok v vrtec (v nadaljevanju Komisija) z odločbo št. 100/2010 z dne 30. 4. 2010 na podlagi vloge odločila, da otrok B.B. ni sprejet v vrtec A. v šolskem letu 2010/2011 (1. točka izreka); da se otrok uvrsti na 30. mesto čakalne liste vrtcev A. za letnik rojstva 2008 (2. točka izreka); da se otroka v primeru novo nastalih mest v šolskem letu 2010/2011 sprejme v vrtec po dopolnitvi starosti enega leta (3. točka izreka); da čakalna lista velja za šolsko leto 2010/2011 in da stroški postopka niso nastali (4. in 5. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je pojasnjeno, da je vrtec prejel več vlog, kot bo prostih mest, in je zato na podlagi 20. člena Zakona o vrtcih (Uradni list RS, št. 100/05-UPB2 in 25/08, v nadaljevanju ZVrt) ter Pravilnika o sprejemu otrok v vrtec (Uradni list RS, št. 18/10, v nadaljevanju Pravilnik) odločala Komisija, ki je vse vloge, ki so bile vložene do 16. 4. 2010, obravnavala enotno za vse vrtce A. Komisija nato pojasni, katere kriterije iz 10. člena Pravilnika izpolnjuje otrok tožnice in katerih ne in mu zato niso bile dodeljene točke. Komisija je vloge točkovala, določila prednostni vrstni red in ugotovila, da je otrok tožnice uvrščen na 30. mesto čakalne liste za letnik rojstva 2008 s skupnim številom točk 54 in tako ni sprejet v vrtec.

Tožnica se z odločitvijo ni strinjala in je zoper odločbo vložila pritožbo, ki jo je Svet Osnovne šole in vrtca A. kot drugostopenjski organ s sklepom št. 100/2010 z dne 11. 6. 2010 zavrnil. V obrazložitvi se drugostopenjski organ sklicuje na določbe 20. člena ZVrt, ki v 2. odstavku določa, da v primeru, če je v vrtec vpisanih več otrok, kot je v vrtcu prostih mest, odloča o sprejemu komisija za sprejem otrok in nato povzame odločitev prvostopenjskega organa ter sklene z ugotovitvijo, da materialni zakon ni bil prekršen in da je bilo dejansko stanje na podlagi dokumentacije pravilno ugotovljeno.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo zaradi kršitve pravil postopka in določb materialnih predpisov, ki urejajo sprejem v vrtec, predvsem Pravilnika. Izpodbijani upravni akt je podpisala ravnateljica osnovne šole in vrtca, ki ni članica Komisije za sprejem otrok v vrtec. Poleg tega si organ prve stopnje tudi ni po uradni dolžnosti poskrbel podatkov o dejstvih iz uradnih evidenc, saj ni pridobil podatkov o stalnem prebivališču in s tem kršil 139. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP). Prvostopenjski organ je kršil tudi določbo 10. člena Pravilnika, ker ni upošteval kriterija iz točke 2.c. V obravnavanem primeru ima namreč eden od staršev stalno prebivališče v Občini A. neprekinjeno najmanj od 1. 1. 2004, kar predstavlja dodatnih 15 točk. Ker je drugostopenjski organ zavrnil pritožbo, bi moral izdati odločbo in ne sklep. V obrazložitvi odločbe organa druge stopnje (pravilno sklepa) pa tudi ni navedeno, zakaj ni bil upoštevan kriterij iz 10. člena Pravilnika (kriterij 2.c). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej navaja, da tožeča stranka kot mati otroka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe, da tožnica napačno navaja toženo stranko in da je zahtevek tožeče stranke nesklepčen in neizvršljiv. Zavrača tožbeni ugovor, da ravnateljica ne bi smela podpisati upravnega akta, saj je na prvostopenjskem upravnem aktu podpis predsednice Komisije, ravnateljica pa je podpisana le kot zastopnica tožene stranke. Zavrača tožbene navedbe glede kršitve 139. člena ZUP in poudarja, da je tožeča stranka vlogi za sprejem otrok v vrtec sama priložila priloge, ki so bile potrebne za odločitev in zato tožena stranka ni imela razloga, da opravlja uradne poizvedbe. Glede očitka o kršitvi 10. člena Pravilnika o upoštevanju kriterija 2.c, ker naj bi eden od staršev imel stalno prebivališče v občini A. neprekinjeno najmanj od dne 1. 1. 2004 poudari, da tožeča stranka ni pojasnila za katerega od staršev gre in se sklicuje na 140. člen ZUP. Ponovno poudari, da je tožnica vlogi za sprejem otrok v vrtec predložila Potrdilo iz gospodinjske evidence, iz katerega izhaja, da je na naslovu … A., tožeča stranka prijavljena od dne 8. 4. 2009. Navaja še, da ni pomembno, koliko časa živi oseba (v tem primeru tožeča stranka ali njen zunajzakonski partner) na zatrjevanem naslovu, če na tem naslovu ni imela prijavljenega stalnega prebivališča. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali so bili v postopku sprejema otroka tožnice B.B. v vrtec, pravilno upoštevani kriteriji iz Pravilnika, in sicer zlasti kriterij 2.c - stalno bivališče staršev v Občini A. Sodišče ugotavlja, da sicer drži, da tožbo vlaga mati otroka, vendar gre za zakonito zastopnico, pa tudi že drugostopenjski organ je odločal o pritožbi, prav tako vloženi s strani tožnice kot matere in ji s tem priznal položaj stranke v postopku. To pa je skladno s 1. odstavkom 229. člena ZUP, po katerem lahko pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo poleg stranke vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko. Glede na navedeno in ker je tožnica v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (1. odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) je tožnica upravičena vložiti tožbo zoper odločbo, s katero je odločeno o sprejemu njenega otroka v vrtec.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je otrok tožnice dosegel 30 točk po kriteriju 1.a - Otrok in starši imajo stalno prebivališče v Občini A. (30 točk), po kriteriju 2.c - Eden od staršev ima stalno prebivališče v Občini A. neprekinjeno najmanj od 1. 1. 2004, drugi pa manj (15 točk), pa ni bil točkovan oziroma je navedeno, da ne izpolnjuje kriterijev. Kot je razvidno iz podatkov upravnih spisov in navedb v pritožbi z dne 18. 5. 2010, se je tožnica v pritožbi sicer res sklicevala na določbe ZVrt, vendar pa je tudi izrecno navedla, da ni bil upoštevan kriterij 2.c iz 10. člena Pravilnika in da je v prilogi potrdilo o stalnem prebivališču. Tožnica je tudi tožbi priložila potrdilo Upravne enote Ljubljana o stalnem prebivališču z dne 10. 5. 2010, iz katerega izhaja, da ima tožnica na naslovu … A., prijavljeno stalno prebivališče od dne 28. 5. 1998. Drugostopenjski organ ob tem, ko zavrača pritožbo tožnice le navaja, da ni pomembno, koliko časa živi oseba (v tem primeru tožeča stranka ali njen zunajzakonski partner) na zatrjevanem naslovu, če na tem naslovu ni imela prijavljenega stalnega prebivališča in ob tem ne pojasni, zakaj ni ugotavljal, ali je imela tožnica prebivališče v občini A. že pred 1. 1. 2004, kot je navedla že v pritožbi. S tem pa ni odpravil pomanjkljivosti glede dejstev v odločbi prvostopenjskega organa, kot bi jih moral, glede na določbo 1. odstavka 251. člena ZUP. Povedano drugače to pomeni, da bi moral drugostopenjski organ, če tega, ker je tožnica vlogi za sprejem v vrtec priložila zgolj potrdilo iz gospodinjske evidence, ni storil prvostopenjski organ, preveriti in upoštevati navedbe in pritožbi priloženo potrdilo Upravne enote Ljubljana o stalnem prebivališču tožnice v Občini A. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo potrebno ugotovitveni postopek dopolniti v zgoraj nakazani smeri.

Ker tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov postopka, je o stroških, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) odločeno, kot izhaja iz izreka sodbe, saj tožena stranka po 3. odstavku 25. člena ZUS-1 do povračila stroškov ni upravičena.

Sodišče je, glede na določbo 1. odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločalo izven glavne obravnave.