UPRS sodba I U 83/2011

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani opr. št. Bpp 146/2010-2 z dne 5. 10. 2010. V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za popravo in dopolnitev upravnega spora zoper citirano odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani ter za zastopanje pred upravnim sodiščem. Tožnik je k prošnji priložil odločbo Centra za socialno delo Domžale, št. 1222-552-2-452/2005-15 z dne 17. 8. 2010, iz katere izhaja, da je upravičen do denarne socialne pomoči, zato v skladu z določilom 2. odstavka 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04, 50/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP) ni bilo potrebno ugotavljati tožnikovega finančnega položaja.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbo 1. odstavka 24. člena ZBPP. Ugotavlja, da je bila z odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Bpp 146/2010-2 z dne 10. 5. 2010 zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči v zvezi z upravnim sporom zoper odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani opr. št. Bpp 114/2010-2 z dne 10. 8. 2010. S slednjo je bila zavrnjena njegova prošnja za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči v zvezi z upravnim sporom zoper odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani opr. št. Bpp 66/2010-2 z dne 7. 6. 2010, s to je bila zavrnjena prošnja za brezplačno pravno pomoč v zvezi z odločitvijo istega sodišča opr. št. Bpp 36/2010-2 z dne 29. 3. 2010, s to pa je bila zavrnjena njegova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 214/2010 z dne 2. 2. 2010, saj prosilec ni izpolnjeval pogojev za vložitev pritožb na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Iz izpodbijane odločbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani opr. št. Bpp 194/2010 izhaja, da je pristojni organ za brezplačno pravno pomoč tožniku zavrnil prošnjo za brezplačno pravno pomoč upoštevaje pogoj iz 1. odstavka 24. člena ZBPP, saj je ugotovil, da tožnik v obravnavani zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh in se nadaljnjega postopka tako ni razumno udeleževati. S tem pa ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka zato ocenjuje, da tožnik v zvezi z izpodbijano odločbo ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ker pa mora prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati tako finančni pogoj, kot tudi objektivni pogoj po ZBPP, tožena stranka ugotavlja, da je potrebno tožnikovo prošnjo na podlagi določbe 1. odstavka 24. člena v zvezi z določbo 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrniti. Navaja še, da slabo finančno stanje tožnika samo po sebi še ne daje tožniku pravice do dodelitve brezplačne pravne pomoči.

Tožnik v tožbi navaja, da je prava neuka stranka in prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, da bi lahko tožbo pravilno popravil. S pomočjo pravne pomoči bo lahko navedel vsa dejstva, ki utemeljujejo verjetnost uspeha in dokazal, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Tožena stranka krši Ustavo RS in Evropsko konvencijo za človekove pravice. Ker tožniku ni bila nudena ustrezna pravna pomoč za reševanje sporov, so vse odločitve nepravilne in ne temeljijo na zakoniti pravni podlagi. Tožnik je prejemnik socialne podpore, zato prosi sodišče za oprostitev vseh sodnih stroškov in tudi sodnih taks. Smiselno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo kot zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero je zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 24. člena ZBPP utemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Na podlagi citirane določbe ZBPP se pri presoji prošnje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva ter nanje odgovarjati.

Z odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Bpp 146/2010-2 z dne 10. 5. 2010 je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči v zvezi z upravnim sporom zoper odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani opr. št. Bpp 114/2010-2 z dne 10. 8. 2010. Tudi po presoji sodišča tožnik v zvezi s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani opr. št. Bpp 146/2010-2 z dne 5. 10. 2010 nima verjetnega izgleda za uspeh in tako ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP. Gre za odločanje o prošnji tožnika za brezplačno pravno pomoč v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 214/2010 z dne 2. 2. 2010, iz katere izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vložitev pritožb na Evropsko sodišče za človekove pravice. Na odločitev v zadevi tudi ne more vplivati dejstvo, da je tožnik prejemnik socialne pomoči. Prosilec za dodelitev brezplačne pravne pomoči mora namreč izpolnjevati tako finančni kot objektivni pogoj, zato slabo finančno stanje tožnika, ki je z odločbo Centra za socialno delo sicer izkazano, samo po sebi še ne daje pravice do dodelitve brezplačne pravne pomoči.

Sicer pa tožnik ugotovljenemu dejanskem stanju ne ugovarja. V tožbi le pavšalno zatrjuje, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Pri tem niti ne navaja, zakaj meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Tožnik bi moral svoje tožbene ugovore konkretno argumentirati, sicer sodišče utemeljenosti le-teh ne more preizkusiti. Tožnik tudi le pavšalno zatrjuje kršitve ustavnih pravic in Evropske konvencije za človekove pravice, zato sodišče tudi utemeljenosti teh ugovorov ne more preizkusiti. Tožena stranka je svojo odločitev obširno obrazložila, zato sodišče sledi njeni utemeljitvi in v svoji sodbi ne bo navajalo ponovnih razlogov (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila v postopku kršena pravila postopka.

Tožnik je v tožbi predlagal, naj mu sodišče dodeli brezplačno pravno pomoč. Sodišče tožniku pojasnjuje, da v okviru izvrševanja svojih z Ustavo RS določenih pristojnosti v smislu zagotavljanja sodnega varstva pravic posameznikov na podlagi 157. člena v povezavi z 2. odstavkom 3. člena Ustave RS o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ni pristojno odločati. Za reševanje te vloge tožnika je pristojen Organ za brezplačno pravno pomoč, ki je z odločbo njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči že zavrnil.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama namreč niso sporna.

Sodišče o predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo, ker se na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakon o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 34/08, v nadaljevanju ZST-1) v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči sodna taksa ne plača.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.