UPRS sodba III U 329/2010

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Davčna uprava RS, Davčni urad Postojna je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2004 odmerila dohodnino v znesku 16.621,57 EUR, ter naložila, da mora razliko med odmerjeno dohodnino in obračunano akontacijo plačati v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe, po preteku tega roka pa se bodo zaračunale zamudne obresti. V obrazložitvi navaja, da je bila v skladu s 6. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 7/95, 44/96 - ZDoh) na podlagi odločbe izdane v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora št. DT 0610-125/2007-13 z dne 21.3.2008 ugotovljena letna davčna osnova iz prejemkov doseženih z opravljanjem storitev in poslov po pogodbah in na drugih podlagah 45.479,20 EUR, iz udeležbe pri dobičku v RS 17,23 EUR, skupaj 45.496,43 EUR, zmanjšana za 11%. Od tako ugotovljene osnove je bila po stopnjah, določenih v 12. členu ZDoh odmerjena dohodnina, ki je bila nato zmanjšana za skupen znesek odmerjenih in obračunanih akontacij, kar znese 5.251,77 EUR. Navedeni znesek mora biti plačan po določbi 66. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 20/09 - ZDavP-2) v 30 dneh od vročitve odločbe.

Tožena stranka je z odločbo št. DT-499-01-5/2010 z dne 9.6.2010 zavrnila pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 1. odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu ter sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega upravnega spora. V nadaljevanju pa tožnik navaja, da je bil z odločbo Davčnega urada Postojna št. DT 0610-125/2007-13 z dne 21.3.2008 odmerjen davek od osebnih prejemkov, doseženih s posameznimi posli za leto 2004. Ker je bila pritožba zoper navedeno odločbo zavrnjena, je zoper njo sprožil upravni spor, ki še ni končan, kar pomeni, da odločba še ni pravnomočna. Za leto 2004 je veljal dvofazni postopek, tako se je s prvo, navedeno odločbo z dne 21.3.2008, ugotovila višina dohodka in višina osnove, ter se odmerila akontacija dohodnine, vsi vsebinski pritožbeni razlogi glede višine davčne osnove so tako uveljavljani v pritožbi oziroma tožbi zoper navedeno odločbo. Sedaj izpodbijana odločba pa je vezana na odločitev glede prej navedene odločbe o davčni osnovi, zato meni, da bi bilo treba o sedaj izpodbijani odločbi odločati šele po pravnomočnosti odločbe, s katero se ugotavlja višina davčne osnove z dne 21.3.2008.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbenimi ugovori ne more izpodbiti zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče se namreč v celoti strinja z razlogi izpodbijane upravne odločbe in se zato nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še navaja:

V obravnavani zadevi je bila z izpodbijano odločbo odmerjena dohodnina za leto 2004, ter ugotovljena razlika med že obračunano akontacijo in sedaj odmerjeno dohodnino naložena v plačilo. Za tožnika je v zvezi s sedaj obravnavano izpodbijano odločbo o odmeri dohodnine sporno to, da odločba o odmeri davka od osebnih prejemkov, v kateri je ugotovljena tudi osnova za odmero dohodnine, še ni pravnomočna.

Dohodnina je bila namreč odmerjena od davčne osnove 10.898.635,00 SIT oziroma preračunano 45.478,43 EUR, ugotovljene z odločbo št. DT 0610-125/2007-13 z dne 21.3.2008, s katero je bil med drugim tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od osebnih prejemkov, doseženih s posameznimi posli v obdobju od 1.1.2004 do 31.12.2004, dodatno odmerjen davek od ugotovljene osnove. Ker torej tožnik v letu 2004 ni obračunal davka od osebnih prejemkov oziroma ni oddal napovedi za odmero dohodnine za leto 2004, je pri odmeri dohodnine davčni organ upošteval davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka od osebnih prejemkov v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora. Vse navedeno niti ni sporno. Vendar pa tožnik zmotno meni, da bi upravni organ moral odločbo o odmeri dohodnine izdati šele po pravnomočnosti odločbe o odmeri davka od osebnega prejemka. Tega namreč ne predvideva ne ZDoh, ki se uporablja v obravnavanem primeru, niti ZDavP-2, po katerem postopajo davčni organi v konkretnem primeru, nenazadnje pa takšno stališče izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 87. člena ZDavP-2, po katerem pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, če ni z zakonom drugače določeno. V primeru, da bi bila odločitev o odmeri davka od osebnega prejemka oziroma o ugotovljeni davčni osnovi v upravnem sporu drugače rešena, pa bi takšna drugačna ugotovitev davčne osnove predstavljala razlog za obnovo postopka, kar pomeni, da tožnik v primeru drugačne odločitve ne bi trpel hujših posledic.

Sodišče je iz navedenih razlogov, na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe, lahko ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 – ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.