UPRS sodba U 312/2008

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in nadaljnji, ZUP) in na podlagi 7. odstavka 25. člena Zakona o potrošniških kreditih (Uradni list RS, št. 77/04 in 111/07, v nadaljevanju ZPotK) pod 1. točko izreka tožniku kot samostojnemu podjetniku v poslovnih prostorih ..., do odprave pomanjkljivosti, prepovedal sklepanje pogodb o prodaji kurilnega olja na obroke, ki imajo z ekonomskega vidika enak namen kot kredit po določbah zakona, kar je v nasprotju z zakonom, ker deluje brez dovoljenja organa in pod 2. točko izreka odločil, da prepoved iz 1. točke izreka te odločbe začne veljati dan po prejemu te odločbe in da mora o odpravi pomanjkljivosti pisno obvestiti Tržno inšpekcijo. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je bil pri tožniku dne 25. 8. 2008 opravljen inšpekcijski pregled z namenom, da se ugotovi, ali tožnik spoštuje določila Zakona o potrošniških kreditih in Zakona o varstvu potrošnikov. Iz predloženega izpisa poslovnega registra je bilo ugotovljeno, da je tožnik registriran pri pristojnem registrskem organu in da ima vpisane dejavnosti posredništva pri prodaji raznovrstnega blaga, tudi z motornimi gorivi. Nadalje je bilo ugotovljeno, da tožnik pri nakupu kurilnega olja omogoča kupcem tudi plačilo kupnine na obroke- na podlagi čekov na 3, 4 in 6 mesecev, za kar pa ne sklepa pogodb v pisni obliki. Pri obročnem plačevanju kupnine kupcem na računu zaračunava višjo dostavo blaga, torej strošek obročnega plačila vkalkulira v dostavo, ki je tudi do dvakrat višja od dostave v primeru enkratnega plačila z gotovino. Tožnik npr. dostavo zaračunava po litru kurilnega olja in sicer cena dostave nad 2000 l znaša 0,012 EUR na liter, če kupec plača kupnino v enkratnem znesku, če pa plača kupnino v 6-ih obrokih, pa je cena dostave 0,024 EUR/l. Višji znesek dostave je šteti za stroške kredita, tako da ne gre za obročno odplačevanje, temveč za kredit v obliki odloženega plačila pri prodaji blaga. Cena kurilnega olja in različni stroški dostave blaga so razvidni že iz samega cenika in je bil kupec, če se je odločil za nakup na obroke, o višjih stroških seznanjen. Obravnavani so bili trije primeri nakupa na obroke po treh različnih dobavnicah in eden po dobavnici nakupa za gotovino. Navedeno po mnenju prvostopenjskega organa dokazuje, da tožnik sklepa kreditne pogodbe, za dejavnost opravljanja kreditiranja bi si moral pridobiti dovoljenje Urada za varstvo potrošnikov, ki pa ga nima.

Tožnik v pritožbi navaja, da mu je bilo z napadeno odločbo prepovedano sklepanje pogodb pri prodaji kurilnega olja na obroke, pri čemer imajo pogodbe z ekonomskega vidika enak namen kot kredit po določbah zakona, kar je v nasprotju z zakonom, ker je delal brez dovoljenja organa. V zadevi so storjene bistvene kršitve določb postopka, saj je izrek nerazumljiv; v izreku se navaja, da se mu prepoveduje sklepanje pogodb, ki imajo enak namen kot kredit po določbah zakona, pri tem pa iz izreka ni mogoče razbrati kateri zakon je mišljen, ali je to Obligacijski zakonik ali kakšen Zakon o bankah ali kaj drugega. Verjetno pa je inšpekcijski organ mislil na Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK). V obrazložitvi se citira določba zakona, ki navaja, kaj naj bi pomenila beseda kredit, vendar pa noben pravni posel, ki ga je tožnik sklenil s svojimi odjemalci, nima lastnosti kredita. Temeljna lastnost kredita je, da nekdo da nek denarni znesek oziroma ugodnost in za to dobi plačilo. Tožnik nobeni stranki ni zaračunal nobenih obresti za odloženo plačilo. Stranke so vse plačale enako ceno olja, tudi če so plačale z zamikom. Dejansko je tožnik omogočal strankam, da zapadle račune niso plačale takoj, temveč nekoliko kasneje, kot obliko zavarovanja pa so mu stranke nudile čekovne blankete, ki pa so se v večini primerov izkazali kot slabo kritje. Ne drži, da bi bili v ceni prevoza prikriti stroški odobritve plačila na obroke. Če se vpogleda v ceno, se da ugotoviti, da gre za zanemarljivo razliko, sicer pa bi Tržni inšpektorat, če bi vpogledal tudi v račune drugih strank, ki so poravnale obveznosti v enkratnem znesku, ugotovil, da tudi le-te v določenih primerih plačajo višji prevoz. Lahko se trdi, da imajo stranke, ki plačajo v enkratnem znesku, popust in zato plačajo nižji znesek kot nekatere druge stranke. Glede na to, da v konkretnem primeru ne gre za kreditno posojilno razmerje, tudi ni potrebno sklepati pogodb v pisni obliki; prodaja na obroke, ki dejansko to ni, temveč je izstavljen en račun, za zavarovanje pa so čekovni blanketi, ni prodaja na obroke, kot je to določeno v 8. členu ZVOPKT, saj so v navedenem členu mišljeni primeri, ko zaradi prodaje na obroke plačajo potrošniki obresti zaradi zamika plačila. V konkretnem primeru ne gre za takšne primere in zato tudi ni potrebe po pridobitvi nobenega dovoljenja in sklepanje pisnih pogodb. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je inšpekcijski organ zmotno uporabil materialno pravo, zato je po tožnikovem mnenju pritožba utemeljena. Tožnik zato predlaga, da se pritožba odstopi Ministrstvu za gospodarstvo, ki naj pritožbi ugodi in napadeno odločbo odpravi ter mu povrne nastale stroške postopka.

Drugostopenjski organ je s svojo odločbo pod 1. točko izreka odločbe pritožbo tožnika zavrnil, pod 2. točko izreka odločbe je odločbo prvostopenjskega organa št. 0610-1804/2008-4-11206 z dne 3. 3. 2008 v 2. točki izreka spremenil tako, da se zadnji del stavka-besedilo: „ ki imajo z ekonomskega vidika enak namen kot kredit po določbah zakona, ker v nasprotju z zakonom deluje brez dovoljenja organa“ nadomesti z novim besedilom: „- kreditnih pogodb, ker si za to prodajno mesto ni pridobil dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja Urada Republike Slovenije za varstvo potrošnikov“ ter pod 3. točko izreka odločil, da stroškov v pritožbenem postopku ni bilo. V obrazložitvi odločbe drugostopenjski organ navaja, da iz dokumentov upravne zadeve, predvsem pa iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu z dne 25. 2. 2008 in njegovega nadaljevanja z dne 27. 2. 2007 izhaja, da tožnik omogoča potrošnikom nakup kurilnega in plinskega kurilnega olja z odloženim plačilom, za kar morajo potrošniki plačati dodatne stroške, ki jih tožnik na računu prikaže kot višjo ceno dostave. Pritožbeni organ se strinja z oceno prvostopenjskega organa, da gre v tem primeru za prikrite stroške kreditiranja, saj bi bila v nasprotnem primeru cena dostave tako pri enkratnem plačilu, kot pri plačilu na obroke, enaka. Takšno tožnikovo poslovanje je po 2. členu ZPotK nedvomno šteti za kreditno pogodbo. Zato bi si moral (pri)tožnik kot dajalec kredita pred pričetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje Urada za varstvo potrošnikov in bi moral sklepati kreditne pogodbe v skladu s 6., 7. in 8. členom ZPotK. Po mnenju pritožbenega organa je zato prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo utemeljeno ukrepal na podlagi 7. odstavka 25. člena ZPotK, ki določa, da tržna inšpekcija dajalcu kredita z odločbo prepove sklepanje kreditnih pogodb do odprave pomanjkljivosti, če ugotovi, da dajalec kredita v nasprotju s tem zakonom odobrava kredite brez dovoljenja (22. člen). Pritožbeni organ je v 2. točki izreka spremenil del besedila izreka izpodbijane odločbe tako, da je sedaj izrek jasen in popoln in da v postopku izvršitve odločbe ne more biti nejasno kako je treba odločbo izvršiti. Glede na navedeno je bilo potrebno odločiti kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnik v tožbi ponavlja vse pritožbene ugovore, ki jih je uveljavljal že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo in predlaga sodišču, da po izvedbi ponujenih dokazov odločbo drugostopenjskega organa v zvezi z odločbo prvostopenjskega organa odpravi in zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, brez posebnega odgovora na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali so pogodbe, ki jih je tožnik sklepal s kupci, kreditne pogodbe, ki so podvržene določbam ZPotK in za sklepanje katerih je potrebno posebno dovoljenje Urada za varstvo potrošnikov. Med strankama ni sporno, da tožnik posebnega dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja ni imel.

Po 1. točki 1. odstavka 2. člena v času izdaje izpodbijanega akta veljavnega ZPotK je kreditna pogodba po tem zakonu pogodba, s katero dajalec kredita daje ali obljubi dati potrošniku kredit v obliki odloženega plačila, zlasti pri prodaji blaga ali pri zagotavljanju storitev. Po 6. členu ZPotK mora biti potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe seznanjen z vsemi pogoji kreditne pogodbe, kreditna pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki in mora potrošnik prejeti vsaj en izvod celotne kreditne pogodbe ter potrošniku ni dovoljeno zaračunavati plačil obresti, dajatev ali drugih podobnih stroškov, ki niso navedeni v besedilu kreditne pogodbe. ZPotK v 7. členu določa vsebino kreditne pogodbe, v 8. členu ZPotK pa je določeno, da mora pogodba o prodaji na obroke po zakonu, ki ureja varstvo potrošnikov, ki je hkrati tudi kreditna pogodba v smislu tega zakona, vsebovati vse sestavine iz 7. člena tega zakona in zakona, ki ureja varstvo potrošnikov. Po 1. odstavku 22. člena ZPotK mora dajalec kredita pred pričetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje teh storitev, ki ga izda urad, pristojen za varstvo potrošnikov.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določil in podatkov v spisih, je odločitev tožene stranke (ki je v izreku prvostopenjske odločbe ugotovljeno nepravilnost sama ustrezno sanirala), kakor tudi prvostopenjskega upravnega organa pred njo, po mnenju sodišča pravilna. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča v konkretnem primeru pravilno ocenil, da je razmerje med tožnikom in potrošniki šteti za kreditno pogodbo v smislu določil 2. člena ZPotK. Zato je pravilno ugotovil tudi, da bi tožnik za sklepanje kreditnih pogodb moral imeti dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja po 22. členu ZPotK, ki pa ga ni imel.

Tožbeni ugovori zato na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS. št.105/06, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Zavrnitev tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je tožnik v tožbi smiselno uveljavljal tudi, da se opravi glavna obravnava, sodišče pojasnjuje, da je na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji senata, ker v postopku niso bila predlagana nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev.