VSC sodba Cp 407/2010

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v tč. 1, 2 in 3 delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek še za 24.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2003 dalje do plačila.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 1.514,13 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka.
V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 514,65 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.
Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. točke I. odst. 542. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) delno ugodilo zahtevku in tožeči stranki prisodilo odškodnino za materialno škodo, ki ji je nastala zaradi neutemeljenega pripora (10.533,06 EUR) in zaradi zadrževanja potnega lista (24.000,00 EUR). Zavrnilo pa je preostali del zahtevka (do 60.934,38 EUR z obrestmi).

Tožeča stranka se proti sodbi ni pritožila, pravočasno pa se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. tč. I. odst. 338. čl. ZPP). V pritožbi navaja, da tožniku ni uspelo dokazati, da je zaradi pripora utrpel premoženjsko škodo. Po mnenju pritožnika bi lahko tožnik to škodo dokazal le z uradnimi dokumenti, ne pa s pričami. Sodišče tudi ni ugotovilo, koliko časa bi lahko tožnik delal v tujini. Tožnik ni imel pogodbe o zaposlitvi in tudi ni predložil dokazov o tem, da bi bil zaposlen v času, ko je bil priprt. Tožnik vrsto let pred tem ni bil zaposlen. Sodišče tudi ne bi smelo slediti izpovedbi priče S., saj kot delodajalec ni predložil listine, ki bi potrjevala njegove navedbe. Tudi priči, ki sta potrdili delo na K. glede časa dela nista povedali, da bi bilo delo zagotovljeno za ves čas. Tudi višina plačila ni dokazana. Sodišče tožniku ne bi smelo prisoditi odškodnine za čas, ko je bil izpuščen iz pripora in zaradi odvzema potne listine, saj je to v nasprotju z veljavno zakonodajo in sodno prakso. ZKP določa le pravno podlago za povrnitev škode zaradi neupravičene obsodbe in neutemeljenega pripora, ne pa tudi zaradi kazenskega postopka. Oškodovancu bi za to vrsto škode odškodnina pripadala le na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava, tožnik pa elementov odškodninske odgovornosti ni zatrjeval. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodbo sodišča spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen in toženi stranki prisodi priglašene pravdne stroške, skupaj s pritožbenimi stroški ali pa, da se sodbo razveljavi in zadeva vrne sodišče v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem ponavlja svoje trditve iz postopka na prvi stopnji in predlaga, da se pritožba zavrne. Zahteva povrnitev stroškov nastalih z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Ad1) Glede prisojene odškodnine za izgubljeni dohodek v času pripora (od 19.9.2000 do 18.4.2001).

Tožena stranka je glede te škode pravočasno zatrjevala le naslednja dejstva:

pri odločanju o tej škodi se ne sme spregledati dejstva, da je tožnik v kazenskem postopku povedal, da zasluži 70,00 DEM in še 100.000,00 SIT oz. 60.000,00 SIT mesečno;

za svoje trditve, da je imel podaljšano pogodbo o izvedbi del na terenu ni predložil pogodbe, le-to je predložil le za obdobje od meseca marca 2000 in se je nanašala na delo do 31.5.2000;

za kasnejše obdobje pred odvzemom prostosti in tudi za trenutek, ko mu je bila odvzeta prostost, pa ni izkazal podaljšanja pogodbe;

v nasprotju z davčno zakonodajo je, da bi delodajalec enkrat sklepal pogodbo o izvedbi del v pisni obliki, drugič pa kar ustno.

Navedb, ki jih je tožeča stranka podala po prvem naroku (v pripravljalnem spisu z dne 26.6.2008) sodišče prve stopnje v skladu z določbo 286. čl. ZPP utemeljeno ni upoštevalo. Pravilno je namreč zaključilo, da bi morala tožena stranka te navedba dati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, saj gre za takšne navedbe, ki bi jih lahko podala že takrat.

Ob tako skopih navedbah tožene stranke, niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi zaradi pripora utrpela tudi premoženjsko škodo v obliki izgubljenega zaslužka (ZOR čl. 189, ki je še veljal v času nastanka škodnega razmerja). Eno od načel pravdnega postopka je prosta dokazna ocena, stranke lahko svoje trditve dokazujejo s kakršnimikoli dokazi. Ne drži torej, da bi lahko tožnik to materialno škodo dokazoval zgolj s formalnimi, uradnimi dokumenti, kot zatrjuje tožena stranka. Sodišče prve stopnje je svoje dokazne zaključke glede te oblike škode oprlo ne le izpovedbe tožnika, ampak tudi na izpovedbo prič ter listinskih dokazov. Sodišče je verjelo tožniku, da je hotel pogodbo podaljšati, da je imel zato že kupljeno letalsko vozovnico, da je bila pri tem pogodba že enkrat podaljšana in da bi lahko na K. delal do marca 2001. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo ocenilo izpovedbi prič Š. in H. Ta dokazna ocena je po mnenju pritožbenega sodišča in ob trditveni podlagi tožene stranke in dokazih, ki jih je predlagala, prepričljiva. Okoliščina, da je tožnik v kazenskem postopku, kjer se je branil, navedel druge dohodke, pa sama po sebi ne more predstavljati dokaza o tem, da bi imel le take dohodke.

Pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni ugotovilo, koliko časa bi bil tožnik v delovnem razmerju v tujini, če ne bi bil v priporu in da pri tem tudi ni upoštevalo praznike, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Tega dejstva namreč tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala oz. navedb tožeče stranke o tem, da bi lahko delal ves čas ni prerekala, zato te navedbe niso bile sporne. Iz tega razloga se sodišče s temi dejstvi tudi ni ukvarjalo. Tudi ostale pritožbene trditve – da tožnik pred tem vrstno let ni bil zaposlen, da ni bil poslovno uspešen, da se ni mogel dogovarjati za delo vnaprej, pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, saj predstavljajo pritožbeno novoto. Tožena stranka namreč takšnih dejstev v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala (ZPP čl. 337).

Pritožbene navedbe o tem, da tudi višina škode ni izkazana, pa so le pavšalne, delno pa predstavljajo tudi širitev trditvene podlage iz prve stopnje in so zato pritožbena novota. Sodišče prve stopnje je zadovoljivo obrazložilo ocene izgube na zaslužku za čas, ko zaradi pripora tožnik ni mogel delati. Tako je sodišče prve stopnje v tem delu popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, določbo 189. čl. ZOR, ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka, pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni našlo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl.353).

Ad2) Glede prisojene odškodnine za izgubo na zaslužku v času, ko tožniku še ni bil vrnjen potni list.

V tem delu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob trditveni podlagi tožeče stranke nepravilno uporabilo materialno pravo, določbo I. odst. 542. čl. ZKP. Tožnik je gradil svoj celoten zahtevek na izgubljenem dobičku zaradi neupravičenega pripora, torej na določbe XXXII. poglavja ZKP. Pravica do odškodnine po teh določbah gre le zaradi neutemeljeno odvzete prostosti. Zgolj to dejstvo namreč zadošča za prisojo odškodnine. Drugače pa je z zahtevkom, ki ga tožnik veže na nevrnjen potni list potem, ko je pripor prenehal. Oškodovancu bi pripadala odškodnina za izgubljeni zaslužek le, če bi bila škoda povzročena z nezakonitim delovanjem sodnika. Tožnik bi moral zatrjevati drugačno dejansko stanje, da bi lahko sodišče obravnavalo in odločilo o tej obliki škode. Moral bi zatrjevati, da mu je bil potni list zadrževan z nezakonitim ali nepravilnim delom sodnika, ker pa tega ni zatrjeval, pa mu odškodnina za to obliko škode ne gre, saj pravna podlaga ni določena v določbah Zakona o kazenskem postopku. Tožnik je ta del zahtevka utemeljeval z istimi razlogi kot zahtevek za izgubljeni dobiček zaradi neutemeljenega pripora. Zato je sodišče prve stopnje, ko je ugodilo tudi temu drugemu zahtevku, nepravilno uporabilo materialno pravo, določbo 542. čl. ZKP. Pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (ZPP čl. 350/II), zato je moralo v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je zavrnilo zahtevek za znesek 24.000,00 EUR. Iz tega razloga pa pritožbeno sodišče ne bo odgovorilo na pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na ta del zahtevka.

Ad3) Zaradi zavrnitve dela zahtevka je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločiti o stroških postopka, saj je uspeh tožeče stranke nižji. Sodišče prve stopnje je stroške tožeče stranke odmerilo na 6.063,25 EUR, stroške tožene stranke pa na 3.066,12 EUR, kar se pritožbeno ne izpodbija. Glede na spremenjeni del sodbe je uspeh tožnika 17 %, tožene stranke pa 83 %. Tožeča stranka je tako upravičena do 17 % stroškov od zneska 6.063,25 EUR, kar znese 1.030,75 EUR, tožena stranka pa do povrnitve 2.544,88 EUR, kar predstavlja 83 % od zneska 3.066,12 EUR. Po pobotu stroškov mora tožeča stranka povrniti toženi stranki še 1.514,13 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je uspela s pritožbo z 69 %, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti ustrezen del stroškov za sestavo pritožbe. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo samo stroške sestave pritožbe, ne pa tudi stroškov konference s stranko.

Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni bil potreben zato sama nosi te stroške (ZPP čl. 165 in 155).