VSL sklep I Cp 4599/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotna udeleženka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotni udeleženki J. K. delno odvzelo poslovno sposobnost. Odločilo je še, da bo sodišče o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila odvetnica M.L., kot začasna skrbnica nasprotne udeleženke in v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je izrek v sklepu pomanjkljiv, saj bi moralo sodišče ob odločitvi, da se nasprotni udeleženki delno odvzame opravilna sposobnost, določno opredeliti, na katerem področju je nasprotni udeleženki odvzeta opravilna sposobnost in na katerih področjih nasprotna udeleženka obdrži opravilno sposobnost. To je bistven del odločitve sodišča, saj se sicer tak sklep o delnem odvzemu opravilne sposobnosti posreduje pristojnemu centru za socialno delo, ki bo nasprotni udeleženki postavil skrbnika. Glede izvrševanja volilne pravice, ki je ena od pomembnih državljanskih pravic, se je postavljena izvedenka opredelila, da je nasprotna udeleženka, ob potrebni dodatni razlagi, sposobna razumeti pomen volitev v državni zbor. Sodišče pa se do tega vprašanja v izpodbijanem sklepu ni opredeljevalo in je navajalo, da to ni bistveno, ker je bila opravilna sposobnost nasprotni udeleženki le delno odvzeta. Vendar pa bi se do tega vprašanja morala opredeliti. Po določilu 7. člena Zakona o volitvah v Državni zbor imajo aktivno in pasivno volilno pravico osebe z dopolnjenim 18. letom, torej osebe, ki so poslovno popolnoma sposobne. Ob tako pomanjkljivem izreku pa nasprotna udeleženka volilno pravico brez dvoma izgubi. Izpodbijani sklep je tudi neobrazložen oz. je dokazna ocena v nasprotju s posameznimi izvedenimi dokazi. Sodišče v izpodbijanem sklepu sicer korektno povzame posamezne dokaze, ob dokaznem zaključku pa navaja: „da nasprotna udeleženka ni več sposobna takšnih intelektualnih funkcij, ki omogočajo potrebno presojo in razumevanje dejanj, ki so pomembna za zaščito njenih interesov in koristi. Zato ni več sposobna sama skrbeti zase, za svoje pravice in koristi, kar je navsezadnje povedala sama“. Tak dokazni zaključek meri na popoln odvzem poslovne sposobnosti, kar pa ni v skladu z izvedenimi dokazi in je tudi v nasprotju s samim izrekom sklepa. V tem delu je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86 in 20/88 ter Ur. l. RS, št. 87/2002 in 77/2008, v nadaljevanju ZNP) v 44. členu določa, da v postopku za odvzem poslovne sposobnosti sodišče odloča o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi.

V pravni teoriji se poslovna sposobnost opredeljuje kot sposobnost fizične osebe, da samostojno sklepa pravne posle, da sama pridobiva pravice in se sama zavezuje. Objektivna predpostavka poslovne sposobnosti je polnoletnost, subjektivna predpostavka poslovne sposobnosti pa je razsodnost. Razsodnost je sposobnost razumeti pomen svojega dejanja (intelektualna sestavina) in sposobnost ravnati v skladu s tako oblikovano voljo (voljna sposobnost) (glej dr. Mateja Končina Peternel, Poslovna sposobnost fizičnih oseb, Podjetje in delo, GV Revije d.o.o., letnik 2003, št. 6-7, stran 1756 in naslednje).

Sodišče prve stopnje je nasprotni udeleženki J.K. delno odvzelo poslovno sposobnost. Pri svoji odločitvi se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke mag. M.M. iz Idrije, iz katerega izhaja, da nasprotna udeleženka ni več sposobna takšnih intelektualnih funkcij, ki ji omogočajo potrebno presojo in razumevanje dejanj, ki so pomembna za zaščito njenih interesov in koristi. Ohranjena pa je razsodnost in volja, ki je potrebna za uravnavanje njenih osebnostnih potreb (želja po prebivanju, koga želi, da ji pomaga pri vsakodnevnem funkcioniranju, pa tudi želja, zakaj bi določene ljudi raje videla ob sebi). Pomena in posledic odločitev na finančnem področju in v pravnem prometu pa nasprotna udeleženka, brez pomoči skrbnika, ni sposobna razumeti.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ( (Ur. l. RS, št. 69/2004, ZZZDR) ureja dve različni situaciji glede oseb, ki jim je poslovna sposobnost delno odvzeta, in sicer: 1. taka oseba lahko sama sklepa svoje pravne posle, vendar je za njihovo veljavnost potrebna odobritev njenega skrbnika (prva alternativa 2. odstavka 208. člena v zvezi s prvo alternativo 1. odstavka 203. člena ZZZDR) oz. centra za socialno delo (1. odstavek 185. člena in druga alternativa 1. odstavka 203. člena ZZZDR) in 2. taka oseba lahko nekatere posle, ki jih po potrebi določi center za socialno delo, opravlja samostojno in brez odobritve (druga alternativa 2. odstavka 208. člena ZZZDR), (glej Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 21.12.1988).

Res sodna praksa v posameznih primerih pri delnem odvzemu poslovne sposobnosti določa posle, ki jih sme oseba z delno odvzeto poslovno sposobnostjo sklepati sama, vendar pa je po veljavni zakonodaji opredelitev poslov, za katere oseba z delno odvzeto poslovno sposobnostjo ne potrebuje soglasja skrbnika, v pristojnosti centra za socialno delo in ne v pristojnosti sodišča.

Ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je sicer skopa, vendar pa jo je mogoče preizkusiti. Sodišče se je v ožji obrazložitvi najprej opredelilo do pogojev za odvzem poslovne sposobnosti. Navedlo je, da nasprotna udeleženka zaradi možganske poškodovanosti ni več sposobna takšnih intelektualnih funkcij, ki ji omogočajo potrebno presojo in razumevanje dejanj, ki so pomembna za zaščito njenih interesov in koristi. V drugem delu obrazložitve pa je ugotovilo stopnjo voljne prizadetosti, ki vpliva na odvzem oz. omejitev poslovne sposobnosti, torej v kolikšni meri možganska poškodovanost vpliva na stanje nasprotne udeleženke, da ni sposobna skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Pritožbeno izvajanje, da je navedba sodišča, da nasprotna udeleženka ni več sposobna sama skrbeti zase, za svoje pravice in koristi, zaradi česar naj bi bil tak zaključek v nasprotju z izrekom sklepa, je iztrgano iz konteksta obrazložitve sodišča, saj je sodišče v nadaljevanju obrazložitve pojasnilo, da je pri nasprotni udeleženki (kljub dejstvu možganske poškodovanosti, zaradi česar ni več sposobna takšnih intelektualnih funkcij, ki bi ji omogočale potrebno presojo in razumevanje dejanj, ki so pomembna za zaščito njenih interesov in koristi) ohranjena njena sposobnost razumevanja namena dejanj in izražanja volje, zaradi česar ji sodišče ni odvzelo poslovne sposobnosti v celoti.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi se sodišče v primeru delnega odvzema poslovne sposobnosti moralo izreči oz. opredeliti do vprašanja volilne pravice nasprotne udeleženke. Na podlagi določbe 7. člena Zakona o volitvah v državni zbor (Ur. l. RS, št. 44/92, v nadaljevanju ZVDZ-UPB-1) ima pravico voliti in biti voljen za poslanca državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka pravice voliti in biti voljen nima državljan Republike Slovenije, ki je dopolnil 18 let starosti, pa mu je bila zaradi duševne bolezni, zaostalosti ali prizadetosti popolnoma odvzeta poslovna sposobnost ali podaljšana roditeljska pravica staršev ali drugih oseb čez njegovo polnoletnostjo ter ni sposoben razumeti pomena, namena in učinkov volitev. Sodišče v postopku za odvzem poslovne sposobnosti ali podaljšanje roditeljske pravice čez polnoletnost posebej odloči o odvzemu pravice voliti in biti voljen.

Kot izhaja iz zgoraj citirane določbe sodišče o odvzemu pravice voliti in biti voljen odloči samo v primeru, če udeležencu popolnoma odvzame poslovno sposobnost in šele v tem primeru sme volilno pravico omejiti tistemu, za katerega ugotovi, da kljub popolnoma odvzeti poslovni sposobnosti ni sposoben razumeti tudi pomena in namena ter učinkov volitev.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi začasna skrbnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37 členom ZNP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotna udeleženka na podlagi 35. člena ZNP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.