UPRS sodba III U 483/2010

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Carinski urad Ljubljana je z odločbo navedeno v uvodu sodbe po uradni dolžnosti odločil o povračilu dajatev, ki so bile plačane po odločbi istega carinskega urada številka 02/3-17 št. Up/I-2662/1997 z dne 8.8.2000 v skupnem znesku 3.266,50 EUR in da se povračilo v navedenem znesku izvrši v 30 dneh od vročitve odločbe v dobro transakcijskega računa zakonite zastopnice A.A. (1. točka izreka). Zahtevek za izplačilo zamudnih obresti od vplačane glavnice za obdobje od 3.10.2000 do 10.10.2008 je bil zavrnjen (2. točka izreka). V točki 3. izreka pa je carinski urad ugodil zahtevku za izplačilo zamudnih obresti od vplačane glavnice v znesku 565,35 EUR za obdobje od 11.10.2008 do izdaje te odločbe in odločil, da bo nakazilo tega zneska izvršeno v roku 30 dni od vročitve odločbe. Carinski urad pa je s sklepom izdanim skupaj z navedeno odločbo, ustavil postopek uveden po uradni dolžnosti za blago, ki je bilo za prejemnika A.A. sproščeno v prost promet po enotni carinski listini št. K4-10546 z dne 28.6.1996, ker ni več pogojev za vodenje postopka. V obrazložitvi povzema potek upravnega in sodnih postopkov od izdaje odločbe z dne 8.8.2000, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo carine in prometnega davka za osebni avtomobil, ki je bil sproščen v prost promet po uvozni deklaraciji z dne 28.6.1996 brez plačila carine na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 – CZ) ter brez plačila prometnega davka po 14. točki 1. odstavka 18. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in spremembe) na podlagi določbe točke a) prvega odstavka 154. člena CZ v povezavi z določbami 145. člena in 1. odstavka 151. člena CZ. Po navajanju okoliščin zaradi katerih je v carinski urad glede na odločitev upravnega sodišča in pritožbenega organa moral ponovno ugotavljati dejansko stanje, carinski organ zaključuje, da mu ni mogoče očitati napake. V nadaljevanju navaja razloge zaradi katerih, je tožnikov zahtevek za plačilo zamudnih obresti utemeljen le za obdobje od 11.10.2008 do izdaje te odločbe, ne pa tudi za čas od dneva plačila to je od 3.10.2000 do 10.10.2008.

Tožnik se je zoper navedeno odločbo v njenem zavrnilnem delu pritožil zaradi napačne uporabe materialnega predpisa in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Ministrstvo za finance je pritožbo zavrnilo z odločbo DT 498-1-442/2010-2 z dne 30.9.2010. Svojo odločitev utemeljuje na ugotovitvi, da je carinski organ v obravnavani zadevi postopek ustavil, zaradi poteka 5-letnega prekluzivnega roka za naknadni obračun, kar je rezultat trajanja preizkusa zakonitosti izpodbijane odmerne odločbe in na dejstvu, da tožnik v zahtevku ni dokazal in niti navedel, da ga vlaga zaradi velike malomarnosti carinskega organa kot dela dejanskega stanja, ki bi se ugotavljal v posebnem postopku. Njegovo navedbo o napaki organa pa je carinski urad zavrnil kot neupravičeno, ker da je organ vseskozi deloval v smeri ugotovitve dejanskega stanja. S citiranjem določb 108. člena CZ, 502., 503. do 506. in 508. člena Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 107/02, 50/03 in 119/03 – uredba) in s sklicevanjem na sodno upravno prakso (sodba U 411/2044-11 z dne 13.9.2005), pritožbeni organ zaključuje, da v obravnavani zadevi povračilo plačanega carinskega dolga ni posledica velike malomarnosti carinskega organa. Zato je ravnanje carinskega organa, ki je hkrati z odločitvijo, da ni več pogojev za vodenje postopka za plačilo carinskega dolga, po uradni dolžnosti odločil tudi o vračilu že plačanega carinskega dolga, zahtevek tožnika za plačilo zamudnih obresti, vložen v tem postopku, zavrnil, pravilno in zakonito.

Tožnik v tožbi s katero izpodbija 2. točko izreka navedene odločbe Carinskega urada navaja, da je med strankama v tem upravnem sporu sporna le okoliščina ali tožena stranka na podlagi določila 158. člena CZ dolguje povračilo obresti za plačan carinski dolg v obdobju od dne 3.10.2000 do 10.10.2008. Tožnik se ne strinja s stališčem, da nezakonita odločitev carinskega organa ne predstavlja napake v smislu 2. odstavka 158. člena CZ. Zato navaja, da v tem delu ni pravilen zaključek izpodbijane odločbe, da je prvostopenjski organ vseskozi deloval v smeri ugotovitve dejanskega stanja in da mu zato ni mogoče očitati napake. Ker je bila odločba carinskega urada odpravljena, zaradi razjasnitve dejanskega stanja, že iz tega dejstva po tožnikovem mnenju izhaja, da je carinski urad ravnal malomarno in da si ni prizadeval razjasniti dejanskega stanja. To naj bi izhajalo tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS in sodbe Upravnega sodišča izdanih v tem postopku, v katerih je navedeno, da iz podatkov spisa izhaja, da ni zanesljive podlage za sklepanje, da vozilo ni bilo uporabljeno za namen, zaradi katerega je bila uveljavljena carinska oprostitev. Prvostopnemu organu na podlagi analize postopka očita malomarno postopanje (sploh se ni spuščal v razjasnjevanje razlik v poročilih Policijske postaje Sežana in Urada kriminalistične policije), zaradi katerega je moral tožnik plačati nezakonito carino. Izpodbijana odločitev pa pomeni tudi, da tožnik ni upravičen do dejanske vrednosti svojega plačila (zamudne obresti imajo namreč tudi funkcijo izravnave). Meni, da meritorna napačna odločitev predstavlja vsekakor napako v smislu 2. odstavka 158. člena CZ in da drugačen razlog dejansko omogoča, da se carinski organ zarAdi lastnega nezakonitega in nepravilnega postopanja okoristi na račun stranke. V nadaljevanju navaja, da zamudne obresti po teoriji in praksi predstavljajo neupravičeno uporabo tujega denarja. Ker je tožena stranka v konkretnem primeru neupravičeno prejela tožnikovo plačilo, mu posledično dolguje zamudne obresti. Na tek zamudnih obresti pa po tožnikovem mnenju ne more vplivati rok, ki je predpisan za izdajo odločbe. V nadaljevanju organu prve stopnje očita tudi nepravilnosti v zvezi z utemeljitvijo zamudnih obresti, ki so mu bile priznane. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugodi zahtevku za izplačilo zamudnih obresti od vplačane glavnice tudi za čas od 3.10.2000 do 10.10.2008, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih navedenih v obrazložitvah obeh odločb in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba Carinskega urada Ljubljana z dne 2.8.2010, v izpodbijani 2. točki izreka pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter v podatkih, ki izhajajo iz upravnih spisov. Tožena stranka je v obrazložitvah obeh odločb podala pravilne razloge za zavrnitev zamudnih obresti za obdobje od 3.10.2000 do 10.10.2008. Sodišče zato v celoti sledi njenim obrazložitvam in ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

V obravnavani zadevi ni sporno dejstvo, da je bil tožniku carinski dolg vrnjen po uradni dolžnosti zato, ker je carinski organ, po odpravi odločbe, s sklepom ustavil postopek za plačilo carinskega dolga, zaradi poteka roka predpisanega za naknadni obračun carine. Sporno pa ostaja vprašanje ali je tožena stranka od povrnjenega carinskega dolga dolžna plačati tudi zamudne obresti.

Institut vračila carinskega dolga je urejal Carinski zakon (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99, 62/01, 56/02 in 110/02 – CZ) v 158. členu. Po 508. členu Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 107/02, 50/03 in 119/03 – UICZ) pa je carinski organ, ob odločanju o zahtevku za povračilo plačanih uvoznih dajatev, moral preveriti ali je treba v skladu s 158. členom CZ obračunati obresti. Na navedenih določbah CZ in UICZ, ki so bile uporabljene v skladu z določbami 105. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 25/04 in nadaljnji – ZICEPS) temelji tudi izpodbijana odločba.

Iz določbe 2. odstavka 158. člena CZ, ki pomeni izjemo od pravila, da se v primerih povračila dolga, obresti ne plačajo, izhaja, da se zamudne obresti plačajo, če je do zahtevka za povračilo plačanih uvoznih dajatev prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa. Pravno pomembno dejstvo, da do povračila plačanega carinskega dolga ni prišlo zaradi velike malomarnosti carinskega organa, je bilo presojeno pravilno v skladu s podatki obravnavane zadeve.

Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki očitno meni, da odprava odločbe v zvezi s pravnimi sredstvi že sama po sebi izkazuje, da je šlo pri ravnanju carinskega organa za veliko malomarnost. Tožnik je ob vložitvi zahtevka le omenjal napako carinskega organa, velike malomarnosti pa ni niti zatrjeval. Ker dejstvo, da je bila odločba o naknadni odmeri carinskega dolga, odpravljena v zvezi s pravnimi sredstvi, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče ugotavlja, da stališča tožene stranke v izpodbijani odločbi ne odstopajo od dosedanje upravno sodne prakse glede tolmačenja in uporabe določb CZ in UICZ, na katerih temelji izpodbijana odločitev (judikat: sodba X Ips 100/2007 z dne 26.6.2008, sodba UPRS U 2155/2004).

Brez pravne podlage pa je tudi tožbeni očitek, da bi morala biti tožniku v postopku vračila carinskega dolga plačane zamudne obresti tudi iz naslova neupravičene obogatitve. V določbah CZ carinski organ ni imel podlage, da bi v upravnem postopku odločal o zahtevku za plačilo obresti iz naslova neupravičene obogatitve, to je o civilno pravnem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno sodišče in ne upravni organ. S tožbenimi navedbami, ki se ne nanašajo na izpodbijano 2. točko odločbe, se sodišče ni ukvarjalo.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da so tožbeni očitki neutemeljeni. Zato je tožbo zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.