VSK sklep I Ip 1119/2010

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o začasni odredbi, s katero je dolžniku prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine s parc. št. 690, vl. št. 1880, k.o. S., in odredilo zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

Proti sklepu se pritožuje dolžnik po pooblaščencu in ga izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je treba izhajati iz dejstva, da je upnica kot tožnica vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da sodi sporna nepremičnina v skupno premoženje pravdnih strank, njen delež naj bi znašal ½. Upnica je torej vložila ugotovitveno tožbo, ki ima za posledico, da tožbeni zahtevek, kot je postavljen v tožbi, ne more biti izvršljiv, in ga zato ni mogoče zavarovati z začasno odredbo. Z njo se namreč lahko zavarujejo denarne ali nedenarne terjatve, ki bi jih bilo mogoče na podlagi izvršljive sodne odločbe prisilno izterjati, če jih dolžnik ne bi prostovoljno izpolnil. Namen začasne odredbe je v tem, da omogočijo bodočo izvršbo in preprečijo nasprotniku, da bi otežil ali onemogočil prisilno izterjavo zahtevka, ki se uveljavlja s tožbo. Izraz terjatev označuje pravico do denarnega zneska ali do neke storitve ali opustitve, kar pomeni, da ugotovitvenega zahtevka ni mogoče zavarovati z začasno odredbo. Poleg tega ima upnica v obravnavanem primeru na voljo drugo obliko pravnega varstva, namenjenega zavarovanju njenega pravnega položaja, na primer zaznambo spora v zemljiški knjigi. Na to bi moralo paziti sodišče, ki pozna pravo, in zavrniti predlagano začasno odredbo. Povedano velja tudi glede presoje pogoja verjetnosti obstoja terjatve, kot tudi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve znatno otežena ali onemogočena. Podlaga je predloženo dokazno gradivo, iz katerega nedvomno izhaja, da sta stranki sklenili zakonsko zvezo leta 1979, dolžnik pa je bil kot lastnik sporne nepremičnine vpisan že v letu 1973, kar bi moralo zadostovati za zaključek, da upnica svoje terjatve ni izkazala kot verjetne, saj predstavlja sporna nepremičnina posebno premoženje dolžnika. Na naroku se je v zvezi s presojo druge predpostavke, to je nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena, izkazalo, da so upničine terjatve v zvezi s prodajo v celoti izmišljene.

Na pritožbo je odgovorila upnica, poudarja, da so bili izpolnjeni vsi zahtevani pogoji za izdajo začasne odredbe ter predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe. Odgovor na odgovor na pritožbo, ki ga je vložil dolžnik, pa zakonsko ni predviden, zato ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba zmotno meni, da v predmetni zadevi sodišče ne bi smelo izdati začasne odredbe, ker je upnica vložila ugotovitveno tožbo (zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deleža). Tudi pri ugotovitvenih zahtevkih je mogoče izdati začasno odredbo, in sicer tako imenovano ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo, katere namen je ureditev spornega razmerja do pravnomočne sodne odločbe. Ravno ta cilj zasleduje upnica s predlagano začasno odredbo. V predlogu je zatrjevala predpostavke za izdajo takšne odredbe: verjeten obstoj terjatve in obstoj dodatne predpostavke iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, in sicer je obrazloženo utemeljevala pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku). Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo pogoje za izdajo začasne odredbe v okviru upničinih navedb v predlogu. Sodišče namreč lahko izda začasno odredbo ob uveljavljanju ugotovitvenega zahtevka tudi v primeru, ko se upnik sklicuje na tehtanje neugodnih posledic iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Predlagano začasno odredbo je izdalo, ker je ocenilo, da so izpolnjeni pogoji za njeno izdajo po 272. členu ZIZ, saj je terjatev upnice izkazana kot verjetna, z izdajo začasne odredbe pa po oceni prvostopnega sodišča dolžnik ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upnici. Dolžnik v ugovoru ni izpodbijal zaključka sodišča, da je upnica izkazala svojo terjatev do dolžnika kot verjetno, zato ga ne more več izpodbijati v pritožbenem postopku, v katerem ni dopustno širiti ugovornih razlogov.

Tudi ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na 1. alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj naj bi obstajala verjetnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Poleg tega, da upnica te predpostavke ni zatrjevala, iz razlogov izpodbijanega sklepa (1. in 2. odstavek na strani 2 obrazložitve sklepa) povsem jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 272. člena ZIZ (verjetno izkazana terjatev upnika ali da mu bo zoper dolžnika nastala), pa tudi pogoj po drugem odstavku 272. člena ZIZ in sicer po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pri tehtanju neugodnih posledic je prvostopno sodišče upoštevalo tudi priznanje dolžnika v ugovoru, da sporne nepremičnine ne namerava prodati. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da sta kumulativno izkazani obe zahtevani predpostavki iz 272. člena ZIZ za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki jih je prvostopno sodišče ponovno presojalo v ugovornem postopku, in ugovor utemeljeno zavrnilo. Pritožba s svojimi argumenti ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje. Začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine z zaznambo v zemljiški knjigi tudi ni nedopustna iz razloga, ki ga zatrjuje pritožnik, in sicer, da bi upnica dosegla učinkovitejše pravno varstvo z zaznambo spora. Stvar upnika je, kakšno sredstvo zavarovanja si izbere. Eno od primeroma naštetih sredstev zavarovanja v 273. členu ZIZ je tudi prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, na katero meri terjatev, z zaznambo v zemljiški knjigi, torej ne gre za neprimerno sredstvo zavarovanja.

Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžnik s pritožbo ni uspel, upnica pa z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi obravnavane zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. člen ZPP ter 15. členom ZIZ).