VSK sklep Cp 346/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru odločilo, da ni pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi, zato je tožbo, ki jo je tožnik vložil 30.4.2008, zavrglo.

Zoper sklep je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da ni nobenega dvoma v obstoj njegovega slovenskega državljanstva, sodišče pa je v izpodbijani odločbi izpostavilo vprašanje obstoja drugega in tretjega pogoja. Argumentiralo je pravila o ugotavljanju običajnega prebivališča, to je, kje je dejansko središče življenjskih interesov tožnika in da bi moral tožnik dokazati šestmesečno bivanje na območju Slovenije. Tožnik ima stalno prebivališče v Slovenije in sicer v I.. Kot otrok je sledil staršema, to je ekonomskima migrantoma v Švico. Tam je končal šolanje in nadaljeval usodo ekonomskega migranta v tujini, tudi ko se je zaposlil kot samostojni zobozdravnik. V Slovenijo pa se vrača, govori slovensko in center njegovega življenja je I.. V Sloveniji se je glede na časovne možnosti vključeval v šolanje. Res ima v lasti stanovanje in prostore za upravljanje dejavnosti v Švici, vendar tam opravlja svojo poslovno življenje in ne gre za središče njegovih življenjskih interesov. V Sloveniji ima urejeno stanovanje v hiši staršev v I. in tam stanuje ter izvršuje svoje osebne interese. Dejavnost opravlja v Švici prve tri dni v tednu, v četrtek in petek je v Italiji in drugod glede na prilike. Poslovne stike ima z Univerzo v Ljubljani, s Stomatološkim društvom, s kolegom P. Z. iz S., srečuje se s kolegi v Sloveniji. Ker veliko potuje in prosti čas preživlja tudi drugod, ni mogoče zaključiti, da ga preživlja v Švici. Zaslišan kot stranka je pojasnil, kako pogosto se vrača v Slovenijo, da v Sloveniji neguje stike s prijatelji na Dolenjskem in Gorenjskem, da odhaja na morje. Zato je napačen materialnopravni zaključek, da ob povedano in nesporno sprejetem dejanskem stanju tožnik nima središča interesov v Sloveniji. Sodišče pretogo razume funkcioniranje tožnika, ki je ekonomski migrant in univerzitetno izobražen strokovnjak in opravlja poslovno ter izobraževalno dejavnost v krogu treh ali štirih držav. Preveliko težo daje njegovim poslovni dejavnosti, čeprav je razpršena in lastninski pravici na poslovnih prostorih in stanovanju. Dejstvo je, da je v Švici tujec. Domačini so nenaklonjeni vsem prišlekom, zato se doma počuti samo v I., kjer je rojen in kamor se vrača ali iz službe ali iz potovanj. Pravdni stranki nikoli nista živeli skupaj v Švici, v kraju izvajanja poslovne dejavnosti. Tožnik nima družine. S toženko sta bila skupaj samo na potovanju. Poročila sta se v Sloveniji, kar je dodaten dokaz o centru življenjskih interesov. Glede tretjega pogoja, to je šestmesečnega prebivanja, pa opozarja, da je prvi kriterij dejansko stalno prebivališče, ki je nesporno in administrativno v Sloveniji. Odhajanje v tujino ekonomskega migranta, ki se vrača nazaj domov, ne vpliva na presojo ali izgubo statusa neprekinjenega prebivanja. Sodišče je to okoliščino napačno presojalo skozi fizično (ne)prisotnost. Tudi tu je bistvena vsebina prebivanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in nadaljevanje sojenja pred Okrožnim sodiščem v Kopru kot stvarno in krajevno pristojnem sodišču.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka. Pri tem je pazilo le na tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), saj pritožba ta pritožbeni razlog ni konkretizirala.

Sodišče prve stopnje je odločilne dejanske okoliščine ugotovilo iz izpovedi tožnika, ki je predstavil, kje in kako poteka njegovo življenje. Glede na vse okoliščine, ki jih je predstavil o preživljanju svojega časa, tako poslovnega, kot prostega, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnikovo običajno bivališče v Švici in ne v Sloveniji, kot skuša sam prikazati. Iz njegove izpovedi izhaja, da prihaja v Slovenijo dejansko le na obiske. Tožnik veliko potuje, vikend ima tudi na Hrvaškem. Če se upošteva njegova celotna izpoved je iz nje očitno, da je še najbolj integriran v okolje, kjer opravlja svojo poslovno dejavnost in kjer ima poleg svoje ordinacije tudi svoje stanovanje, to pa je v Švici, katere državljan je. Dolžina njegovega bivanja v določenem kraju, razmere bivanja, rednost bivanja in vpetost v družbeno okolje, zato ne dajejo podlage za sklep, da je tožnikovo običajno prebivališče njegov dom v I.. Tožnik je odšel v Švico s starši že v otroštvu. Tam se je šolal in dokončal visokošolski in podiplomski študij, tam se je tudi zaposlil. V Švici ima stanovanje in poslovni prostor, kjer opravlja dejavnost. Pravdni stranki sta kot zakonca tudi kupila stanovanje v Švici, da bi v njem skupno prebivala, torej nista načrtovala skupnega življenja v Sloveniji. V Sloveniji sta se le poročila. Iz izpovedi tožnika tudi izhaja, da prihaja redno v Slovenijo. Vendar v Sloveniji obiskuje prijatelje v različnih krajih, kar ne potrjuje njegovih navedb, da je tu središče njegovih življenjskih interesov. Ker tožnik ni izkazal, da bi bilo v Sloveniji njegovo običajno prebivališče, je sodišče prve stopnje že iz tega razloga pravilno tožbo zavrglo, saj ni pristojno za odločanje v tem sporu čim ni izpolnjen eden od treh kumulativno določenih pogojev.

Sicer pa ni izpolnjen niti tretji pogoj, to šest mesečno bivanje tožnika v Sloveniji pred vložitvijo tožbe. Tega pogoja ni mogoče razlagati na način, kot skuša to prikazati pritožba, da zadošča stalna prijava tožnika v Sloveniji in da je njegove odhode v tujino šteti le kot odhode ekonomskega migranta in zato naj ne bi bila potrebna njegova stalna fizična prisotnost v kraju stalnega bivališča v tem roku. Kot je že v zvezi s prejšnjim pogojem pojasnjeno tožnika glede na okoliščine njegovega primera ni mogoče šteti za »ekonomskega migranta«, ki je v tujini samo zaradi zaposlitve. Tožnik je že od otroških let v tujini, kjer se je šolal, se po končanem šolanju zaposlil, je tudi švicarski državljan in v Švici si je kupil tudi lastniško stanovanje. Zato njegovo bivanje v smislu šest mesečne »stalne» prisotnosti v Sloveniji sodišče prve stopnje pravilno razlaga. Glede na okoliščine tožnikovega primera ta pogoj samo z občasnimi prihodi v Slovenijo ne more biti izpolnjen. Izpolnjen je torej le pogoj državljanstva, kar pa ne zadošča za pristojnost našega sodišča, kot je utemeljeno pristojnosti ves čas ugovarjala toženka.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).