VSK sodba Cp 1161/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane delno v veljavi sklep o izvršbi, ki ga je izdalo isto sodišče dne 10.10.2006, in sicer za znesek 357,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2006 dalje do plačila in za izvršilne stroške v višini 105,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2006 dalje do plačila. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki še nadaljnje stroške tega postopka v višini 417,91 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude do plačila.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. Sodbi očita, da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj naj ne bi vsebovala razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Toženec je zatrjeval, da tožeča stranka ni dokazala ne temelja, ne višine vtoževane terjatve, saj sploh ni predložila nobenih računov oziroma položnic ali opominov, ki bi jih morala poslati tožencu, če bi bil ta dejansko zavarovan še vedno po isti polici. Dejstvo je, da je tožencu šele decembra 2005 bil posredovan opomin pred prekinitvijo zavarovalne pogodbe in zbirna položnica, kar pa ne dokazuje, da so se tožencu mesečno pošiljali računi za plačilo premije. Po podatkih spisa bi premija znašala mesečno le 1.200,00 SIT, kot izhaja iz zavarovalne police. V zavarovalni polici je navedeno, da je zavarovanec dolžan plačati obveznosti v skladu z izstavljenimi računi. Ker toženec računov od leta 2004 ni prejel, tudi morebitna terjatev tožeče stranke ni nastala, ker še ni zapadla. Zato je izpis odprtih postavk na dan 19.4.2006 v celoti neutemeljen. Tožnik toženca tudi ni seznanil, ali se je pri njegovem zavarovanju oblikovala rezervacija in v kakšni višini. Tudi v tem vidi bistveno kršitev določb postopka. Očitno tožeča stranka toženca v spornem obdobju ni štela za svojega zavarovanca. Tožnik vztraja, da tožeča stranka višine svoje terjatve ni izkazala, pa se sodišče tudi do teh navedb ni opredelilo. Premajhno skrbnost bi v tem primeru bilo treba očitati tožeči stranki, ki ni uspela dokazati, da bi v spornem obdobju izdajala tožencu mesečne račune, ki so predpogoj za nastanek terjatve. Zato bi moralo sodišče njen zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrniti. Tudi glede stroškov postopka odločitev ni pravilna. Tožeča stranka je uspela le s 85% celotno vtoževane terjatve, s 15% vtoževane terjatve pa ne, to pa ni tako sorazmerno majhen delež zahtevka, da bi sodišče lahko uporabilo tretji odstavek 154. člena ZPP, ampak bi moralo o stroških odločiti po drugem odstavku 154. člena ZPP.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo vsa odločilna dejstva. Do prekinitve zavarovalne pogodbe je prišlo zaradi enostranske prekinitve tožeče stranke, ker toženec ni plačeval premij. Tožeča stranka ni mogla pošiljati obvestil tožencu, ker je razpolagala samo z naslovom v N.. Toženec je o spremembi ni obvestil tako, kot mu nalaga 30. člen Splošnih pogojev SPO-97. S temi pogoji je toženca seznanila. Ker zaradi varstva osebnih podatkov nima vpogleda v baze podatkov obvezno zavarovanih oseb oziroma Centralnega registra prebivalstva, do teh podatkov ni mogla dostopati sama. Zato se tožencu utemeljeno očita premajhna skrbnost v pravnem prometu. Pri zavarovalni pogodbi, ki jo je imel sklenjeno toženec, se niso oblikovale starostne rezervacije, zato o tem tožeča stranka toženca tudi ni obveščala. Vse do februarja 2006 je tožeča stranka toženca vodila v evidenci zavarovancev, kar je razvidno iz dokumentacije, ki jo je predložila v spis. Meni, da je tudi odločitev o stroških pravilna. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povračilo vseh pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede toženčevih ugovorov o temelju in višini terjatve. Temelj je tožeča stranka dokazala s pogodbo, ki sta jo sklenili pravdni stranki in ni bila sporna. Pogodbo o prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju sta stranki z aneksom podaljšali do leta 2011. V tem sporu se je obravnavalo plačilo premij za čas od maja 2004 do januarja 2006. Obdobje spada torej v obdobje, ki ga pokriva sklenjena pogodba. Temelj ne bi bil izkazan, če bi toženec dokazal, da je v spornem obdobju bila pogodba z njegove strani veljavno odpovedana oziroma, da je pogodbeno razmerje predčasno prenehalo (24. člen Splošnih pogojev). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da toženec odpovedi pred letom 2006 ni dokazal. Dejstvo, da se je 18.3.2004 odjavil iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja samo po sebi še ne pomeni prenehanja zavarovanja, ker bi to odjavo moral toženec v osmih dneh sporočiti zavarovalnici (30. člen Splošnih pogojev), sicer pa je s 1.4.2004 sklenil obvezno zdravstveno zavarovanje občana in torej po tem datumu ni šlo za osebo, ki ne bi imela sklenjenega obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Iz 15. Splošnih pogojev SPO-97 izhaja, da je datum, do katerega mora zavarovanec plačati premijo, določen na polici. Že v ponudbi za sklenitev prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja z dne 17.11.1997, je določeno, da se bo premija poravnavala mesečno. V polici z dne 20.12.1997 pa je bilo kot način plačila dogovorjeno odtegovanje pri delodajalcu H.. Ko je toženec prenehal z delovnim razmerjem pri tem delodajalcu, bi v skladu s 30. členom Splošnih pogojev moral o tem obvestiti tožečo stranko. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ni obvestil, neplačil ne more opravičiti z dejstvom, da ni prejemal računov. Podpisal je pogodbo za prostovoljno zdravstveno zavarovanje do leta 2011 in se zavezal za mesečna plačila premij, zato bi ob spremembi, ki se je pripetila na njegovi strani, moral poskrbeti za nadaljnja plačila sam. Ker je bil rok plačila premij pogodbeno določen, upniku ni bilo treba opraviti nobenih dodatnih dejanj, ampak bi nasprotno moral dolžnik, to je toženec, poskrbeti, da svoje obveznosti izpolni, saj sicer pride v zamudo (299. člen Obligacijski zakonik – OZ).

Tudi navedbe glede višine, ki naj bi bila sporna, so sprenevedanje, saj je toženec v ugovoru z dne 9.3.2007 bil pripravljen plačati tožeči stranki trimesečne premije, ki znašajo po njegovem izračunu mesečno 4.003,00 SIT. Iz izpiska tožeče stranke, ki je bil priložen predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, izhaja, da je zahtevala prav plačilo premij v tej višini do 30.6.2005, ko so se premije zvišale na 4.235,00 SIT mesečno.

Pritožba neutemeljeno očita kršitev 154. člena ZPP, ker se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka oprlo na tretji odstavek 154. člena ZPP. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka v postopku ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (15%) tako, da je odločitev v skladu z določbo 154. člena ZPP.

Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče, ker gre za spor majhne vrednosti, vezano, pravilno uporabilo materialno pravo in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Toženec, ki s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pa tudi tožeči stranki ni priznalo stroškov pritožbenega postopka, saj v odgovoru na pritožbo ni navedena nobena takšna okoliščina, ki bi vplivala na boljšo pojasnitev zadeve, zato so stroški, ki so nastali s tem odgovorom, bili nepotrebni (155. člen ZPP). Pritožbene stroške krijeta stranka zato vsaka svoje.