VSK sklep II Ip 680/2010

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neobrazložen zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Povzema vsebino dolžnikovega ugovora in trdi, da je ta obrazložen. Iz njega jasno izhaja, da le-ta vsaj delno nasprotuje vtoževani terjatvi, pri čemer tudi navaja pravno pomembna dejstva, ki bi imela za posledico (vsaj delno) zavrnitev tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična. Ne more pa se strinjati z zaključkom sodišča, da dolžnik v potrditev teh zatrjevanih pravno pomembnih dejstev ni ponudil dokazov. Ravno iz vseh treh dopisov, ki jih je dolžnik priložil ugovoru izhaja, da je ves čas nasprotoval višini terjatve iz računa št. 25/2009 z dne 27.11.2009, saj je s prvim dopisom z dne 2.12.2009 ta račun zavrnil, ker se ni strinjal s ceno, hkrati pa upnika opomnil k poračunu predujma v znesku 500 EUR. Tudi v drugem dopisu z dne 17.12.2009 je dolžnik ponovno zavrnil račun in zahteval njegovo izdajo v nižjem znesku, uveljavljal plačilo predujma in sploh zatrjeval nižjo vrednost terjatve. V dopisu z dne 4.1.2010 je dolžnik zavrnil tudi dva upnikova opomina v zvezi z računom št. 25/2009, ponovno uveljavljal nestrinjanje z zneskom računa ter uveljavljal poračun predujma. Po zatrjevanju pritožnika je stališče sodišča, da iz predloženih dokazov ne izhaja dogovor o nižji ceni, kakor tudi ne plačilo predujma, očitno prestrogo.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Okvir presoje pravilnosti izpodbijanega sklepa predstavljajo trditve in dokazi, ki jih je dolžnik podal v ugovoru. In v zvezi s tem ima prav sodišče prve stopnje, ki ugotavlja, da je dolžnik v njem sicer zatrjeval dejstva, s katerimi je oporekal uveljavljeni terjatvi, vendar pa za zatrjevana dejstva ni ponudil dokazov; s tem pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni izpolnil standarda obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, tako kot to določa 2. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Za svojo trditev v ugovoru, da je obstajal med njim in upnikom ustni dogovor o nižji ceni izdelave ograje, se je skliceval na priložene dopise, za katere pa je navajal, da je iz njih razvidno, da se je z upnikom pogajal za izstavitev novega pravilnega računa (torej drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da se predložena dokazila ne nanašajo na z njegove strani zatrjevani dogovor o nižji ceni). Pri vsej zadevi je pomembna vsebina ugovora, in sicer, katere svoje navedbe je dolžnik v ugovoru dokazoval s spornimi dopisi, ne pa, kaj bi morebiti poleg v ugovoru zatrjevanega še lahko izhajalo iz predloženih dokazov. Za svojo trditev o gotovinskem predujmu v znesku 500 EUR, ki naj bi ga prejel upnik, pa ni dolžnik v ugovoru predložil ali predlagal nobenega dokaza. Vsega, kar zatrjuje dolžnik v pritožbi izven ugovornih okvirov pa glede na 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, ni mogoče upoštevati.

Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.