VSL sodba II Cpg 346/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 481,95 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1.) ugotovilo, da nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke pravno dejanje tožeče stranke – stečajnega dolžnika, in sicer asignacijske pogodbe, sklenjene med tožečo stranko kot asignantom, toženko kot asignatarjem ter v 1. točki izreka izpodbijane sodbe navedenimi asignati, (2) toženi stranki naložilo, da v stečajno maso tožeče stranke plača 25.339,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje ter (3) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

3Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

4Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na tožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je ugotovilo, da je prišlo z asignacijskimi pogodbami do oškodovanja stečajne mase, ker asignati zneska, ki so ga dolgovali tožeči stranki, niso nakazal njej, pač pa toženi stranki. Z izplačilom na podlagi asignacij je po zaključku sodišča prve stopnje prišlo do neenakomernega poplačila stečajnih upnikov. Pri tem sodišče še ugotavlja, da je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno na način, ki ni običajen ter v zadnjem letu pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, zaradi česar se po 1. in 2. točki četrtega odstavka 125. člena ZPPSL domneva, da je upnica - tožena stranka - vedela oziroma bi bil morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje.

7Prvi odstavek 125. čl. ZPPSL kot izpodbojno dejanje opredeljuje tisto pravno dejanje stečajnega dolžnika, storjeno v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, ki ima za posledico oškodovanje stečajnih upnikov ali naklanjanje ugodnosti posameznim upnikom, če je druga stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. V dejanju, ki se izpodbija, morajo biti podani tako objektivni kot subjektivni elementi izpodbijanja. Po 1. točki četrtega odstavka 125. člena ZPPSL se šteje, da je subjektivni element podan, če je upnik, v korist katerega je bilo pravno dejanje storjeno, prejel izpolnitev svoje terjatve v obliki ali na način, ki ni običajen, po 2. točki četrtega odstavka istega člena pa, če je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka oz. predloga za začetek postopka prisilne poravnave, če je bil predlog za začetek postopka prisilne poravnave vložen prej, ali v času po vložitvi tega predloga.

8Zgolj popolno poplačilo posameznega upnika z izpodbijanim dejanjem še ne zadostuje za izkazanost objektivnega pogoja izpodbojnosti dejanja, saj mora biti hkrati izkazan tudi negativni učinek na stečajno maso. Objektivna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za uspešno izpodbijanje pravnega dejanja bodočega stečajnega dolžnika, je zmanjšanje njegovega premoženja - bodoče stečajne mase. ZPPSL tega sicer ne pove naravnost, izhaja pa to iz njegovega prvega odstavka 125. člena. Samo zaradi pravnega dejanja, ki zmanjšuje bodočo stečajno maso, lahko pride do manjšega poplačila terjatev vseh upnikov oziroma nekaterih od njih, od tistega poplačila terjatev, ki bi ga prejeli, če ne bi bilo pravnega dejanja, ki je imelo za posledico zmanjšanje (bodoče) stečajne mase.

9V konkretnem primeru so bile z asignacijami plačane terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova posojilne pogodbe z dne 20. 04. 2004. Čim je tožeča stranka poravnala svojo obveznost do tožene stranke z asignacijami v celoti, je bodočo stečajno maso, namenjeno za poplačilo terjatev vseh stečajnih upnikov, zmanjšala za tisti del svoje terjatve do asignatov, ki bi bil sicer uporabljen za nekoliko višje poplačilo terjatev vseh stečajnih upnikov. V takšnem primeru je prišlo do zmanjšanja stečajne mase, kar je vzrok za nastanek posledice - objektivnega dejanskega stanja iz prvega odstavka 125. člena ZPPSL, ki je predpostavka za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju (pravno mnenje občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, 16. 12. 1997).

10Tožena stranka je zatrjevala, da je tožeča stranka tudi v razmerju do drugih upnikov svoje dolgove poravnavala s pomočjo asignacij. Opredelitev asignacije kot običajnega načina poplačila ni možna z dokazovanjem poravnave večjega števila obveznosti na takšen način, pač pa samo z dokazovanjem, da je bilo plačilo z asignacijo dogovorjeno že ob sklenitvi posla (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 48/98 z dne 28. 05. 1998). Vsak, sicer običajen način poplačila obveznosti, lahko postane po stečajnem pravu neobičajen. Neobičajnost asignacij kot izpolnitve terjatve je v tem, da tožena stranka ne bi mogla doseči poplačila svoje terjatve na način, kot je bil izveden v konkretnem primeru. Nenavaden je namreč tisti način, za katerega upnik v trenutku poplačila v pravnem poslu, iz katerega izhaja njegova terjatev, ni imel pravne podlage. Upnik - tožena stranka - bi namreč plačilo po posojilni pogodbi lahko zahtevala (in iztožila) le od dolžnika - tožeče stranke - ne pa tudi od tretje osebe (dolžnikovega dolžnika), od katerega je prejela izpolnitev. Da je asignacija neobičajen način poplačila, pojasnjuje tudi komentar k 125. členu ZPPSL.

11Po 1. točki četrtega odstavka 125. člena ZPPSL se šteje, da je subjektivni element (vedenje o slabem ekonomsko - finančnem stanju) podan, če je upnik, v korist katerega je bilo pravno dejanje storjeno, prejel izpolnitev svoje terjatve v obliki in na način, ki ni običajen. Gre za zakonsko domnevo, glede katere je mogoče nasprotno dokazovanje; dokazno breme je v tem primeru na toženi stranki. Kaj predstavlja slabo ekonomsko - finančno stanje, v zakonu ni posebej določeno. To stanje verjetno izkazuje obstoj stečajnega razloga, insolventnosti ali prezadolženosti. Da je šlo na strani tožeče stranke za plačilno nesposobnost, bi tožena stranka lahko sklepala na podlagi dejstva, da je z asignacijami dobila vrnjeno posojilo, ki ga je kot fizična oseba dala samostojnemu podjetniku. Tožena stranka v dokaz svojih trditev, da ni vedela za slabo ekonomsko - finančno stanje tožeče stranke, ni navedla nobenih pravnorelevatnih dejstev in to niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi (kjer navaja zgolj to, da tožeča stranka ni ponudila nobenih dokazov o vedenju tožene stranke za slabo finančno poslovno stanje tožnika). Prvi odstavek 125. člena ZPPSL tudi ne zahteva, da je stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, zanesljivo vedela za slabo ekonomsko - finančno stanje dolžnika. Zadostuje že, da bi to morala vedeti, kar v konkretnem primeru velja še toliko bolj, saj gre za zakonca. Glede na navedeno je tudi po zaključku višjega sodišča v konkretnem primeru podan subjektivni element, saj tožena stranka domneve iz četrtega odstavka 125. člena ZPPSL, z ničemer ni izpodbila.

12Asignacijsko razmerje ni dvostransko ali celo tristransko pravno razmerje. Pri asignaciji gre za dve pooblastilni razmerji, ki nastaneta z dvema enostranskima pravnima posloma asignanta: s pooblastitvijo asignata, da plača asignatarju določen znesek in s pooblastitvijo asignatarja, da ta znesek sprejme. Za odločitev v sporu je odločilna le posledica dejanja - poplačilo upnikove terjatve. Asignacije so takšno pravno dejanje, ki so - v kolikor so storjene v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka - izpodbojne. Posledica uspešnega izpodbijanja ni razveljavitev dejanja, pač pa odprava negativnih posledic za stečajno maso. Ker je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, je tožena stranka dolžna vrniti premoženjsko korist in sicer zato, da bi se doseglo enakomerno poplačilo upnikov kot to pravilno ugotavlja tudi izpodbijana sodba.

13Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo.