VSRS Sklep I Up 202/2011

Pritožba se zavrže.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 63. člena Zakona o upravnemu sporu – ZUS-1 zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 2. 2011, s katero je bila na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ zavrnjena njena prošnja kot očitno neutemeljena.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema navedbe tožene stranke in razloge v izpodbijani odločbi ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Obrazložitev izpodbijanega akta je dovolj celovita, v bistvenem delu pravilna, tožnica pa v tožbi ne navaja nič konkretnega, kar bi lahko omajalo dokazno oceno tožene stranke. Glede na pavšalne navedbe v tožbi je očitno, da je tožničina prošnja neutemeljena, ker je tožnica navajala dejstva, ki niso pomembna za odločanje o mednarodni zaščiti. Ni izkazala, da se je „aktivno ukvarjala s politiko v Jugoslaviji“, kot to pavšalno navaja v tožbi, ter navaja samo take okoliščine, ki ne morejo pomeniti preganjanja v smislu ZMZ. Zato toženi stranki tudi ni bilo treba odločati o prošnji v rednem postopku.

3Tožnica v pritožbi navaja, da je bila odločba tožene stranke preuranjena in da ni podana podlaga za odločanje v pospešenem postopku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje oziroma da odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponovno odločanje.

4Tožena stranka je z dopisom z dne 29. 4. 2011 sporočila sodišču, da je iz uradnih evidenc o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito razvidno, da je tožnica dne 15. 4. 2011 samovoljno zapustila azilni dom, da se v roku treh dni od datuma zapustitve vanj ni vrnila, niti do dneva tega dopisa ničesar sporočila.

5Pritožba se zavrže kot nedovoljena.

6ZMZ v prvem odstavku 50. člena določa, da lahko prosilec umakne prošnjo kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe. V drugem odstavku 50. člena pa je določeno, da se prošnja šteje za umaknjeno (med drugim tudi), če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (3. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ).

7Glede na sporočilo tožene stranke v dopisu z dne 29. 4. 2011 in določbe 50. člena ZMZ je Vrhovno sodišče štelo, da je prošnja za mednarodno zaščito umaknjena. S tem pa je prenehal tudi tožničin pravni interes za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje oziroma odločanje o njej, saj si glede na stanje zadeve (prošnja umaknjena), svojega položaja ne more izboljšati oziroma (meritorna) odločitev pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne more imeti nobenega učinka.

8Po določbi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba po odločanju v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 343. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.