VDSS sklep in sodba Pdp 1249/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in prvo ter drugotožena stranka krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo sklenilo, da se tožba tožnice L.M. zavrže v delu (v obsegu), ki se glasi, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožnice pri prvotoženi stranki prenehalo nezakonito in da se ugotovi, da je sporazum o prevzemu delavcev z dne 5. 10. 2006, sklenjen med drugo in tretjetoženo stranko v delu, ki se nanaša na tožnico nezakonit in se razveljavi ter da se razveljavi tudi pogodba o zaposlitvi med tema strankama. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 12.10.2006, z datumom sklenitve na dne 25.9.2006, med tožnico in drugotoženo stranko za opravljanje del delovnega mesta vzdrževalec okolja nezakonita in se razveljavi ter da je prvotožena stranka dolžna tožnico vrniti na delo z dnem prenehanja delovnega razmerja, to je s 1.10.2006 in jo s tem dnem prijaviti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti, ji vpisati od 1.10. 2006 do nastopa dela delovno dobo v delovno knjižico ter ji obračunati in odvesti predpisane prispevke po osnovi IV. tarifnega razreda branžne kolektivne pogodbe, ne pa od nižje osnove, kakor je minimalna plača, ter da so tožene stranke dolžne tožnici plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje na prvi stopnji do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je tudi, da tožene stranke trpijo same svoje stroške tega postopka.

Zoper sklep in sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma, da izpodbijano sodno odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovljen postopek. Navaja, da vidi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v dejstvu, da sodišče ni ugotovilo nezmožnosti tožnice za opravljanje dela na delovnem mestu vzdrževalec okolja pri drugotoženi stranki in posledično tudi ne pri tretjetoženki glede na določila 20. in naslednjih členov Zakona o varnosti in zdravju pri delu. Po citiranih določilih je za ugotovitev zmožnosti za delo v navedenem kontekstu edino pristojna medicina dela, ne pa, da se to ugotavlja preko dopolnilnih izvedenskih mnenj ZPIZ-a. Ne glede na navedeno je mnenja, da je v predmetni zadevi šlo za izigravanje predpisov na relaciji prvotoženka – drugotoženka – tretjetoženka. Dejanski namen prvo in drugotožene stranke je namreč bil v tem, da se doseže prenehanje delovnega razmerja tožnice pri prvotoženi stranki, formalno zaposlitev pri drugotoženi stranki in nato prehod po 73. členu ZDR k tretjetoženi stranki. Tožnica sicer ni mogla dokazati, da ni podpisala vseh listin, kar se je od nje terjalo z namenom doseči prenehanje delovnega razmerja delavcu – invalidu. Vendar poudarja, da se je celoten posel odvijal na način, da se je izigral zakon. Tako početje ne more in ne sme imeti pravnega varstva, kot ga je takemu početju z zavrženjem in z zavrnitvijo zahtevka dejansko dalo sodišče, saj pri ravnanjih prvotoženke in drugotoženke ni šlo za ravnanja, skladna s predpisi, kakor to ugotavlja sodišče prve stopnje. Čeprav je tožnica podpisala sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi s prvotoženko, kot tudi pogodbo o zaposlitvi z drugotoženko, je mnenja, da na strani prvotoženke ni bil namen, da se pogodba o zaposlitvi s tožnico razveljavi in da prične delati za nedoločen čas pri drugotoženi stranki, kot tudi ni bil namen drugotoženke, da zaposli delovnega invalida. Šlo je zgolj za prenehanje delovnega razmerja invalida pri prvotoženki z namenom prehoda k tretjemu delodajalcu. Ne glede na dejstvo, da sta prvotožena in drugotožena stranka v slabem finančnem položaju, se taka ravnanja ne morejo opravičiti, ker gre za izigravanje predpisov. Tožnica se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da sporazum o prevzemu delavca med drugo in tretjetoženo stranko nima učinkov prenehanja delovnega razmerja. Za tožnico je navedeni sporazum tak učinek imel, ker ji je delovno razmerje prenehalo ravno zaradi tega sporazuma na celotni verigi: M. d.d., M.T. d.o.o. - V. d.o.o., saj če tega sporazuma ne bi bilo, tožnici pri prvotoženki delovno razmerje ne bi prenehalo. Zaradi tega sporazuma ni potrebno izpodbijati v smislu določila 204. člena ZDR, kot to obrazlaga sodišče prve stopnje.

V odgovoru na pritožbo prvo in drugotožena stranka prerekata pritožbene navedbe in navajata, da je v konkretnem primeru bistveno predvsem to, da se je tožnica strinjala tako s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki, kot tudi z novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vzdrževalec okolja“ pri drugotoženi stranki, saj je oba navedena dokumenta podpisala prostovoljno in šele potem, ko se je predhodno posvetovala s svojim možem. Zaradi tega je mnenja, da sporazum o prevzemu delavcev ni imel za posledico prenehanje delovnega razmerja tožnice pri prvotoženi stranki, saj je nesporno ugotovljeno, da je tožnici delovno razmerje pri prvotoženi stranki prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki je bil podpisan s strani obeh pogodbenih strank. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in v celoti potrdi sklep in sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo nobenih absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o vseh zahtevkih tožnice, razen pri odločitvi o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je delovno razmerje tožnici pri prvotoženi stranki prenehalo nezakonito.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica pri prvotoženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas na delovnem mestu šivilje II, z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 6. 10. 2005 pa je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do premestitve na drugo delovno mesto s polnimi delovnim časom, kjer ni kontinuirano potreben bližinski vid. Ker prvotožena stranka ustreznega dela po navedeni odločbi ZPIZ-a tožnici ni mogla zagotoviti, ji je od 21.11.2005 odredila čakanje na ustrezno delo. Ko se je nato pri drugotoženki pojavila možnost njene zaposlitve na ustrezno delovno mesto, kjer bi lahko opravljala delo, ustrezno njeni preostali delovni zmožnosti, je bila tožnici s strani prvo in drugotožene stranke v podpis ponujena ustrezna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „vzdrževalec okolja“, katero je po dopolnilnem izvedenskem mnenju ZPIZ-a z dne 13.2.2006 v celoti ustrezalo preostali delovni zmožnosti tožnice. Tožnica se je s tako rešitvijo njenega nadaljnjega statusa kot delavke invalidke očitno strinjala, saj je tako iz njene izpovedi, kot iz izpovedi zaslišanih prič T.M.M. in R.G.T. razvidno, da je tožnica na sestanku pri prvotoženi strani dne 12.10.2006, potem, ko ji je bila predočena celotna situacija v zvezi z njeno zaposlitvijo glede na njeno invalidnost, podpisala na podlagi 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) tako sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki, po katerem ji je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati 30.9.2006, kot tudi pogodbo o zaposlitvi z drugotoženo stranko za opravljanje dela na delovnem mestu vzdrževalec okolja in s nastopom dela dne 1.10.2006. Ker je bila na navedenem sestanku tožnica tudi seznanjena z dejstvom, da bo celotna dejavnost vzdrževanja okolja pri drugotoženi strani prenešena na tretjetoženo stranko na podlagi 73. člena ZDR, je tožnica dne 12.10.2006 podpisala tudi izjavo, da je seznanjena z okoliščinami o prevzemu dejavnosti na novega izvajalca ter da novi izvajalec vstopa v že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenila z drugotoženo stranko z vsemi materialnimi in pravnimi posledicami prehoda delavca k novemu delodajalcu, kot tudi, da s podpisano izjavo dovoljuje drugotoženi stranki, da novemu delodajalcu V. d.o.o. preda njeno veljavno pogodbo o zaposlitvi, delovno knjižico in ostale dokumente iz njene personalne mape oziroma evidence.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in ob dejstvu, da se je tožnica pred podpisom listin o prehodu k drugemu delodajalcu in o njenem statusu pri tretjetoženi stranki pogovarjala z direktorjem tretjetoženke in kar izhaja iz njene izpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri sklenitvi pogodbe med tožnico in drugotoženo stranko ni šlo za ničesar nedopustnega, saj je šlo za očiten sporazum med strankama, ki naj bi bil v korist vseh strank, kar je tožnica potrdila tudi s svojimi podpisi na vseh listinah. Nenazadnje je treba upoštevati okoliščino, da je tožnica pri tretjetoženi stranki začela delati in še vedno dela na delovnem mestu vzdrževalec okolja. Ker tožnica tudi ni zatrjevala, da bi navedene listine podpisala pod vplivom sile, grožnje ali zvijače, je potrebno ugotoviti, da je njen podpis tako pri sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki, kot tudi na pogodbi o zaposlitvi z drugotoženo stranko izraz njene prave volje. To pa pomeni, da so vse listine, ki jih je tožnica v zvezi z prehodom k drugemu delodajalcu podpisala, zakonite in pravno veljavne. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tako tožbeni zahtevek po ugotovitvi, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena z drugotoženo stranko nezakonita in da se razveljavi, kot tudi njen nadaljnji zahtevek, da jo je prvotožena stranka dolžna vrniti nazaj na delo z dnem prenehanja delovnega razmerja, saj kot pravilno ugotavlja sodišče, ni pravnega temelja za vrnitev nazaj na delo k prvotoženi stranki, ker je tožnica prostovoljno podpisala sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi pri prvotoženi stranki. Pravno pravilna je tudi odločitev sodišča o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je sporazum o prevzemu delavca z dne 5.10.2006, sklenjen med drugo in tretjetoženo stranko, v obsegu, ki se nanaša na tožnico nezakonit in da se razveljavi, pri čemer je potrebno predvsem poudariti, da tožnica nima sodnega varstva za presojo zakonitosti oziroma nezakonitosti tega sporazuma, saj tožnica pri sklepanju tega sporazuma ne nastopa kot pogodbena stranka.

Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo zavrglo tudi v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da je delovno razmerje tožnice pri prvotoženi stranki prenehalo nezakonito. Iz razlogovanja odločitve izhaja, da je sodišče očitno štelo, da tožnica za ta del zahtevka nima pravnega interesa, ker naj bi s tožbo zahtevala le ugotovitev, da ji je delovno razmerje prenehalo nezakonito, ni pa izrecno izpodbijala pisnega sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Tak zaključek je pravno zmoten. Potrebno je poudariti, da je tožnica vsekakor imela pravni interes za ugotovitev nezakonitosti omenjenega sporazuma, saj v kolikor tega interesa ne bi imela, ne bi postavila zahtevka, da jo je prvotožena stranka po navedenem sporazumu dolžna vrniti nazaj na delo z dnem prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage, da tožbo v tem delu zavrže, temveč bi moralo tudi v tem delu zahtevka meritorno odločiti in zahtevek zavrniti iz razlogov, kot to že samo ugotavlja v izpodbijani sodbi, ko navaja, da tudi v primeru, če bi v tem delu meritorno odločalo, bi bilo potrebno zahtevek tožnice zavrniti, ker je sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi le eden od načinov zakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa v teku postopka ni dokazala, da bi obstajali razlogi za neveljavnost sklenjenega in podpisanega sporazuma z dne 25.9.2006. Vendar pritožbeno sodišče v tako odločitev ne more posegati, saj po določbi 359. člena ZPP sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo prvo in drugotožene stranke pa ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).